Menica in menično poslovanje vedno znova presenečata z vprašanji, za katera se nam zdi, da so nesporna. V zadnjem času se pojavljajo številna vprašanja v zvezi z meničnim poroštvom. Pred nekaj dnevi je Vrhovno sodišče RS ponovno presenetilo z jasnim pojasnilom glede poroštva pri bianco menici in samostojnosti porokove obveznosti, ki temelji na podpisu na licu menice.
V najnovejši sodbi je Vrhovno sodišče RS odločalo o reviziji tožeče stranke zoper sodbo pritožbenega sodišča, s katero je v celoti zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo terjatve, ki jo je zoper toženo stranko uveljavljala na podlagi menične poroštvene obveznosti. V postopku z izrednim pravnim sredstvom se je presojalo vprašanje, ali je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odločilo o neobstoju odgovornosti tožene stranke iz naslova meničnega poroštva.
Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sprejelo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je prestala pritožbeni preizkus, in sicer, da je tožena stranka bianco menico formalnopravno podpisala kot avalist (menični porok).
Tožena stranka podpisa na menici tudi ni zanikala, ampak je tekom postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem ugovarjala nepoštenost pridobitve menice, saj da med pravdnima strankama nikoli ni bilo govora, da naj bi se tožena stranka s podpisom bianco menice tožeči stranki zavezovala kot porok za obveznosti trasanta (izdajatelja menice), nadalje tovrsten dogovor ni izhajal iz pogodbe o poslovnem sodelovanju, kakor tudi ne iz menične izjave s pooblastilom za izpolnitev menice, zaradi česar menica ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. Tožena stranka je izpostavila odsotnost volje za prevzem poroštva in upoštevaje dokumentacijo o temeljnem poslu ter komunikacijo s komercialistom tožeče stranke, s katerim je dogovarjala podrobnosti poslovnega sodelovanja, prepričanje, da bianco menico podpisuje zgolj v svojstvu direktorja družbe, ne pa, da se obenem zavezuje kot porok. Dodatno je poudarila, da je sporno menico podpisala tako, kot je bilo označeno na vzorčni bianco menici, ki ji jo je predložil komercialist tožeče stranke, ki je vedel, da se je tožena stranka kot podpisnica pogodbe o poslovnem sodelovanju zavezala le za zavarovanje terjatve z bianco neavalirano menico, pa je na okoliščino, da je predložena vzorčna menica bianco avalirana menica, ni opozoril.[1]
Vrhovno sodišče RS je v sodbi povzelo, da je pritožbeno sodišče ob dejstvu, da je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, zaradi česar se morajo siceršnje načelo zaupanja v menično listino, načelo abstraktnosti menične zaveze in načelo objektivne razlage, ki ščitijo pravni promet (kroženje menice) in dobrovernega tretjega, ki se lahko znajde v vlogi imetnika menice, umakniti načelu vestnosti in poštenja, zaključilo, da ima tožena stranka na razpolago ugovor glede skladnosti menice z osnovno pogodbo in menično izjavo za izpolnitev pogodbe ter je sledilo navedbam tožene stranke o nepošteni pridobitvi menice.
Vrhovno sodišče je v sodbi sicer soglašalo s pravno presojo pritožbenega sodišča o »prevladi« načela vestnosti in poštenja v konkretnem primeru, a je poudarilo, da to ne sme izvotliti meničnih zavez, ki se presojajo v skladu z določbami Zakona o menici[2] (v nadaljevanju ZM) in predstavljajo samostojno pravno podlago za nastanek obveznosti. Tozadevno je opozorilo, da menično poroštvo v skladu z 31. členom ZM ni akcesorno (tako glede na glavni menični dolg, kot na honoratovo zavezo), kot to sicer velja za poroštvo v civilnem pravu. Odvisnost meničnega poroštva je zgolj zunanja, v dejstvu, da mora poleg poroštva obstajati določen dolg. Menično poroštvo zato ustvarja abstraktno menično obveznost, ki je od glavne menične obveznosti neodvisna.
V nadaljevanju pravnega razlogovanja je Vrhovno sodišče RS izpostavilo načelo samostojnosti posameznih podpisov na menici iz 7. člena ZM. Avaliranje menice je enostransko pravno dejanje avalista. Obveznost slednjega nastane s podpisom na menici in njeno izročitvijo upravičencu. Pravno naziranje pritožbenega sodišča o potrebnosti posebne pisne izjave avalista, ki se podpiše na lice bianco menice, je Vrhovno sodišče posledično označilo za zmotno[3].
Glede s strani pritožbenega sodišča upoštevanega ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka do menice prišla na nepošten način, je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da tožeča stranka menico poseduje na podlagi pravnega posla med njim in izdajateljem menice, kar pomeni, da menice ni pridobila na nepošten način ter posledično ni izpolnjena predpostavka za uporabo 16. člena ZM, po katerem je možno imetniku menice, če je bila ob izdaji nepopolna menica naknadno izpolnjena v nasprotju s sklenjenim sporazumom, ugovarjati kršitev sporazuma, če je ta menico pridobil nepošteno, ali je pri pridobitvi ravnal z veliko malomarnostjo. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da gre za presojo odgovornosti imetnika za njegovo ravnanje ob pridobitvi menice, pri čemer bi klasičen primer uporabe te določbe predstavljala zahteva imetnika menice, ki ne izkazuje nepretrgane verige indosamentov. V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka menico pridobila na podlagi pravnega posla s toženo stranko, sporen pa je avalistov podpis, do katerega naj bi tožeča stranka prišla na nepošten način, pa je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da gre kvečjemu za pomanjkanje volje podpisati se in jamčiti kot avalist, ne pa za nepošteno pridobitev menice.
