V zvezi s spornimi vprašanji o pomanjkljivem obveščanju zavarovalcev pri sklepanju življenjskih ter zlasti naložbenih zavarovanjih, ki so se pojavila pred kratkim, se v praksi zastavljajo vprašanja kako razlagati zavarovalno pogodbo oziroma njeno vsebino zavarovalcu. Razlaga vsebine pogodbenega razmerja oziroma obveščanje zavarovalca pred sklenitvijo pogodbe je večplastno vprašanje, ki zadeva splošna pravila jasnega izražanja in predstavljanja vsebine o pravicah, obveznostih in odgovornostih pogodbenih strank ter posebnosti obveščanja zavarovalca v zavarovalnem pravu. Zavarovalni produkt je primarno pravne narave in je zato nujno potrebno vsaj minimalno pravno znanje ter je zlasti treba biti pozoren na strokovno terminologijo, ki se loči od vsakodnevnih pojmov, ki se uporabljajo v praksi.
V zavarovalnih pogodbah pogosto ni gotovo, da je tisto, kar sta stranki v svoji pogodbi izjavili, dovolj razumljivo in da je mogoče takoj ugotoviti, kakšna je vsebina pravnega razmerja. V zavarovalnih pogojih, ki predstavljajo vsebino zavarovalnega razmerja, so pogosto uporabljeni za zavarovalca nerazumljivi pojmi. Zavarovalec se zmeraj ne zaveda vseh natančnosti, ki jih vsebujejo zavarovalni pogoji npr. izključitvene klavzule in podobno.
Razlaga pogodb je na področju prava posebna institucija in temelji na določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na razlago pogodb, pri čemer so ta določila uporabna tudi za razlago zavarovalnih pogodb. Namen razlage je ugotavljati resnično vsebino pogodbe, kar pa ni vedno lahko. Tako recimo v angleškem pravu prevladuje objektivni vidik razlage zavarovalne pogodbe; pri čemer je potrebno ugotoviti, kaj pomeni pogodba – takšna, kakor je izjavljena. V večini drugih pravnih redov pa se poudarja, da je treba ugotoviti resnično voljo strank (subjektivni pristop). Mnogi teoretiki poudarjajo, da ni dovolj samo raziskovati resnične volje pogodbenih strank v zavarovalnem razmerju, temveč je potrebno razlagati zavarovalno pogodbo kot objektivni fenomen, ki učinkuje v sferi prava.[1] Ker je pri zavarovalnih pogojih precej težko ugotavljati subjektivno voljo strank, zlasti kadar gre za zavarovalnico, je primerno uporabiti t. i. subjektivno-objektivno teorijo razlage zavarovalnega razmerja. To pa pomeni, da se ugotavlja resnična subjektivna volja zavarovalca in objektivna volja zavarovalnice.[2]
Objektivna merila se upoštevajo, če ni mogoče ugotoviti resnične volje pogodbenih strank pri zavarovalnem razmerju.[3]
Pri zavarovalnem razmerju je potrebno izhajati iz dejstva, da vsebina splošnih, dodatnih in posebnih zavarovalnih pogojev ne pomeni celotne vsebine pogodbenega razmerja. Pri tem je potrebno upoštevati vse spremljajoče okoliščine, ki so nujno zvezane s pogodbo in posredno opredeljujejo tudi njeno vsebino, čeprav se stranki o teh okoliščinah posebej nista pogovarjali in izjavili. Vse takšne okoliščine dopolnjujejo zavarovalno pogodbo in jih je pri razlagi potrebno upoštevati.
Pri ugotavljanju resnične volje strank v pogodbenem pravu ne smejo biti odločilne besede (če so se stranke napačno izrazile), iz dejanskega stanja pa izhaja, da so v resnici mislile nekaj drugega. Razlaga ne sme biti formalistična. V razmerjih z zavarovalci, ki niso vešči zavarovalnega prava, pa je potrebno posebej upoštevati značilnosti izražanja zavarovalca in upoštevati tudi njihovo jezikovno znanje. Zlasti je pri razlagi potrebno upoštevati, da ni dovoljeno jemati kot odločilno izražanje samo v posameznih klavzulah, temveč je potrebno zavarovalno razmerje razlagati kot celoto. V zakonu najdemo tudi določena interpretacijska pravila, ki ne dovoljujejo drugačne razlage, kot jo določa sam zakon.
OZ v 99. členu določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, vendar pa se pri razlagi spornih določb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu.
