V razgovorih s študenti sem vedno ugotavljal željo študentov, da bi jim profesorji povedali več o svojih življenjskih izkušnjah, kot pa o vsebini pravnih norm. Študenti prava morajo še posebej poznati pravila življenja v družbi, tudi v luči posebnosti, ki jih zahteva pravniški poklic.
Danes mi je popolnoma jasno, zakaj pripadniki generacije starejših pedagoških delavcev nismo sposobni odgovoriti na omenjena vprašanja. Razlaga je zelo preprosta. V času našega izobraževanja smo se bili prisiljeni učiti in kasneje študirati le sodobno zgodovino, socialistično ideologijo in operativne znanosti, oziroma se usposabljati za operativno konkretno delo. Razmišljanja starih grških, rimskih in klasičnih pravnih mislecev, njihove razlage, ideje in oblikovanje življenjskih pravil, so bili izrinjeni na obrobje. Nadomestili smo jih s sodobnimi misleci, ki so bili ujeti v socialistično ideologijo in v oblikovanje zavesti, kako je preteklost nepomembna in da je civilizacija pričela na novo živeti po letu 1945, oziroma lahko tudi po letu 1991. Izkušnje, ki smo jih pridobili v svojem poklicnem življenju v praksi, brez poglobljenih teorij inkorporiranih v razvoj civilizacije, niso primerne za današnjo generacijo. Pozablja se tudi, da je najboljši pripomoček za reševanje praktičnih problemov prav poglobljena teorija.
Pred nekaj leti sem predaval direktorjem državnih podjetjih in sem pogosto omenjal Aristotelova razmišljanja, ki so uporabljiva v današnjem poslovnem življenju. V anketah je eden od direktorjev povedal, da ni primerno, da se na takšnih predavanjih omenja Aristotel, saj da današnje življenje nima veze z življenjem, kot ga je slednji poznal. Mislim, da je prav ta opomba bila vzrok, da sem posebej posvetil pozornost temu, da bi študentom vsaj v obrisih približal razmišljanja mislecev, ki so s svojim razmišljanjem zadolžili civilizacijo.
Tragedija naše generacije je predvsem v tem, da se je tisto, kar smo sprejemali v času svojega izobraževanja in verjeli, da predstavlja sveto resnico, v začetku devetdesetih let preteklega stoletja sesulo. Poznam ljudi, ki so bili prepričani v resničnost socialistične ideologije in so se psihično zlomili, ko so ugotovili, da tisto, v kar so verjeli, praktično nima več nobenega pomena.
Verjetno je čas, da se prejšnja generacija čim prej umakne iz aktivnega procesa izobraževanja mladih in prepusti mlajšim, ki niso obremenjeni z modeli linearnega omejenega razmišljanja. S to problematiko je nadalje obremenjeno predvsem sedanje pravosodje, kjer starejše generacije še vedno prenašajo na mlajše sodnike vzorce socialističnega razmišljanja[1].
Pogosto sem pozitivno presenečen nad razmišljanjem mladih, ki imajo sistem lastnega razmišljanja, pri čemer pa jih to razmišljanje, hote ali nehote, vedno pripelje na izvir čiste hladne planinske vode človeške modrosti, ki se je oblikovala skozi tisočletja.
Prav zaradi tega ne dvomim, da bodo bodoče generacije pravnikov in drugih poklicev bistveno bolj razumele človekove potrebe, strahove in želje po kvalitetnem življenju, vendar ne v luči materialnih dobrin, temveč znanja in sposobnosti razumeti sočloveka in neomejeno večplastnost družbenega življenja.
prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Zavedati se moramo, da bodo potrebne tri generacije pravnikov, da se bodo dokončno opustili miselni, družbeni in pravni vzorci, oblikovani v socializmu.
Prikazna slika: Freepik