Nova Direktiva o distribuciji zavarovanj (Insurance Distribution Directive); (v nadaljevanju IDD) prinaša številne novosti za vse vrste prodaje zavarovalnih storitev in za vse udeležence na zavarovalnem trgu. To je akt, ki je nastajal več let in je v oblikovanju njegove vsebine, posredno ali neposredno, sodelovalo tisoč zavarovalnih svetovno znanih strokovnjakov in institucij. IDD v osnovi pomeni »revolucijo« na področju zavarovalništva in varstva zavarovalcev kot potrošnikov. To je prelomnica za pojmovanje vloge zavarovalne dejavnosti in varstva premoženja in oseb z zavarovanjem.
Cilj direktive je večplasten in jo bo treba proučevati in dograjevati s stalnimi dodatnimi pojasnili, prakso in v sodelovanju z drugimi zavarovalnimi institucijami v EU (še posebej z EIOPA)[1] je pričakovati določene akte v obliki navodil in standardov). V osnovi gre za dolgoročni projekt preoblikovanja trga zavarovanj, ki se bo oblikoval » v hoji« in v simbiozi večje vloge teorije in prakse ter različnih tradicij posameznih članic EU. Vse to pa ob močni konkurenci dobrih praks z namenom transparentnosti te specifične dejavnosti, ki je polna »mističnih« zapletov, ki potrebujejo mnogo več znanja kot doslej.
Zavarovanje pogosto primerjajo z delovanjem religij, ki obljubljajo srečo po smrti, delovanjem političnih strank, ki obljubljajo srečo po volitvah, z obljubljanjem kandidatov pred poroko, ki obljubljalo dosmrtno srečo drugemu po poroki, podpisniku menice, ki obljublja varno plačilo dolga in bi še lahko naštevali, vendar pa nihče od omenjenih, ne more dokazati, da bo dejansko obljubljeno izpolnjeno. Tudi zavarovanje je obljuba, vendar za razliko od zgoraj navedenih obljub, zavarovanje jasno pove, da je obljuba pogojna, ker je odvisna od nastanka določenega v naprej dogovorjenega dogodka -zavarovalnega primera. Zavarovalnica bo izpolnila obljubo proti plačilu premije le, če bo izpolnjen pisno dogovorjen pogoj, ki mora biti negotov, bodoči in neodvisen od izključne volje tistega , kateremu je dana obljuba. Tudi ostale zgoraj navedene obljube, pogojujejo izpolnitev svojih obljub z nastankom oziroma obstojem nejasnega in neizrečenega dogajanja ali storitev, kar pa v nasprotju z zavarovalno obljubo ni jasno opredeljeno ob dajanju obljube. Prav zaradi nujnosti jasno določenih obveznosti in pravic med tistim, ki daje obljubo in tistim, ki pričakuje izpolnitev obljube v zavarovalništvu je tudi sprejeta obvezujoča IDD, ki zavezuje članice EU, da še to posebej uredijo z obveznimi in sankcioniranimi pravnimi pravili.
To ni prva direktiva člani skupnosti evropskih držav, ki ureja distribucijo prodajnih kanalov na zavarovalnem trgu, saj so države članice v prejšnjih oblikah današnje EU sprejeli prvo direktivo o zavarovalnem posredovanju, kot najbolj tipični obliki prodaje zavarovalnih storitev že leta 1976. V letu 1991 je bilo sprejeto posebno priporočilo, državam članica kako naj urejajo prodajo zavarovanj in 2002 leta je bila sprejeta doslej veljavna Direktiva o zavarovalnem posredovanju – Insurance Mediation Directive (IMD), ki se nanašala na zavarovalno zastopanje in posredovanje. Zanimivo je, da med tolikimi poklici, ki nastopajo na trgu današnje EU so prodajalci zavarovanj bil predmet pravnega urejanja z omenjenimi skupnimi akti.
IDD ima namen;
- razširiti področje njene uporabe na vse distribucijske kanale, vključno s sorazmernimi zahtevami za tiste, ki jim je prodaja zavarovalnih produktov dopolnilna dejavnost;
- opredeliti, obvladovati in ublažiti nasprotja interesov med strankami v zavarovalnem razmerju;
- poostriti upravne sankcije in ukrepe, ki se uporabijo v primeru kršitve ključnih določb o prodaji zavarovanj;
- izpopolniti ustreznost in objektivnost zavarovalnega svetovanja v zvezi z sklepanjem zavarovanj in uveljavljanjem pravic iz zavarovalne godbe;
- poskrbeti, da bodo poklicne kvalifikacije prodajalcev ustrezale zapletenosti produktov, ki jih prodajajo na zavarovalnem trgu;
- pojasniti postopek za čezmejno vstopanje na trg zavarovalnic in prodajalcev oziroma svetovalcev na področju zavarovanja premoženja in oseb.
IZOP- Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru bo z svojimi strokovnjaki v na spletni strani objavljal pojasnila in vsebino IDD in spremljal postopek njene harmonizacije v Sloveniji, ki se bo začela z spremembami in dopolnitvami pravkar sprejetega Zakona o zavarovalništvu-1 ( ZZavar-1), ki je stopil v veljavo 1.1.2016.