Razlago zavarovalnega razmerja je potrebno zlasti opraviti na podlagi načel poštenosti in vestnosti v prometu, pri čemer pa je treba izjeme interpretirati restriktivno.[4]
Pri zavarovalnih razmerjih so se uveljavila t. i. tradicionalna pravila razlage, ki povedo le to, kar logično izhaja iz zavarovalnega razmerja. Staro pravilo, ki ga poznamo že iz rimskega prava je, da je treba pravni posel razlagati tako, da ostane v veljavi.[5]
Glede na to, da v zavarovalnih razmerjih uporabljamo adhezijski način sklepanja pogodb in da vsebino zavarovalnih pogojev pripravlja zavarovalnica, je za razlago potrebno upoštevati posebno določilo OZ iz 100. člena, ki določa, da je treba nejasna določila po vnaprej natisnjeni vsebini (ali če je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene od pogodbenih strank) razlagati v korist druge stranke (lat.: interpretatio contra stipulatorem).
Smisel omenjene splošne določbe zakona, ki pa je na področju zavarovalnega razmerja “lex specialis” je, da pri adhezijskih pogodbah ni mogoče ugotavljati resnične volje strank, zlasti ne zavarovanca, saj je “prisiljen” sprejeti vsebino zavarovalne pogodbe tako, kot jo ponuja zavarovalnica. Če je vsebina nejasna, potem je logično, da je potrebno takšno pogodbo razlagati v breme zavarovalnice. Pri tem zavarovalnica nosi breme nejasnih določil zaradi tega, ker je takšno nejasnost povzročila.[6] Pri tem je potrebno opozoriti tudi na pravno posledico, če bi bila zaradi nejasnosti posameznih določb pogodba neveljavna. V takšnem primeru je možno obremeniti zavarovalnico z odškodninskim zahtevkom, ker je povzročila določeno škodo zavarovalcu s svojim dejanjem.[7]
Pri zavarovalnih pogodbah, kjer resnične volje strank ni mogoče ugotoviti, teorija predlaga, da se ugotavlja t. i. domnevna volja poštenih in dobrih poslovnih gospodarjev. Zavarovalnica izroča zavarovalne pogoje zavarovalcu z namenom, da se seznani s vsebino zavarovalnega razmerja. V osnovi je izročitev pogoj, da bi pogodba bila veljavna, glede na to, da je treba pred vsako sklenitvijo zavarovalne pogodbe seznaniti zavarovalca o njenih vsebini.[8] Dejanska seznanitev zavarovalca z zavarovalnimi pogoji pa je sekundarnega pomena. Če bi bilo v zavarovalni polici ali v zavarovalnih pogojih vpisanih več enostranskih in nasprotujočih si klavzul, se mora vsaka klavzula presojati po načelu, da velja le tista, ki je za zavarovalca ugodnejša. Več klavzul se lahko obravnava kot celota le, če je zavarovalnica zapisala v fakturi ali polici, da jo veže veljavnost ugodnejše klavzule.
V zavarovalni praksi se srečujemo z različnimi razlagami zavarovalnega razmerja in to povzroča tudi veliko število zavarovalnih sporov pred sodišči. Da se izognemo reševanju spornih razlag pred sodišči, pozna OZ učinkovito, v praksi pa manj znano in tudi manj uporabljeno institucijo izvensodne razlage pogodb.
V skladu s 102. členom OZ se lahko zavarovalnica in zavarovalec dogovorita, da bo v primeru, če bi prišlo do nesoglasja glede smisla in dosega pogodbenih določil, nekdo tretji dal razlago pogodbe.[9] V takem primeru praviloma ne bi mogla nobena od pogodbenih strank zavarovalnega razmerja sprožiti postopka pred sodiščem ali pa pred drugim pristojnim organom, preden ne dobita razlage, razen, če je tretji noče dati.[10]
Dogovor o izvensodni razlagi pogodb pomeni določeno obliko arbitražne pogodbe. Po mnenju teoretikov tukaj ne gre za odločanje, ampak za dajanje mnenja. Zato ni potrebno uporabljati strogih procesnih pravil o postavitvi dajalca mnenja. On daje le mnenje in je omejen samo na razlago smisla posameznih določb pogodbe, ne odloča pa o posameznih okoliščinah, ki so pomembne za rešitev morebitnega spora. Z uporabo te institucije bi se nedvomno zmanjšalo število spornih primerov pred sodišči in s tem bi se tudi zmanjšali stroški poslovanja zavarovalnice. Dajalec mnenja mora biti oseba ali pa delovno telo, ki uživa avtoriteto na področju zavarovalništva. Zakon prepoveduje, da bi se sprožil postopek tako dolgo, dokler dogovorjeni dajalec mnenja ne da mnenja. Od neposrednega dogovora o izven sodni razlagi v zavarovalni pogodbi med zavarovalnico in zavarovalcem pa bi bilo odvisno, ali je razlaga dokončna ali pa se še lahko ena od strank obrne na sodišče.
