Zgodovinsko gledano je bilo potrebno veliko časa, da se iz mase različnih posrednikov oziroma pomočnikov pri sklepanju zavarovanj izloči posebna skupina zavarovalnih strokovnjakov, ki v svojem imenu za svoj račun prevzemajo vlogo neposrednega organizatorja varstva zavarovalca pred zavarovalnico. Pri tem so bile uporabljene enake metode in oblike, ki jih poznamo pri opravljanju odvetniškega dela. Zavarovalni posrednik predstavlja zaveznika zavarovalca in ima dolžnost po zakonu skrbeti za njegove interese in to kot dober gospodarstvenik. Zavarovalni posrednik zastopa tudi zavarovalca pred zavarovalnico v okviru pooblastil, ki mu jih da zavarovalec, sicer posrednik ni po zakonu njegov zastopnik in tudi ne pooblaščenec, če to pooblastilo ni posebej dogovorjeno in opredeljeno v posredniški pogodbi, sklenjeni z zavarovalcem. Pogodba je, ali pa tudi ne, sklenjena v pisni obliki, pooblastilo pa mora biti zavarovalnici predano v pisni obliki. Zavarovalni posrednik je v osnovi prodajalec zavarovalnega produkta (zaščite oziroma zavarovanega kritja), ki ga je sam oblikoval skupaj z zavarovalcem. Nastopa v dvojni vlogi; kot posrednik med zavarovalcem kot kupcem zavarovalnega kritja za zavarovalca in istočasno kot prodajalec zavarovalnega produkta, posebej primernega za zavarovalca, zavarovalnici. Zavarovalcu nudi strokovno pomoč ne samo pri sklenitvi zavarovalnega posla, temveč tudi pri svetovanju o razmerjih, ki so neposredno ali posredno povezana s sklenitvijo in izvajanjem zavarovalne pogodbe. Posrednikova dolžnost je, da poklicno spremlja dogajanja na zavarovalnem trgu skozi lastne raziskave, zbiranjem uradnih podatkov, preko spremljanja medijev, sodne prakse in strokovnih objav ter poslovanja zavarovalnic in organizacij, ki delujejo na področju varstva potrošnikov. Sočasno mora biti sposoben obvladovati finančne zakonitosti oziroma temelje finančnega poslovanja. S pravnega vidika mora spremljati pravne predpise. Vse to je npr. koristno za zavarovalnega zastopnika, vendar pa ni nujno, kot je to pogoj za uspešno delo zavarovalnega posrednika.
Razmerje do zavarovalca se ureja s posredniško pogodbo in zakonom (zlasti ZZavar-1A in Obligacijski zakon, ki ureja posredniško pogodbo v določbah 837-8539), pri čemer obstaja velika avtonomija volje strank pri oblikovanju omenjenih pravic, obveznosti, odgovornosti posrednika do zavarovalca in zavarovalca do posrednika v postopku zaščite varstva zavarovalca. Sočasno je posrednik tudi v pravnem razmerju z zavarovalnico, pri čemer pa to razmerje ne temelji izvirno na pogodbi, temveč na zakonu, zlasti pa dejstvu, da je zavarovalnica per se zainteresirana za sklenitev zavarovanja, ki je v skladu z njenimi zavarovalnimi pogoji. Odnos med posrednikom in zavarovalnico je v osnovi urejen z ZZava-1A, ki ga opredeljujemo kot zakonsko obligacijsko razmerje, delno pa je lahko urejeno tudi s pogodbo kot izvedenim pravnim aktom, s katerim se posrednik in zavarovalnica operativno dogovorita in uredita praktično izvedbo omenjenega, z zakonom urejenega, razmerja. Posrednik ni samo odgovoren za varstvo interesov zavarovalca, temveč mora tudi varovati tiste interese zavarovalnice, ki temeljijo na zakonu in na katere mora pri sklepanju zavarovalne pogodbe po zakonu paziti tudi zavarovalec. V skladu z omenjeno vlogo zavarovalnega posrednika, ki nastopa v svojem imenu za svoj račun in je v dvojnem razmerju, tako z zavarovalcem, kot naročiteljem in zavarovalnico, tudi urejen sistem odgovornosti. Posrednik lahko deluje tudi po naročilu zavarovalnice, vendar mora tudi v tem primeru paziti na interese zavarovalca. Kot nosilec odgovarja tako za povzročeno škodo zavarovalcu, kot tudi za povzročeno škodo zavarovalnici, če s svojim delovanjem ogroža ali škoduje z zakonom varovanim interesom zavarovalnice oziroma s pogodbo urejenimi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi do zavarovalca. S takšno opredelitvijo in vlogo zavarovalnega posrednika lahko njegov položaj, pravice, obveznosti in odgovornosti primerjamo s položajem vrhunskega strokovnjaka in svetovalca, kot so davčni svetovalci, odvetniki, arhitekti in podobni poklici, ki jih opredeljujemo kot svobodne poklice, za katere je značilno opravljanje intelektualnih storitev na podlagi dovoljenja državnega organa in katerih delovanje je pod nadzorom državnega organa (na področju zavarovalništva je to Agencija za zavarovalni nadzor).
