Prof. dr. Šime Ivanjko je v članku Napačno pojmovanje lastnine, objavljenem v dnevniku Večer, 2.8.1995, opozarjal, da gre v procesih t.i. lastninjenja »za drugačno organiziranje upravljanja, ki ima za podlago privatno lastnino, vendar pa to ne pomeni, da tisti, ki so pridobili družbeno premoženje v procesu privatizacije, postanejo lastniki tega premoženja.« Pojasnjeval je, da so delničarji in družbeniki zgolj lastniki delnic oziroma imetniki poslovnih deležev, ki jim dajejo določena upravičenja v njihovih družbah. Ugotavljal je namreč, da so bili mnogi, tudi strokovnjaki in poslovneži, prepričani, da bodo po končani privatizaciji solastniki gospodarskih subjektov, čeprav sistem ni dajal podlage za takšno razmišljanje. Opomnil je, da bodo delavci po izpeljanem procesu privatizacije ponovno razočarani, ne zgolj zaradi dejstva, da ne bodo solastniki družb, ampak tudi zato, ker bodo s socioekonomskimi spremembami v družbi ostali tudi brez tistega, kar se jim ponuja v obliki certifikata ali delavskih delnic. »Nobena skrivnost ni, da bo čez 15 ali 20 let 80 odstotkov sedanjega družbenega premoženja, ki bo privatizirano, v rokah 10 do 15 odstotkov slovenskih občanov«, je zapisal, čeprav se je o tem neizogibnem procesu, ki je posledica razdelitvene filozofije pri privatizaciji, le malo govorilo.
Dotaknil se je tudi novih razsežnosti upravičenj delničarjev in družbenikov, ki so bila vsebinsko gledano sicer manjša kot v samoupravljanju, a so dobila pomembno lastnost – dedljivost in prenosljivost s pravnim poslom. Menil je, da je to dejstvo odpiralo vrsto iger, na katere bodoči delničarji niso bili pripravljeni. Delniška družba namreč ni homogena družba, ampak najbolj tipična oblika za uresničevanje individualnih interesov posameznega delničarja. Pričakoval je številne družbene koflikte, zlasti med delavci in tistimi, ki bodo poskušali na takšen ali drugačen način na podlagi lastninske pravice prevzeti vodstvo gospodarskih subjektov, z argumentom, da bodo vodstva družb ravnala po načelih kapitalskega vodenja gospodarstva, medtem, ko bodo delavci delničarji še vedno vztrajali pri delavski miselnosti (kolektivizem, skupnost, solidarnost, ipd.), ki se je oblikovala v socializmu.
V zaključku članka je izpostavil, da so privatizacijski procesi obremenjeni s tehniko in z zagotavljanjem legalnosti, nihče pa ne postavlja vprašanja legitimnosti (moralnosti) – ali je okolje dejansko prepričano, da so procesi privatizacije pravični. V zgodovinskem razvoju se namreč šele druga ali tretja generacija praviloma zave legitimnosti ravnanja prejšnjih generacij. Ocenil je, da bodo privatizacijski procesi predmet moralnih ocen prihodnje generacije, podobno kot se je takratna generacija zavedala, da so bili postopki generacije po vojni sicer načeloma legalni, niso pa bili legitimni. »Nihil novum sub sole (nič novega pod soncem)«, je sklenil razmišljanje s staro mislijo iz Biblije.
22 let po zapisanem ugotavljamo, da se je napoved prof. dr. Ivanjka uresničila.
Lara Grušovnik, univ. dipl. prav., doktorska študentka Pravne fakultete Univerze v Mariboru