Civilna odškodninska odgovornost zavarovanca kot predmet zavarovanja se je v zavarovalstvu uveljavila razmeroma pozno[1].
Praksa v zavarovalstvu se je dolgo zadrževala le na področju kritja škod, nastalih zaradi škodnih dogodkov, za katere ni nihče odgovoren (višja sila). Tam, kjer gre za odgovornost človeka kot povzročitelja, ni bilo prave potrebe po zavarovanju vse do novejšega časa. Šele po prvi svetovni vojni, še posebej pa po drugi, v času industrijske revolucije, ko je začela odgovornost za nastalo škodo nalagati zelo težko breme tako posamezniku kot tudi podjetniku, se je začelo razvijati tudi zavarovanje odgovornosti. Odgovornost za škodo kot taka, na nekaterih področjih pa zlasti še uveljavitev načela objektivne odgovornosti za nastalo škodo, je nujno terjala rešitve, ki naj bi odstranile njene posledice za odgovorne osebe. Rešitev se je našla prav v tem zavarovanju.[2][3]
Predmet zavarovanja odgovornosti je lahko deliktna (neposlovna) kot tudi pogodbena odgovornost. Če je predmet zavarovanja pogodbena odgovornost (npr. odgovornost za napake pri opravljanju določene storitve, na pr. napačen nasvet odvetnika), govorimo o zavarovanju pogodbene odgovornosti ali poklicne odgovornosti; če je predmet zavarovanja deliktna odgovornost zavarovanca (odgovornost za škodo po samem zakonu), pa govorimo o zavarovanju splošne civilne odgovornosti, oziroma o zavarovanju jamstvene odgovornosti ali pa preprosto o zavarovanju odgovornosti[4].
Zavarovanje odgovornosti krije odgovornost fizične ali pravne osebe nasproti tretji osebi, ki temelji na detenciji določene stvari ali na zakonskih ali drugih (pogodbenih) pravnih pravilih o odgovornosti za škodo, ne glede na to ali temelji odgovornost na krivdi, predpostavljeni krivdi ali na objektivnem načelu odgovornosti. Zavarovanje obsega obveznost zavarovanca, da poravna škodo, ki nastane zaradi škodljivega dogodka, za katerega je odgovoren.
Velja posebej opozoriti na to, da ni vsaka odgovornost za škodo nasproti tretji osebi krita z zavarovanjem. Obseg odgovornosti je veliko širši kot je zavarovalno kritje; to pomeni, da zavarovanje zajema samo del celotne odgovornosti za povzročitev škode[5]. Zavarovalna zaščita se nanaša na tisto odgovornost, ki nastane zaradi dogodka, za katerega se ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni vedelo, ali bo sploh nastopil. Le pri življenjskem zavarovanju se lahko zavaruje nevarnost, za katero se ve, da bo nastopila, pa je negotovo, kdaj bo nastopila[6]. Odgovornostno razmerje, ki se ureja po splošnih pravilih odškodninskega prava, je namreč popolnoma ločeno od zavarovalnega razmerja, ki ga ureja zavarovalna pogodba. Odgovornost za povzročeno škodo je vsebinski temelj oziroma sprožilec za jamstvo zavarovalnice. Zavarovalnica jamči za povrnitev povzročene škode, vendar samo, če zavarovanec, na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, odgovarja za škodo. Treba je opozoriti, da v posameznih primerih zavarovanec sicer odgovarja za škodo tretjemu, vendar zavarovalnica takšne škode ne krije. Razmerje med povzročiteljem škode (zavarovancem) in oškodovancem ureja OZ v določbah, ki se nanašajo na odgovornost za povzročitev škode, razmerje med zavarovalnico in zavarovancem pa primarno ureja zavarovalna pogodba in izjemoma tudi zakon. Razmerje med zavarovalnico in oškodovancem, če je škodo povzročil njen zavarovanec, ureja OZ, ki določa, da ima oškodovanec neposredno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice, vendar le pod pogoji , ki jih določa zavarovalna pogodba. Posebna pravila pa veljajo za razmerje med zavarovalnico in oškodovancem pri obveznih zavarovanjih odgovornosti (pravica do uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice, ki jo je povzročil povzročitelj, ki ni imel sklenjenega obveznega zavarovanja).
Ker je odgovornost predmet zavarovanja, ta pa ne zajema praviloma odškodninske odgovornosti v celoti, je treba za pravilno stališče do analize razmerja med zavarovanjem odgovornosti in odgovornostjo za škodo ločiti zavarovalno razmerje od odgovornostnega.