Vloga zavarovalnega posrednika temelji zlasti na dveh osnovah; prvič na pomanjkljivem strokovnem znanju zavarovalca in pa na informacijskem deficitu poznavanja interesov zavarovalca na področju zavarovanja z ene strani in z druge strani na ekspertnem znanju in poznavanju zavarovalnega trga ter še posebej na izkušnjah v oblikovanju zavarovalnih razmerij in pogajanj z zavarovalnico v interesu zavarovalca.
Novosti po ZZavar-1A
Z implementacijo Direktive (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (IDD)[1] je sicer poudarjena vloga zavarovalnih posrednikov že v uvodni določbi 4. toč.[2], vendar pa bodo v njeni izvedbi zavarovalni posredniki težko ostali na zavarovalnem trgu distribucije zavarovalnih produktov. IDD in tudi ZZavar-1A uvaja novi sistem poslovanja posrednikov.
Tradicionalno pa je pri nas, kakor tudi v osrednjem delu Evrope, zavarovalne posrednike doslej plačevala v obliki provizije zavarovalnica iz premije, ki je vsebovala v skladu z načelom enotnosti premije tudi stroške provizije za posrednike (bruto premija). Provizija je bila plačilo za delo pri posredovanju pri sklenitvi zavarovalne pogodbe (sklepna provizija) in za svetovanje zavarovalcu, ki je vsebovalo proučitev potreb zavarovalca in priporočilo načina zavarovanja ter izbiro zavarovalnice (svetovalna provizija). Posebej svetovanje vsebuje primerjavo pogojev različnih zavarovalnic z namenom, da se zavarovalcu omogoči sklenitev za njega najugodnejšega zavarovanja. Za to svetovanje pa nova ureditev predvideva obveznost zavarovalca, do jo plača posebej kot plačilo za storitev svetovanja, podobno kot je to pri plačilu odvetniškega svetovanja (posredovanja z plačilom honorarja zavarovalca). Seveda zavarovalec to svetovanje lahko tudi odkloni in posrednik v tem primeru nima pravice od njega terjati posebnega plačila za svetovanje. Novi pristop k urejanju plačila posrednikom bo brez dvoma bistveno vplival na možnost poslovanja posrednikov, da v celoti opravljajo svojo vlogo svetovalca zavarovalca. Oškodovani bodo tudi zavarovalci, ki bodo sklepali zavarovanja brez posebne strokovne pomoči, razen če imajo sami dovolj znanja o zavarovalništvu. Finančno gledano novi sistem predvideva, da bodo zavarovalnice ponujale zavarovalcem sklenitev zavarovanja po t. i. neto remiji (znižani premiji za stroške svetovanja), če zavarovalci sami sklepajo zavarovanja mimo posrednika neposredno pri zavarovalnici oziroma preko zavarovalnih zastopnikov.
Nova ureditev je že predmet številnih razprav v članicah EU, saj so že vidne posledice zmanjšanja števila posrednikov in njihovo spreminjanje v zastopnike zavarovalnic.
V
Sloveniji je možno pričakovati ponudbe zavarovalnic za sklepanje zavarovanj po
nižji neto premiji in zmanjšanje števila zavarovalnih posrednikov oziroma
omejitev dela posrednikov na svetovalce velikih zavarovalcev. Ni izključeno, da
bodo posamezne zavarovalnice ostale na dosedanjem načinu sklepanja zavarovanj
preko posrednikov z dogovorom, da jim plačujejo tudi svetovanje, bodisi v
obliki posebnega honorarja za svetovanje oziroma povečane sklepne provizije. Na
zavarovalnem trgu se pričakuje veliko sprememb tudi zaradi uvedbe posebne vrste
distribucije preko t. i. informatorjev zavarovalnic, zastopnikov in
posrednikov, ki bodo na trgu iskali bodoče kandidate za sklenitev zavarovanj in
njihova imena posredovali omenjenim distributerjem proti plačilu za
informacije.
[1] Podrobneje glejte; Novi pristopi na področju ureditve distribucije zavarovanj,
www.zavarovanje-osiguranje.eu › Zavarovalništvo.
[2] »Zavarovalni in pozavarovalni posredniki imajo osrednjo vlogo pri distribuciji zavarovalnih in pozavarovalnih produktov v Uniji«.