Vinkulacija v pravni teoriji pomeni klavzulo o prepovedi prenosa (glej podrobneje Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Ljubljana, 1978, str. 251). Vinkulacija se uporablja pri imenskih papirjih, ki so nepopolni vrednostni papirji. Podobno funkcijo ima pri vrednostnih papirjih rekta klavzula, ki pomeni prepoved prenosa vrednostnega papirja z indosamentom, npr. rekta klavzula pri menici, »ne po nalogu« oz. »ne po odredbi«. Vrednostni papir, med katere bi lahko v določenih primerih šteli tudi zavarovalno polico, pomeni, da se nekatere funkcije ne morejo opraviti po pravilih o vrednostnih papirjih in zaradi tega vinkulacija ne pomeni prepovedi indosiranja zavarovalne police, temveč določeno prepoved oziroma omejitev zavarovalnice, da razpolaga z zavarovalnino v skladu za zavarovalno pogodbo.
Polica praviloma ni vrednostnih papir, temveč papir, ki glasi na ime in zato police ni mogoče prenesti z učinkom, ki velja za vrednostne papirje. To je mogoče le, če zakon to posebej določa. Obligacijski zakonik določa, da se zavarovalna polica lahko zastavi in prenaša z indosamentom le, če glasi po odredbi, praviloma pa se police življenjskega zavarovanja ne glasijo po odredbi, ampak glasijo na ime in zaradi tega se s sklenitvijo vinkulacijskega posla ne zastavi polica, temveč se le omeji zavarovalnica, da plača zavarovalnino zavarovancu.
Sama vinkulacija pa lahko pomeni le obvestilo o zastavi police (glej 980. člen OZ). Ker je polica papir na ime, ki se torej ne prenaša z indosamentom, je mogoče prenesti pravice iz police na način, ki ga določa zakon za prenos pravic. Sama polica pa se prenaša s tradicijo, vendar prenos police na drugo osebo v tem primeru tudi ne pomeni prenosa pravice, ki temelji na polici. Takšen prenos police in pravice iz papirja bi bil mogoč samo, če bi polica bila vrednostni papir. Prenos police v roke upnika pomeni samo dokaz, da je prenesena tudi pravica iz police. Ker pa ima zavarovalnica, kot izdajatelj police, evidenco o policah, se prenos police opravi z vpisom v register pri zavarovalnici. Pri tem se pri zavarovalnici v ustrezni register oziroma v ustrezno evidenco vpiše novega upravičenca in se na polici praviloma navede ime novega upravičenca s klavzulo »Vinkulirano v korist…..«.
Vinkulacija je inominantna pravna institucija, s tem, da je to le ena sestavina pravnega razmerja, ki nastane med zavarovalcem, zavarovalnico in tretjo osebo tj. koristnikom iz vinkulacije. Vinkulacija pomeni le obvestilo zavarovalnici, da je polica oziroma terjatev zavarovalca do zavarovalnice zastavljena ali pa cedirana, vendar je potrebno ločiti razmerje, ki se nanaša na samo vinkulacijo in temeljno pravno razmerje zastave ali prenosa terjatve (cediranja). Preko vinkulacije se udejanji določeno pravno razmerje, to je zastave terjatve ali pa njenega cediranja tretji osebi. Vinkulacija pa ne pomeni same zastave oziroma prenosa terjatve. Po svoji funkciji je vinkulacija uresničitev določene oblike zavarovanja upnikove terjatve, ki jo ima do zavarovalca iz določenega pravnega razmerja (glej podrobneje; Milan Viršek, Vinkulacija zavarovalne police, zbornik 11. Dnevi slovenskega zavarovalništva, Ljubljana, 2004, str. 387).
Š. Ivanjko