V 1. delu Razlogi sprejetja nove Direktive o distribuciji zavarovanj bodo prikazani problemi in predlogi vprašanj, ki jih je DDI uredila podrobneje v normativnem delu in so povzeta iz uvodnih navedb DDI in iz pripravljalnih dokumentov za oblikovanje končnega teksta DDI. V teh nadaljevanjih ne bo komentarjev avtorjev posameznih uvodnih navedb. Komentarji in primerjava z določbami ZZavar-1 bo predmet obravnave normativnega dela DDI pri posameznih določbah v drugem in tretjem delu zapisov.
Vsebina:
- Razlogi sprejetja nove Direktive o distribuciji zavarovanja
- Svoboda poslovanja distributerjev v EU
- Zavarovalnica kot distributer zavarovanj
- Enotna registracija distributerjev zavarovanj v EU
- Nadzor nad poslovanjem distributerjev v matični državi in državi gostiteljici
- Zagotavljanje strokovnosti in usposobljenosti zavarovalnih posrednikov ( distributerjev)
- Strokovnost vodstvenih struktur distributerjev
- Svetovanje pri naložbenih zavarovanjih
- Podpora čezmejnemu poslovanju distributerjev
- Izvensodno reševanje sporov
- Posredovanje informacij o plačilu provizij v predpogodbeni fazi
- Prepoved zavarovalnicam, da bi spodbujali zavarovalce da se ne poslužujejo posrednikov
- Svetovanje pri sklepanju zavarovanj ni vedno obvezno
- Posebnosti pri skupinskem zavarovanju
- Posredovanje informacij zavarovalcu v papirnati ali elektronski obliki
- Navzkrižna prodaja ni prepovedana
- Posebnosti kadar posredniki oblikujejo zavarovalni produkt
- Digitalizacija distribucije zavarovanj
- Distribucija zavarovanj kot dopolnila dejavnost
- Primarno in enako varstvo zavarovalcev
- Registracija distributerjev v matični državi
- Vloga EIPA pri nadzoru tehničnih standardov za distribucijo zavarovanj
- Razveljavitev Direktive iz 2002 in uveljavitev DDI
- Svoboda opravljanja distribucije zavarovanj v EU
DDI pogosto v tekstu uporablja ob besedi distributer[2] tudi zavarovalni posredniki, pozavarovalni posredniki in posredniki dopolnilnih zavarovanj pri čemer posebej opredeljuje razlike med njimi in ostalimi distributerji. Ne glede na njihov status in razlike pri poslovanju DDI posebej poudarja, da morajo uživati svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, ki sta vsebovani v PDEU. V skladu s tem bi morala registracija v matični državi članici zavarovalnim posrednikom, pozavarovalnim posrednikom in posrednikom dopolnilnih zavarovanj omogočiti delo v drugih državah članicah v skladu z načeloma svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, pod pogojem, da so pristojni organi upoštevali ustrezne postopke obveščanja[3]. Za zagotovitev visoke kakovosti storitev in učinkovitega varstva potrošnikov, bi morale matična država članica in države članice gostiteljice tesno sodelovati pri izvrševanju obveznosti iz te direktive. Kadar v skladu s svobodo zagotavljanja storitev zavarovalni posredniki, pozavarovalni posredniki ali posredniki dopolnilnih zavarovanj poslujejo v različnih državah članicah, bi moral biti pristojni organ matične države članice odgovoren za zagotavljanje skladnosti z obveznostmi iz te direktive glede celotnega poslovanja na notranjem trgu.
[1] European Insurance and Occupational Pensions Authority (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine), ki nadzoruje celotni finančni sistem in poslovanje financ povezanih z zavarovanjem.
[2] Besedo distributer bomo uporabljali v tem tekstu kot skupno ime za vse vrste prodajalcev zavarovanj, kot so; zavarovalnice, zavarovalni zastopniki posredniki, zavarovalni svetovalci, posredniki zavarovanj pri bankah, prodajalci blaga in storitev, ki opravljajo posredovanje zavarovanj kot dopolnilno davnost na zavarovalnem trgu.
[3] Tukaj je mišljena ti. notifikacija, ki se opravi vedno kadar distributer, ki ima sedež v eni članici EU, ima namen neposredno poslovati v drugi državi članici EU. Distributer mora svoj namen opravljati distribucijo v drugi članici EU sporočiti nadzornemu organu v svoji matični državi ( v Sloveniji je to Agencija za zavarovalni nadzor ( AZN), ki to obvestilo posreduje nadzornemu organu države članice v kateri ima distributer namen poslovati neposredno ali ustanoviti podružnico. Nadzorni organ države članice prejemnice prijave , vpiše to prijavo v posebni register notificiranih distributerjev, ki lahko po poteku enega meseca od vpisa lahko začne poslovati. Pri tem ne gre za dovoljenje, ker vpis v omenjeni register je pravica vsakega distributerja.
Notifikacijo ureja Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1),Ur. l. RS, št.93/15 v določbah 573-575.člena.
Objavljena vsebina in komentarji ter pojasnila so dostopna članom IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru.
O možnosti članstva glejte tukaj.