IZBRISANI PODJETNIKI – legalizacija opustitve zakonske dolžnosti pravosodja

V ponedeljek, dne 12.9.2016, so bile na 1. programu RTV Slovenija v prispevku »Izbrisani podjetniki« v oddaji Tednik prikazane tragične posledice sprejetja Zakona o finančnem poslovanju iz leta 1999. V prispevku sem pojasnil razloge sprejetja tega zakona in povedal, da je ta zakon »legaliziral nedejavnost pravosodja«. Zaradi omenjene izjave sem sprejel več očitkov in kritiko, da ta izjava ni utemeljena.

Zaradi časovne omejitve prispevka, v kateri je avtorica, ga. Vanja Kovač, zelo argumentirano in pestro predstavila celotno problematiko, je treba dodati še temeljni razlog za sprejetje omenjene politične odločitve v obliki zakona. Zakon ima primarno značaj politične odločitve, s katero se je poskušalo upravičiti nedejavnost in nespoštovanje zakona v pravosodju. Doslej še nikoli nismo slišali razlogov za opustitev zakonske dolžnosti slovenskega pravosodja, da opravi postopke likvidacije ali stečaja nad podjetji, ki niso bila dokapitalizirana oziroma niso poslovala. Dolžnost sodišč, da po uradni dolžnosti sprožajo postopke stečaja ali likvidacije, je bila določena v  Zakonu o gospodarskih družbah in v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je v Sloveniji veljal kor republiški zakon od osamosvojitve 1991. leta.

Moja izjava o tem, da je bil sporni Zakon o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999  legalizacija opustitve zakonske dolžnosti v pravosodju, pa temelji na sledečem:

1. Po sprejetju Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. 30/93 z dne 10.6.1993) je bilo nujno uskladiti vse gospodarske družbe, ki so bile ustanovljene po Zakonu o podjetjih bivše Jugoslavije, do 31. maja leta 1994. V posebnih določbah zakona je bil določen postopek in sankcije za tiste družbe, ki se niso do omenjenega roka uskladile. Ta rok je naknadno bil podaljšan do 1.1.1995. V določbi 5. odstavka 580. člena ZGD je bilo določeno: »Obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, se likvidirajo in izbrišejo iz registra; likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oziroma družbenikov.« Ta odstavek je veljal zlasti za dolžnost dokapitalizacije družb. Družbeniki, ki niso dokapitalizirali svoje družbe do omenjenega datuma v skladu z določbami ZGD, so odgovarjali za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik posameznik, v skladu s šestim odstavkom istega člena.

2. V 1. odstavku 583. člena ZGD je prav tako bila določena dolžnost sodišč, da opravijo postopek likvidacije po določbah ZGD: »Organizacije in skupnosti, ki se niso preoblikovale po zakonu o podjetjih, uskladijo pravno-organizacijsko obliko z določbami tega zakona do 31. maja 1994, sicer se likvidirajo in izbrišejo iz registra; likvidacijo opravi sodišče po določbah tega zakona.« Ta določba pa ni predvidevala, da bi družbeniki d.o.o. oziroma delničarji delniške družbe odgovarjali za obveznosti družbe kot družbeniki pri d.n.o.

Glede na to, da pravosodje tega ni spoštovalo, je Državni zbor z novelo Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji leta 1997 zelo jasno v 2. in 3. odstavku zapisal sledeče:

1. V prvem odstavku 3. člena je bilo določeno: »Stečajni postopek lahko predlagajo upniki, sam dolžnik ali osebno odgovorni družbenik.«

2. V noveliranem 2. odstavku 3. člena istega zakona, pa je bilo izrecno napisano: »Ne glede na prejšnji odstavek pristojno sodišče uvede stečajni postopek po uradni dolžnosti nad dolžnikom v primeru, da dolžnik ni zagotovil izplačila plač za obdobje zadnjih treh mesecev ali ima dolžnik blokiran žiro račun oziroma je nelikviden zadnjih 12 ali več mesecev.«

3. V tretjem odstavku istega člena pa je zakonodajalec še dodal: »V ta namen Agencija za plačilni promet enkrat mesečno obvešča pristojno sodišče o podjetjih, ki izpolnjujejo pogoje za uvedbo stečajnega postopka, določenega v prejšnjem odstavku. Način zbiranja podatkov o izplačilu plač podpiše minister pristojen za delo.«

To so ključne določbe zakonov, ki sta jasno obvezovala pravosodje, vsako posamezno sodišče, ministra za delo in Agencijo za plačilni promet, da se sproži stečajni postopek v vseh zgoraj omenjenih primerih, s tem, da so samo v smislu 6. odstavka 580. člena ZGD družbeniki odgovarjali tudi za obveznosti družbe po izbrisu oziroma po opravljeni likvidaciji po uradni dolžnosti (opustitev dokapitalizacije).

Teh določb pravosodje ni upoštevalo in kolikor nam je znano, nobeno sodišče v Sloveniji ni sprožilo, v skladu z zakonskimi dolžnostmi, nobenega postopka likvidacije ali stečaja. Zakaj je pravosodje to opustilo, javnost ni nikoli dobila nobenega pojasnila.

