V zadnjem času se je povečalo število telefonskih klicev s strani različnih ponudnikov pri prodaji blaga in storitev. Običajno to opravljajo študentje ali delavci, ki pogosto nimajo dovolj informacij glede dopustnosti takšnega telefonskega klica in sporočanja o njihovih produktih ter storitvah. Ponudniki se praviloma poslužujejo stacionarnih zasebnih telefonov. Takšne klice večina potrošnikov sprejemamo kot sporne oziroma nedovoljene, zlasti glede načina, ko ponudnik pokliče potrošnika na stacionarni zasebni telefon zvečer ali v popoldanskem času.
V Sloveniji nimamo posebnih predpisov kako bi se ponudniki naj posluževali stacionarnih zasebnih telefonov. Po zgledu pravne ureditve drugih držav, zlasti Republike Nemčije, je zakonodajalec poskrbel za tehnično ureditev omenjenih vprašanj. Tako je na primer v Nemčiji dovoljeno, da ponudniki različnih storitev ali blaga pokličejo na stacionarni zasebni telefon bodočega kupca ali komitenta, pri čemer je treba potrošnika primarno informirati kdo kliče, z vsemi podatki o klicatelju in posebej poudariti, da gre za klic komercialnega pomena. Praviloma se v praksi ob sporočilu, da gre za komercialno uporabo stacionarnega zasebnega telefona pri potrošniku, potrošnika zaprosi ali povpraša, če dovoli, da mu ponudnik posreduje določeno komercialno informacijo. Menimo, da je to temeljno pravilo, ki velja tudi v Sloveniji.
Komercialni ponudnik, ki kliče na stacionarni zasebni telefon, bi se moral predstaviti kdo je in povprašati ali potrošnik želi, da mu ponudnik posreduje komercialno sporočilo oziroma informacijo glede določenega nakupa in šele če dobi odgovor, da stranka želi informacijo, se lahko nadaljuje s posredovanjem njene vsebine. V naši praksi se običajno na kratko pove kdo je klicatelj, pri čemer pa nam pogosto ime družbe oziroma ponudnika ničesar pove, ker ni informacij za kakšno podjetje gre, kakšno dejavnost opravlja in od kod je ta družba, temveč se takoj preide na informacijo o vsebini.
Menimo, da bi bilo primerno, da osebe, ki kličejo na stacionarni zasebni telefon, najprej povprašajo ali bi želeli določeno informacijo, ki je komercialnega pomena in šele po potrditvi stranke se mu podrobneje posreduje informacija sama.
Mnogi takšen poseg v zasebno sfero štejejo kot nadležnost in ponudniki s tem pogosto povzročajo odpor pri morebitnih kupcih. Razumljivo je, da je agresivnost ponudnikov danes ena od temeljnih načinov poslovanja, vendar je treba upoštevati, da so interesi potrošnikov po mirnem življenju v njihovem stanovanju pomembnejši od informacij o raznih storitvah ali o ponudbah, ki jih potrošniki izjemoma potrebujejo.
Pravna stroka je zakonodajalcu že predlagala, da z določenimi ukrepi regulira to področje, vendar je pričakovati odpor proti tovrstni regulativi, ki bi povečala varstvo potrošnikov in njihov mir v zasebnem stanovanju.