V zvezi z uveljavljanjem ugovora napake volje je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da gre za osebni ugovor avalista, saj izvira iz njegovega osebnega razmerja z remitentom. Predmetni ugovor se presoja v skladu z določbami iz poglavja Napake volje iz (45. – 50. člena) Obligacijskega zakonika[4] (v nadaljevanju OZ). V skladu z OZ lahko zahteva stranka, ki je v zmoti, razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče RS svoje razlogovanje, da ni upoštevna trditev tožene stranke o napaki volje, saj da menice ni želela podpisati kot avalist, oprlo na dejstvo, da tožena stranka ni neuka oseba, ampak direktor pravne osebe, ki je v zavarovanje obveznosti družbe izdala bianco menico in jo dvakrat podpisala (kot zastopnik izdajatelja in kot fizična oseba). Povzelo je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka sama izjavila, da je vedela, da podpisuje menico in izpostavilo, da ni slediti izjavi tožene stranke, da se ni zavedala, da njen podpis na menici ustvarja menično obveznost, saj je pravna oseba, katere zakoniti zastopnik je tožena stranka, nastopala v pravnem prometu in za pridobivanje sredstev izdajala tudi instrumente zavarovanja.
Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da je od zastopnika pravne osebe, ki zavestno in hote izda bianco menico, pričakovati in zahtevati, da potrebna skrbnost zaobsega tudi njegovo vedenje o pravnih posledicah podpisovanja menice. Pri tem je dodalo, da bi bilo primerno sredstvo za uspešno uveljavljanje napake volje oblikovalna tožba in ne zgolj ugovor.
Ugotoviti je, da je Vrhovno sodišče RS pri presoji obstoja odgovornosti iz naslova meničnega poroštva materialno pravo uporabilo drugače, kot je izhajalo iz prakse višjih sodišč[5], ki so v okoliščinah konkretnega primera podpis avalista štele za materialnopravno nezavezujoč, saj da je bil ob odsotnosti volje zavezati se kot avalist in ob vedenju imetnika menice, da tovrstna zaveza ne izhaja iz temeljnega posla, pridobljen na nepošten način. Vrhovno sodišče RS pa je tovrstno pravno naziranje višjih sodišč ovrglo s stališčem, da se odgovornost imetnika menice kot predpostavka za uveljavljanje 16. člena ZM presoja glede na njegovo ravnanje ob pridobitvi menice (pri čemer jo je slednji v konkretnem primeru pridobil na pošten način – na podlagi pravnega posla).
Glede uspešnega uveljavljanja napake volje (ki bi ga bilo potrebno uveljavljati z oblikovalno tožbo) zaradi bistvene zmote pa je moč razbrati, da se je Vrhovno stališče RS postavilo na stališče, da se od zastopnika pravne osebe, ki v pravnem prometu izdaja tudi instrumente zavarovanja, zahteva višja – profesionalna in ne zgolj običajna skrbnost ter se od njega pričakuje in zahteva, da ta zajema tudi vedenje o pravnih posledicah podpisovanja menice.
Vrhovno sodišče RS je potrdilo v prejšnjih sodbah že izoblikovano stališče, da menično poroštvo s podpisom bianco menice ne nastane že s samim podpisom avalista, ampak šele z izpolnitvijo bianco menice. Posledično v primeru podpisa avalista na bianco menico ni potrebno še njegovo posebno pooblastilo.[6]
[1] Povzeto po Sklepu Višjega sodišča v Celju, opr.št. Cpg 251/2013, z dne 9.10.2013 in Sodbi Višjega sodišča v
Celju, opr. št. Cpg 124/2014, z dne 14.5.2014.
[2] Zakon o menici (ZM, Uradni list FLRJ, št. 104/46, z dne 24.12.1946, s spremembami)
[3] Vrhovno sodišče RS se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 790/2009, z dne 18.4.2013, v jedru katere je zapisano, da bianco menica resda še ni menica, a menični blanket z izpolnitvijo postane prava menica in tudi za nazaj zavezuje vse, ki so jo podpisali. Menično poroštvo s podpisom bianco menice je mogoče, vendar ne nastane že s samim podpisom avalista, ampak šele z izpolnitvijo bianco menice. Posledično v primeru podpisa avalista na bianco menico ni potrebno njegovo posebno pooblastilo.
[4] Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 97/07, z dne 24.10.2007, s spremembami)
[5] Sodba Cpg 217/2013, Sodba Cpg 124/2014, Sklep Cpg 251/2013.
[6] Podrobneje o pooblastilu izdajatelja menice za izpolnitev bianko menice glejte Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Ljubljana 2001, str. 213
Lara Grušovnik,
univ. dipl. pravnica, doktorska študentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru
