Na IZOP – Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru skupina strokovnjakov poskuša opraviti analize nekaterih stečajev v Mariboru iz preteklih let, zlasti let iz časa krize.
Temeljne ugotovitve so:
- Bančni sektor je v času pred krizo (do leta 2010) vsiljeval podjetjem praviloma kratkoročne kredite z obljubo, da jih bo spreminjal v dolgoročne kredite, po ugodnih pogojih in pod vplivom politike.
- Ob prvih pojavih krize, banke niso držale svojih obljub o dolgoročnih kreditih in so v strahu za vrnitev kreditov odpovedale ob prvih možnostih kreditne pogodbe ter poskušale z blokadami takoj izterjati dolgove podjetij.
- Podjetja so bila nesposobna vračati kredite zaradi krize in na podlagi tega jih je stečajna zakonodaja takoj prisilila v stečaje.
- Davčni organi niso imeli posluha, da bi pomagali podjetjem in so se raje povezali z bankami, ki so že izvrševale blokade računov.
- Mediji so iskali vzroke v napakah vodij podjetij, zlasti pa lastnikov, ki so bili ujeti med željo ohraniti podjetje in zahtevami bank, ki so brez milosti in dodatnih pogajanj v zavarovanje ponujale osebno premoženje strank.
- Organi pregona so praktično pri vseh podjetjih našli napake vodstva in lastnikov. Na podlagi tega so začeli sprožati ustrezne postopke. Skupaj z medijskim sojenjem so ustvarili strah ob sprejemanju kakršnih koli tveganih poslov.
- Celotni gospodarski in zlasti bančni sistem je ohromel, politika pa je menila, da bo s pravom in kazenskimi postopki dosegla prebujanje podjetništva. To pa se je izkazalo za iluzijo.
- Zaradi velike ponudbe razprodaje različnih premoženj, zlasti pa nepremičnin v stečajnih postopkih, je bila določena oblika rubeža, v katerem so se obogatili le finančni špekulanti. Povprečno so se nepremičnine prodajale le za eno tretjino njihove dejanske vrednosti. Kljub temu, da je pravna stroka predlagala prodajo nepremičnin ob uporabi tretje dimenzije tj. časa, se ni nihče menil za to.
- Dejavniki, ki imajo v podjetništvu največjo vrednost (organizacija, znanje, delavci, kartoteka poslovnih partnerjev in drugo), so se v tako imenovanih razprodanih stečajnih postopkih izgubili kot ničvredno premoženje. Stečajni upravitelji in sodišča so ta dejstva spregledali.
- Zaposleni so ostali brez dela in zanimivo je poudariti, da so to stanje celo pasivno sprejeli. Prepričani so bili in sicer zaradi vpliva medijskih poročil, da so se lastniki na ta način obogatili in izkoristili podjetja ter namerno sprožali stečaje le teh.
Sklep ugotovitev:
Politika je od bank zahtevala, da izvedejo postopke prisilne izterjave odobrenih kreditov, preko stečajnih postopkov, v katerih praktično niso dobile niti polovice svojega denarja. Do tega pa je prišlo zaradi mizerne razprodaje premoženja podjetij – kreditojemalcev. Ker banke niso mogle izterjati danih kreditov, so jih organi pregona pošiljali na sodišča. Tam pa se zgodi sledeče – da jih zaradi sistemskih napak politike oproščajo odgovornosti. Ob tem pa seveda nastanejo še veliki dodatni stroški postopkov. Da bi politika zaščitila banke, pa je politika poslala račun za vse sistemske napake nam, davkoplačevalcem.
Stečaj marsikaterega podjetja, izguba delovnih mest, poceni prodaja podjetniškega in osebnega premoženja podjetnikov, izločanje na družbeno obrobje in medijsko sramotenje uspešnih podjetnikov, razpad družine in zlasti strah pred podjetništvom, pa je kolateralna škoda napačnega političnega vodenja gospodarstva v krizi in reševanja gospodarskih težav.
Strokovnjaki na IZOP – Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru menijo, da bo šele čas pokazal katastrofalne razsežnosti političnih napak v zvezi z reševanjem t.i. bančne luknje, ki je v osnovi posledica grobe sistemske napake.
V Nedeljskem dnevniku, je dr. Jože Mencinger na str. 17. zapisal:
»Napak, ki smo jih naredili pri reševanju krize, je bilo veliko. Največja napaka, ki je bila narejena, se po mojem mnenju zdi, zaustavitev kreditiranja gospodarstva. In ravno tega so (leta 2005 in 2008) naredili kreditno zasvojenega. Kreditiranje bi morali zmanjševati postopoma z reprogramiranji, a je ta predlog razumnega reševanja, preprečil politično popularen program tajkunov, ki pa ni uničeval tajkunov ampak »njihova« podjetja in posredno druga podjetja.«
Verjetno podobnost ugotovitev med strokovnjaki IZOP – Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru in prof. Mencingerjem ni slučajna.