Odgovornostno razmerje, ki nastane med povzročiteljem škode in oškodovancem, temelji na normah civilnega prava ali pa celo na pogodbi. OZ v določbah od 131. do 189. določa obseg pravic in obveznosti strank iz odškodninskega (odgovornostnega) razmerja. Zavarovalno razmerje pa je poseben institut, ki ga urejajo predvsem OZ določbe od 921. do 989.člena, zavarovalna pogodba (splošni in posebni zavarovalni pogoji) in drugi predpisi pozitivnega prava, ki se nanašajo na zavarovanje posameznih nevarnosti, zlasti kadar gre za obvezna zavarovanja.
Š. Ivanjko
[1] Möller H.: Versicherungsvertragsrecht, Hamburg- Wiesbaden 1971,str. 37.
[2] Pri imenovanju zavarovanja odgovornosti oziroma pred odgovornostjo( ang. liability insurance nem. Haftpflichtversischerung), kot posebne vrste premoženjskega zavarovanja je precejšnja zmeda zaradi neenotnosti pri uporabi njenega naziva. Tako je v OZ uporabljen naziv »zavarovanje pred odgovornostjo« ( 964.člen),ki je prevzeta iz Zakona iz obligacijskih razmerjih bivše SFRJ( 940.člen). ZZavar-1 uporablja izraz »zavarovanje odgovornosti« Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu pa uporablja naziv »zavarovanje proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam »( 15.člen ). Zavarovalnice v splošnih pogojih uporabljajo nedosledno oba naziva. Direktive EU praviloma uporabljajo naziv »zavarovanje odgovornosti kot na pr. Direktiva sveta o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgvornosti 2/166EGS( UL L 103z dne 2.5.1972). Avtorji strokovne in znanstvene literature pa koristijo praviloma termin »zavarovanje odgovornosti«. Cigoj, S.: Obligacijska razmerja, Ljubljana 1978, Uradni list Ljubljana, str.782-783.
[3] Nekateri avtorji opredeljujejo zavarovanje kot »,najbolj čudovit napredek človeštva«. Compte – Sponoville, A.: Je li kapitalizem moralen, Masmedija, Zagreb 2006, str. 101.
[4] Izraz zavarovanje odgovornosti, kljub temu da je v praksi in teoriji splošno sprejet, ni adekvaten vsebini tega zavarovanja. Odgovornost je v odškodninskem pravu le eden od pogojev za nastanek odškodninske obveznosti za škodo. Predmet zavarovanja je prav odškodninska obveznost povrniti škodo, ki jo povzročitelj (zavarovanec) povzroči tretji osebi. To je pravna obveznost zavarovanca, da poravna škodo, ki nastane zaradi škodljivega dogodka, za katerega je po odškodninskem pravu odgovoren. Zaradi tega bi bilo primerneje to vrsto zavarovanja imenovati zavarovanje odškodninske obveznosti.
Izraz zavarovanje splošne civilne odgovornosti ni posrečen, ker beseda »splošna« lahko zavaja v zmoto, češ da zavarovanje krije vse vrste odgovornosti. Urbanc je v knjigi »Zavarovalno pravo«, Ljubljana 1939, uporabljal izraz »zavarovanje jamstvene dolžnosti«, ki pa je danes v praksi opuščen. Zavarovalnice uporabljajo pojem danes zavarovanje deliktne odgovornosti ali splošne civilne odgovornosti na podlagi pogojev, ki jih imenujejo »pogoji za zavarovanje splošne ali civilne odgovornosti«, ki ne vključujejo zavarovanje pogodbene odgovornosti ali pa kot posebno dodatno obliko. Če pa je govor o zavarovanju pogodbene odgovornosti, pa uporabljamo izraz »zavarovanje pogodbene odgovornosti« ali »zavarovanje poklicne odgovornosti« po zgledu zavarovalnih pogojev naših zavarovalnic.
[5] Zavarovalna zaščita ne krije celotne odgovornosti. Če npr. delavci podrejo drevo, ki sicer pade na zemljišče lastnika in ga pozneje obdelanega zložijo na zemljišče soseda ter pri tem povzročijo škodo na posevku, takšne škode zavarovanje ne krije. Če pa npr. pri podiranju drevesa pride do nepričakovanega padca drevesa na sosedovo zemljišče in pri tem nastane škoda, krije to škodo zavarovanje odgovornosti.
[6] Pri raznih oblikah življenjskega zavarovanja delavcev se ve, da bo prišlo do zavarovalnega dogodka (doživetja ali smrti), vendar je negotovo kdaj.