Ob razlagi je potrebno omeniti še dodatno institucijo, ki jo pozna OZ in je prav tako uporabljiva v spornih vprašanjih iz zavarovalnega razmerja. To je določilo 50. člena OZ, ki določa rešitev spornega vprašanja, kadar iz pogodbe ni razvidno, kakšen je predmet obveznosti ene od pogodbenih strank. V skladu s citiranim členom lahko pogodbeni stranki v pogodbi določita, da bo nekdo tretji določil, kakšen je predmet obveznosti v primeru, da predmet ni jasno opredeljen. Ta institucija je zlasti uporabljiva pri razlagi in ugotavljanju učinkov izključitvenih klavzul v zavarovalnih razmerjih. Tukaj gre za arbitražno pogodbo, kjer arbiter, za razliko od dajanja razlage same, ugotavlja, kakšna je obveznost ene od pogodbenih strank in s tem zamenjuje voljo strank. Arbiter na podlagi 50. člena OZ določi, kakšna je obveznost zavarovalnice oziroma zavarovalca pri določeni izključitveni klavzuli. Tukaj arbiter odloča in je njegova dolžnost, da konstituira novo pravno razmerje, medtem ko pri razlagi na podlagi 100. člena OZ daje samo deklaratorno stališče. Obe omenjeni instituciji, ki sta sicer povezani z razlago spornih vprašanj pri zavarovalni pogodbi, temeljita na načelu poskusa mirnega reševanja sporov.[11]
Sklepno
Zavarovalstvo je tradicionalna dejavnost, ki je v času svojega, več stoletnega poslovanja, razvilo vrsto učinkovitih postopkov in rešitev, ki pa niso prisotna v praksi, ker se na znanstvenem področju zavarovalništvu ne posveča praktično nobena pozornost. Vse kar se dela je strokovno delo usmerjeno le v operativno prodajo zavarovalnih produktov. Tudi preplah zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri sklepanju življenjskih zavarovanj, ki lahko ogrozi obstoj določenih zavarovalnic je posledica omenjene zanemarjenja znanstvenih raziskav na področju zavarovalništva.
[1] Zavarovalni produkt , ki ga prodaja zavarovalnica je praviloma le produkt prava.
[2] Tudi pri zavarovalnici je možno ugotavljati subjektivno voljo, kadar gre za posebnost zavarovalnega razmerja, ki odstopa od splošnih zavarovalnih pogojev. Takšen subjektivni pristop se zlasti uporablja pri razlagi klavzul, ki so zapisane v zavarovalni polici in niso identične s klavzulami oziroma določbami v zavarovalnih pogojih. V primeru, kadar ni mogoče ugotoviti prave volje zavarovalca, oziroma v izjemnih primerih tudi zavarovalnice, je potrebno upoštevati objektivno merilo, po katerem se šteje, da je vsebina zavarovalnega razmerja taka, kot ustreza temeljnemu namenu zavarovalne pogodbe.
[3] Takšno stališče je v skladu s starim geslom ”verba ita sunt inteligenda ut res magis valeat quam pereat”.
[4] Restriktivni pristop je zlasti potreben pri izključitvenih klavzulah v zavarovanju, kjer je v praksi največ sporov (Cigoj,S.; Obligacijska razmerja , Ljubljana, 1984, str. 347).
[5] To je pravilo ”favor negotii potius ut valeat quam ut pereat”, uporablja se takrat, kadar nastaja dvom, ali je treba pogodbo razlagati tako, da je neveljavna, ali pa da ima pravne učinke.
[6] Iz rimskega prava poznamo staro pravilo “in dubio contra stipulatorem”. To pravilo najdemo v številnih evropskih zakonodajah, npr. 1162. člen francoskega civilnega zakonika, 1370. člen italijanskega civilnega zakonika in 869. člen avstrijskega ODZ.
[7] Gre za odškodninsko odgovornost zaradi krivdnega ravnanja pri sklepanju pogodbe (let.: culpa in contrahendo).
[8] Na to dejstvo zlasti opozarjajo direktive o varstvu potrošnika.
[9] IZOP- Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru je ustanovljen primarno zaradi tega namena. Doslej so sodelavci IZOP izdelali več mnenj o spornih in nejasnih določbah splošnih pogojev zlasti notificiranih zavarovalnic, ki so posledica nestrokovnega prevajanja.
[10] Takšen dogovor bi lahko bil le sestavni del zavarovalne pogodbe, pri čemer bi bilo zanimivo opredeliti institucijo, ki bi dajala takšno razlago. Tukaj se zastavlja vprašanje, kdo bi lahko dal takšno razlago. Ena od možnosti je, da se pri združenju zavarovalnic organizira posebna delovna skupina, ki bi dajala podobne razlage.
[11] Pri tem je potrebno opozoriti da v praksi zavarovalništva omenjenih institucij ne uporabljamo, jih ne zasledujemo in tudi niso opredeljene v zavarovalni pogodbi, če pri tem odmislimo institucijo izvedeniških postopkov, ki jo poznajo zavarovalni pogoji.