Ob koncu 80. let preteklega stoletja sem opravljal funkcijo predsednika Združenja zavarovalnic Jugoslavije. V tem obdobju je vrsta nemških in avstrijskih zavarovalnic nelegalno sklepala življenjska zavarovanja v Jugoslaviji, kar je bilo v nasprotju z zakonom. Takrat sem na nezakonitost javno opozarjal na TV in v časopisih. Bil sem tarča napadov takratnih samooklicanih zastopnikov omenjenih tujih zavarovalnic. Sklepanje tovrstnih življenjskih zavarovanj je bilo določeno kot kaznivo dejanje. Nekega dne ob koncu leta 1988 je bil sklican sestanek na Zveznem tožilstvu Jugoslavije, na katerem nam je zvezni tožilec predstavil spisek 1650 oseb, ki so se ukvarjale z akvizicijo bodočih zavarovancev. Center organizacije je bil v Mariboru in v Sarajevu. Od predsednika UO in predsedstva Združenja se je zahtevalo mnenje, ali se zoper te osebe sprožijo kazenski postopki. Med »zastopniki« so bile znane osebnosti iz policije, sodniki, vodilni delavci jugoslovanskih zavarovalnic. Predstavniki Združenja smo bili proti. Osebno pa sem predlagal, da se iz zakona odpravi to kaznivo dejanje in da se omogoči tujim zavarovalnicam, da delujejo legalno z ustanovitvijo mešanih zavarovalnic s tujim in domačim kapitalom. Moj predlog je izzval presenečenje prisotnih, vendar po nekajurni razpravi je bil predlog sprejet in je bilo dogovorjeno, da izdelamo osnutek novega zakona o zavarovalništvu, s katerim je bilo dovoljeno tujim zavarovalnicam, da vložitvijo 49 % osnovnega kapitala in s soudeležbo jugoslovanskih fizičnih in pravnih oseb lahko ustanavljajo t. i. mešane zavarovalnice. V postopku pripravljanja zakona je bilo veliko ideološkega nasprotovanja. K spremembam so prispevali takrat znani Ustavni amandmaji ob kocu 1988. leta, tako da je novi zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja bil sprejet v začetku leta 1990. Že v postopku pripravljanja zakona sem bil pobudnik ideje (predloga), da se ustanovi v Mariboru prva mešana zavarovalnica v Jugoslaviji in prva zasebna zavarovalnica v socializmu. Priprave so bile težke, zlasti ob nasprotovanju takratne edine slovenske zavarovalnice, ki je nemudoma prekinila z menoj vse strokovne stike, čeprav sem pred tem skoraj 20 let z njo veliko sodeloval pri organizaciji njenega poslovanja in bil član organov upravljanja. (Odpiranje in konkurenčnost na področju zavarovalništva je za tedanje zavarovalnice bilo nepojmljivo.)
Na Zveznem izvršnem svetu (vladi) je bil sprejet sklep, da ne smejo dobiti dovoljenja od Zveznega finančnega ministrstva tiste tuje zavarovalnice, ki so nelegalno poslovale v Jugoslaviji.
Pred 30. leti, dne 27. 12. 1990, smo dobili obvestilo, da nam je Zvezno ministrstvo za finance Jugoslavije izdalo dovoljenje za poslovanje nove zavarovalnice PRIMA d. d., ki smo jo formalno ustanovili na skupščini 4 delničarjev 16. decembra 1990. leta.
Čeprav so mi mariborski mediji še pred kratkim, med ostalim, očitali, da sem se kot profesor gospodarskega in zavarovalnega prava ukvarjal z »ustanavljanjem zavarovalnic« (sem tudi soustanovitelj zavarovalnice v Zagrebu in nosilec ideje za slovensko Vzajemno zavarovalnico), pa sem ponosen na moje sodelovanje pri ustanovitvi prve zasebne zavarovalnice v socializmu in na moj osebni prispevek k temu, da je bil onemogočen takratni nelegalen odliv deviz v tujino, da je bil spremenjen zvezni zakon, da se je uvedla konkurenčnost na področju zavarovalništva, da je bil v Mariboru sedež zavarovalnice in, navsezadnje, je bilo v tridesetih letih uspešnega poslovanja vedno letno zaposlenih okoli tristo delavcev. Za takratne razmere je ideja o ustanavljanju zasebne zavarovalnice v Mariboru, na novih izhodiščih, pomenila spodbudo za marsikatero podjetniško idejo. Za moje delo je nova zavarovalnica podarila Pravni fakulteti v Mariboru zlato dekansko verižico, na kar sem še posebej ponosen.
Š. Ivanjko