Če bi bil v teh primerih stečajni oziroma likvidacijski postopek sprožen, ne bi ustanovitelji ali družbeniki odgovarjali ex lege za obveznosti izbranih družb, razen v primeru, da družbe niso dokapitalizirali do 31. maja 1994 oziroma do 1. januarja 1995. Postopek ugotavljanja odgovornosti družbenikov bi bil bistveno drugačen, saj bi bili družbeniki oziroma delničarji kot udeleženci vključeni v sam postopek izbrisa. Odgovarjali bi le tisti, ki so zlorabili to svojo družbo in zoper katere je bil možen postopek spregleda pravne osebnosti, v skladu s takratnim 6., oziroma pozneje 8. členom Zakona o gospodarskih družbah.

Razumljivo je, da bi odgovarjali tudi osebno odgovorni družbeniki, to je v družbi z neomejeno odgovornostjo.

Sporni Zakon o finančnem poslovanju iz leta 1999 je bil v osnovi sprejet samo in izključno zaradi tega, da se je, kot sem to tudi osebno sam poudarjal v prispevku, legalizirala oziroma upravičila nedejavnost pravosodja na podlagi zakonskih dolžnosti citiranih določb.

Nihče od udeležencev, ki so sodelovali pri nastajanju omenjenega zakona, ni obžaloval, ampak je iskal opravičilo za takratno ravnanje vseh tistih, ki so pripravljali zakon za Državni zbor in ki so Državni zbor prepričali, da ga sprejme po hitrem postopku.

Če bi sodišča torej postopala v skladu s citiranimi določbami ZGD in Zakona o prislini poravnavi, stečaju in likvidaciji, ne bi bilo potrebno sprejemati posebnega omenjenega zakona leta 1999 o izbrisu vseh omenjenih družb.

V prispevku tudi ni bilo posebej izpostavljeno Ustavno sodišče, ki je takoj po sprejetju Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 2000-2002 presojalo o ustavnosti tega zakona. Ustavno sodišče je takrat ugotovilo, da je tako zastavljen zakon neupravičen in je njegovo uporabo omejilo le na tako imenovane aktivne družbenike, kar pa je bil nov izum v slovenskem korporacijskem pravu, zlasti kadar gre za delničarje. Pojem aktivnega družbenika v smislu tako, kot ga je opredelilo ustavno sodišče, je bil nedorečen in so ga sodišča razlagala na zelo različne načine. Najbolj pogosta obrazložitev sodišč je temeljila na primerjavi med očetom in otrokom, češ da so družbeniki oziroma delničarji kapitalske družbe v enakem položaju glede skrbnosti do svoje družbe, kot oče do svojega otroka. Z vidika korporacijskega prava je to absurd.

Državni zbor je leta 2007 in 2010 sprejel predlog zakona o odpravi posledic omenjenega zakona, ki se nanašajo na prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike. Zanimivo je, da je prav pravosodje takoj po sprejetju zakona sprožilo postopek presoje obeh zakonov in je Ustavno sodišče v neenotnem mnenju ugotovilo neskladnost obeh zakonov z ustavo. Pozitivna posledica teh poskusov, da se zaščitijo oškodovanci pred škodljivimi posledicami omenjenega zakona, je le odprava prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike od 11.11.2011. Tistim, ki so že bili pravnomočno obsojeni, jim je Ustavno sodišče onemogočilo, da bi skozi posebno obliko enostavnega vodenja osebnega stečaja bili oproščeni od nadaljnjih izvršb oziroma obveznosti, ki temeljijo samo na določbah omenjenega spornega zakona.

V prispevku so bile imenovane osebe, ki so sodelovale pri nastanku tega zakona, ni pa bilo ničesar rečenega o vlogi takratnega predsednika sodnega sveta, dr. Mira Cerarja, predsednika Vlade RS, ki se je posebej angažiral in podpisal v imenu sodnega sveta predlog, da Ustavno sodišče odloči tako, kot je odločilo. Oškodovance v tem zakonu in predlagatelje zakona za oprostitev obveznosti na podlagi tega zakona, je prav ravnanje dr. Mira Cerarja posebej prizadelo, ker se je moral zavedati, da gre pri tem zakonu za politični zakon, ki je daleč od etičnih vrednot, za katere se zavzema kot pravnik.

Če bo Strasbourško sodišče ugotovilo, da sta slovenski zakonodajalec in ustavno sodišče kršila pravice do lastnine in pravičnega sojenja, bo izdana celotna dokumentacija, ki ju zbirata civilno združenje Cinip in pravna stroka.

Osebno sem prepričan, da je to ena najtežjih pravnih napak slovenske pravne stroke in slovenskega zakonodajalca ter ozke skupine ljudi, ki so s tem zakonom zasledovali idejo kaznovanja malih ljudi, ki so poskušali v večini primerov, skozi podjetništvo, reševati svoj socialni položaj.

Š. Ivanjko