V pravni literaturi, v pogodbenih razmerjih in tudi v zakonodaji,se pogosto uporabljata besedi obveščanje in svetovanje. Praviloma se obe besedi obravnavata kot sinonima, vendar je pravno terminološko, med besedo obveščanje oziroma informiranje ter besedo svetovanje, precejšnja razlika.
Razlikovanje med obveščanjem in svetovanjem je predvsem pomembno na področju zavarovanja. Obveščanje zavarovanca ob sklenitvi zavarovalne pogodbe oziroma v času trajanja zavarovalne pogodbe je obveznost zavarovalnice oziroma njenega zastopnika, ni pa tudi obveznost svetovanja. Svetovanje je prisotno pri zavarovalnem posredniku, ki je tudi dolžan izvajati obveznost obveščanja. Temeljna razlika med obveznostjo obveščanja v zavarovanju je v tem, da se obveznost praviloma nanaša na konkretne sestavine pravnega razmerja, bodisi da je to obveščanje predpogodbeno ali v času pogodbe. Opustitev obveščanja pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ima lahko za posledico neveljavnost zavarovalne pogodbe oziroma možnosti njenega izpodbijanja. Pri svetovanju, ki ni vedno obvezno, razen pri zavarovalnem posredniku, pa svetovanje pomeni dajanje splošnih informacij o določenem pravnem razmerju in nudenje pomoči pri sprejemanju določene odločitve ter je neposredno usmerjeno na konkretna dejstva in sestavine določnega pravnega razmerja z vidika potreb zavarovalca. Vsebina svetovanja je po svoji naravi širšega pomena in abstraktne narave ter je namenjena neposrednemu sklepanju zavarovalne pogodbe z vidika potreb in možnosti zavarovalca. Svetovanje je pri določenih poklicih obveznost, pri določenih poklicih pa ne. To je tipično pri notarskem delu, ker je obveznost obveščanja nujna sestavina notarskega dela. Notar mora prebrati listino in konkretno povedati kaj to pomeni v razmerju do pogodbenih strank, medtem ko njegova dolžnost ni svetovanje. Tako na primer pri protestu notar nima pravice, da bi imetnika menice konkretno opozarjal na napake v menici v postopku protesta. Ugotovi lahko le ali je menica veljavna ali ne, ne more pa svetovati kako naj stranka menico izpolni.
Na drugih področjih prava ločimo dolžnost obveščanja in možnost svetovanja. Obveščanje je praviloma brezplačna storitev, ker ima funkcijo ne samo seznanjanja stranke z določenimi dejstvi, temveč tudi funkcijo nadzora zaščite izjave volje strank, posledica racionalnega obnašanja na trgu in ohranjanje jasnih seznanj v zvezi z pravnim razmerjem. Obveščanje je tudi določen standard, na primer pri sklepanju zavarovalne pogodbe in kontrola pravilnosti pristopanja k sklenitvi zavarovalne pogodbe. Pri obveščanju je posebej pomembno, da se neveščo stranko, ki nima potrebnega znanja, opozori na škodljive oziroma rizične posledice sklenitve pogodbe. Vse to je lahko tudi sestavina svetovanja, vendar pa napačno svetovanje za posledico praviloma nima neveljavnosti pogodbe ali možnosti njenega izpodbijanja, lahko pa ima napačno svetovanje za posledico odškodninsko odgovornost.
Od obveščanja in svetovanja je potrebno ločiti tudi razkritje informacij. Pri tem gre vedno za določeno informacijo, pri kateri je nevarno, da ostane prikrita in pripelje nasprotno stranko v zmoto.
Pri vsem tem je pomembno opozoriti tudi na pluralizem različne terminologije v zavarovalnih pogojih, kar je lahko tudi pogosto predmet sporov. Zaradi tega velja v zavarovalnem pravu nesporno pravilo, da je treba vse nejasne pojme oziroma terminologijo in nejasno pisano vsebino v zavarovalnih pogojih razlagati v škodo zavarovalnice. To je tudi v skladu s splošnim načelom, da se sporni pogoji razlagajo praviloma v škodo tistega, ki sestavlja pisno pogodbo oziroma splošne pogoje pogodbe. Na področju zavarovalništva ni sporno, kdo je tisti, ki pripravlja različne obrazce, zavarovalne pogoje, vprašalnike, vsebino police in podobno. Vse nesporne in nejasne določbe v teh dokumentih se razlagajo v škodo zavarovalnice oziroma v korist zavarovalca.