Ob slučajnem srečanju z upokojencem TAM-a Maribor mi je očital tudi moje domnevno škodljivo sodelovanje pri uničenju TAM-a in se pri tem skliceval na medijska poročila zlasti mariborskega časopisa Večer iz časov agonije Tama v 90. letih preteklega stoletja.Ker se še vedno v javnosti povezuje moje ime s stečajem TAM-a v negativni luči, sem se odločil objaviti avtentično pričevanje na sodišču gospoda Jožeta Jagodnika, takratnega poslanca v Državnem zboru RS in podpredsednika parlamentarne komisije, ki je nadzorovala delovanje varnostnih in obveščevalnih služb. On je bil s to problematiko seznanjen po uradni dolžnosti. Iz njegovega pričevanja je jasno razvidno, kdo je zrušil reševanje Tama s ponarejenim in izmišljenim dokumentom, ki je meni osebno povzročil, skupaj z mediji, največ gorja v življenju. Gre za pričevanje na sodišču v zvezi z enim od mojih 12 uspešnih sodnih postopkov zoper Republiko Slovenijo in medije, s katerim sem se branil pred hudimi obtožbami Slovenske varnostno-obveščevalne agencije (SOVA), da s svojimi idejami in svetovanjem uničujem slovensko gospodarstvo. Tajni elaborat je pripravil mariborski oddelek SOVE po naročilu mariborskih znanih oseb in je elaborat predal medijem z namenom, da se očrni mariborsko okolje. Mediji so storili vse, da vsebino elaborata medijsko dopolnijo s svojimi komentarji, kot tako imenovani »raziskovalni novinarji« to znajo.Kako so mediji in TV bili nekorektni do mene, kaže dejstvo, da so obtožujoče insinuacije iz elaborata Sove s svojimi opombami objavljali na prvih straneh časopisa, z velikimi naslovi, opravičilo Republike Slovenije pa so objavili z malimi črkami spodaj v malem okvirčku na zadnjih straneh časopisa, kot kaže fotografija opravičila Republike Slovenije, objavljenega v Večeru 20. maja 2003 na str. 9.Direktor SOVE Drago Ferš je na podlagi moje prošnje in intervencije premiera dr. Janeza Drnovška (slednji mi je osebno povedal, da dvomi v omenjeni dokument) obvestil pristojne organe »o nepravilnostih v dokumentu« in njihovem izbrisu(???), vendar kljub moji prošnji noben medij tega ni objavil (foto dopisa g. Ferša). Prvo in edino mojo izjavo je objavil študentski časopis IUSTO IURE. V naslednjem pričevanju gospoda Jagodnika je bistvo celotne problematike. (Večer, 4.12. 2003, str. 21)Na vprašanje sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru, kaj ve o spornem dokumentu SOVE, je gospod Jagodnik pojasnil:“Na lastni koži sem občutil, kako deluje sistem v tej državi, saj sem spremljal, kako je deloval v primeru Tama. Bil sem soavtor zakona, ki je Tamu z garancijo in poroštvom Republike Slovenije omogočil dotok svežega denarja.Zakon je bil podpisan konec februarja 1996 in je Tamu na podlagi garancij treh slovenskih bank omogočil pridobitev 7 milijard tolarjev. V tem času sem bil tudi podpredsednik parlamentarne komisije, ki je nadzirala delovanje varnostnih in obveščevalnih služb. Na eni od naših sej je nekdo vprašal, zakaj Sova ne spremlja dejavnosti v zvezi s Tamom. Direktor Sove Drago Ferš je odgovoril, da Sova zadeve spremlja in ne spremlja.