Abstract
The insurance advisor is not to be mistaken for other insurance intermediaries (brokers or agents). The term refers to an independent person providing advice in relation to insurance contracts.
Direktiva o distribuciji zavarovalnih produktov[1], kakor tudi predlog sprememb in dopolnitev Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1, Uradni list RS, št. 93/2015, z dne 7.12.2015), med posle distribucije zavarovalnih produktov uvrščata tudi zavarovalno svetovanje kot posebno obliko opravljanja poslov v zvezi z distribucijo.
Zavarovalni svetovalec (ang. insurance advisor; v nadaljevanju: svetovalec) je v naši pravni ureditvi novost, poznajo pa ga drugi pravni sistemi (npr. il consulente operativo puro v italijanskem pravu, Versicherungsberater v nemškem pravnem redu). Za razliko od ostalih nosilcev distribucije zavarovalnih produktov so zavarovalni svetovalci izključno svetovalci, glede na to, da svetovanje opravljajo tudi zavarovalni posredniki.[2]
Svetovalec ni zavarovalni posrednik, še manj pa zavarovalni zastopnik, temveč popolnoma samostojna fizična ali pravna oseba, ki nudi svetovanje v zvezi z zavarovalnimi pogodbami. To svetovanje se lahko nanaša na vse faze nastanka zavarovalne pogodbe in tudi na izvrševanje obveznosti in pravic iz te pogodbe. Svetovalec ne zastopa nobene od strank v zavarovalni pogodbi, vendar pa lahko s svojimi nasveti pomaga zavarovalnici, posrednikom, ki ustvarjajo nove produkte, kakor tudi zavarovalcem glede posameznih vprašanjih sklepanja, oblikovanja in izvrševanja zavarovalne pogodbe.
Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o zavarovalništvu položaja svetovalca v zavarovanju posebej še ne opredeljuje. Zanj veljajo splošna določila, ki se nanašajo na distributerje, in sicer nujnost dovoljenja za opravljanje svetovanja v zavarovalništvu (za pridobitev katerega je potrebno uspešno opraviti preizkus strokovnega znanja), registracija, ipd. Pričakovati je, da bo navedena tematika podrobneje urejena z izvedbenimi predpisi, po sprejetju zakona.
Zavarovalni svetovalec ne daje zgolj pravnih informacij, temveč svetuje tudi glede organizacije izvajanja poslov pri sklenitvi in izvrševanju zavarovalnih pogodb, na področju zavarovalno-ekonomskih in finančnih vprašanj, nadalje v zvezi z likvidacijo škod, njegovi nasveti pa so lahko tudi tehnične narave. Pri svetovalcu je bistveno, da je popolnoma neodvisen, tako od zavarovalnice, kot tudi od morebitnega zavarovalnega posrednika, za katerega opravlja svetovanje. Zakon ga uvršča med zavarovalne distributerje, vendar ne prodaja zavarovalnih storitev in nima z zavarovalnico neposrednih kontaktov pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Praviloma bo svetovalca najel zavarovalec, bodisi glede svetovanja ob sklenitvi pogodbe, kakor tudi v času trajanja zavarovalne pogodbe. Svetovalec se pri svoji dejavnosti delno pokriva z drugimi zavarovalnimi distributerji, ki so tudi dolžni svetovati, vendar morata biti obseg in poglobljenost njegovega svetovanja na bistveno višji ravni, kot to velja za ostale zavarovalne distributerje, na primer zavarovalnega posrednika. Zavarovalni svetovalci so torej strokovnjaki, ki imajo poleg poglobljenega strokovnega znanja o zavarovalništvu in drugih vprašanjih organiziranja izvajanja poslov distribucije praviloma tudi izkušnje v zavarovalništvu.
Razumljivo je, da mora biti svetovalec vsestranski strokovnjak tudi na tistih področjih, ki so z zavarovalno dejavnostjo posredno povezana. To še posebej velja za področje pravnih predpisov, ki se nanašajo na zavarovalništvo. Poznati mora strokovne standarde poslovanja, ne zgolj na nacionalni, temveč tudi na svetovni ravni. Nenehno mora spremljati sodobne tokove v zavarovalništvu, še posebej v sferi finančnega poslovanja. Svetovalci lahko nastopajo ob zavarovancu v postopku likvidacije škode, kar je posebnost. Prav tako so svetovalci skupaj z zavarovancem lahko aktivni tudi v sodnih sporih, vendar zavarovanca ne morejo zastopati, oziroma nadomeščati odvetnika, ali druge osebe, ki je opravila pravniški držvani izpit, v zadevah, ki so pridržane za tovrstno zastopanje. S tega vidika so svetovalci bistveno bolj integrirani v sfero varovanja interesov zavarovalca, kot to velja za zavarovalne posrednike in druge distributerje.
Pričakovati je, da bo zakonodajalec svetovanje, kot eno od oblik poslov na področju distribucije zavarovalnih produktov, opredelil s konkretnejšimi določbami, ali pa s podzakonskim aktom. V primeru izostalosti konkretnejših (pod)zakonskih določb, se bodo namreč kot svetovalci v zavarovanju začele pojavljati različne osebe, ki zavarovancem ne bodo zmožne zagotavljati potrebnih strokovnih znanj, zlasti ne na specifičnih področjih, ki so močno povezana z zavarovalništvom.[3]
prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov, dostopna na:
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32016L0097&from=SL
[2] Podrobneje o svetovalcu v zavarovanju glejte M. Ćurković, Posredovanje i zastupanje u osiguranju, Inženjerski biro d.d., Zagreb 2011, str. 65, 67.
[3] V znani nemški raziskavi Anforderungen an Finanzvermittler-mehr Qualität, bessere Entscheidungen, ministrstva gospodarstva in zaščite potrošnikov, je navedeno, da zavarovalni posredniki letno povzročijo med 20 do 30 milijard EUR škode zavarovancem. D. Ritzerfeld, Qualitätsmängel in der unabhängigen Verbraucherberatung, VerW, 16/2010, str. 1149.
Prikazna slika: Freepik