“ Jagodnik je zaprosil Ferša, da mu, če dosje o Tamu obstaja, posreduje podatke, in Ferš mu je, pravi Jagodnik, potrdil, da imajo nekaj v zvezi s Tamom. S Feršem se je Jagodnik sestal marca 1996, klepetala sta uro in pol, nato pa mu je Ferš pokazal 13 strani dolg dosje TAM. “Prebral sem ga in se presunjen nad zapisanim vprašal, ali naj proceduro sprejemanja zakona sploh nadaljujemo. Čutil sem, da imam v rokah nekaj, o čemer si moram biti na jasnem, ali drži ali ne. Dosje je omenjal kriminalno združbo in navajal okoli osem imen, med njimi tudi Šimeta Ivanjka.“ Dosje je naslednji dan želel pokazati predsedniku svoje stranke ZLSD Janezu Kocijančiču, vendar je ta bil odsoten. “Čez dva dneva sva se dobila na Kocijančičevem domu, prišel je tudi takratni minister za gospodarstvo Maks Tajnikar, pregledali smo dokument in ugotovil sem, da zapisane besede povsem ne “ležijo”, da je dokument napisan po volji nekoga in da želi očrniti neko okolje. Odločili smo se, da dosjeja nikomur ne pokažemo, in smo ga shranili v Kocjančičevem sefu. Zakon je bil po tridnevni parlamentarni razpravi sprejet. Vendar se ni začel izvajati. Na to sem javno opozoril in v začetku oktobra 1996 je bila sklicana izredna seja. Dan pred sejo pa so se v televizijski oddaji pojavili dobesedni citati iz tajnega dokumenta, ki je bil v sefu. Na seji so poslanci povedali, da takšne barabije ne bodo podprli in da bodo ‘Tamov zakon’ z naslednjim zakonom spremenili. Ljudje so reagirali na podlagi člankov in oddaj in za govorniškim odrom sem protestiral proti vnaprejšnji obsodbi imenovanih ljudi. Povedal sem, da zavračam razpravo o tem, a predsednik državnega zbora tega najprej ni dovolil. Ko pa sem rekel, da bom prebral tajni dokument, je Jožef Školč reagiral in zaprl sejo. Na zaprti seji smo nadaljevali razpravo in ves čas sem pod vprašaj postavljal verodostojnost dokumenta, ki je spodbujal poslance k razpravi. Ne vem, kdo jim je dokument pokazal, jaz ne. Na tej seji je ZLSD izstopila iz koalicije, Tajnikar pa je odstopil s položaja. Potem me je poklical takratni premier Janez Drnovšek in vprašal, kje sem dobil tajni dokument. Pri Feršu, direktorju Sove, sem dejal in povedal, da sem ga pokazal še Kocijančiču in Tajnikarju. Ferš pa je odgovoril, da to ne drži, da mi dokumenta ni dal in da ne ve, kje sem ga dobil. Verjetno so mi ga dali ljudje iz njegovega urada, je še povedal.Nato je začel krožiti še en tajni dokument o Tamu, ki je prišel v roke poslanki Polonci Dobrajc, obsegal pa je samo sedem strani. Napisan je bil enako, le imena so bila izbrisana. Menim, da so si varnostne službe privoščile fantastično šlamastiko, dokument so ponaredile, zaradi nezaupanja javnosti pa je propadlo reševanje Tama,” je pričanje sklenil Jagodnik.To je le kratki prikaz dokumentacije, ki obsega več kot 400 strani. Mediji so me obsodili za ideje, ki so danes opredeljene v zakonu kot uspešna metoda reševanja zdravih jeder v podjetju. Zakaj jim je to bilo potrebno? (Ne) vem.Ugotovitve sodišč, da sem bil / in sem še/ žrtev grobe manipulacije SOVE in še bolj medijev, in vsa opravičila, vključno z opravičilom Republike Slovenije, mi osebno veliko ne pomenijo, pomenijo pa mi veliko zaradi mojih študentov, katerim sem vedno govoril, da pravna država deluje in da se s pravom lahko uspešno branimo tudi proti tajnim službam in zlonamernim medijem. Res da je cena obrambe visoka, vendar čast in dobro ime nimata cene.
Š. Ivanjko