Na družbenih omrežjih Facebooku in Linkedln-u ter na spletni strani IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru ( https://zavarovanje-osiguranje.eu) me spremlja več kot 20.000 bravcev in sem vesel njihovih številnih odzivov zlasti mojih bivših študentov/tk in kolegov pravnikov/ nic.
Domnevam, da moje objave berejo tudi na sodiščih, glede na naslednje zanimivo ravnanje Okrožnega sodišča v Kranju.
Dne 9. 2. 2022 okoli poldneva sem na spletni strani IZOP-a objavil kritično razmišljanje o ravnanju omenjena sodišča pri reševanju prošnje stranke, da bi lahko dobila določene dokumente iz arhive sodišča za potrebe uveljavljanja pravic po Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb v obdobju 1999-2008. Nekaj ur pozneje sem informacijo o članku na spletni strani IZOP-a objavil na Fb.
Gre za primer, ko je stranka zaprosila omenjeno sodišče za dokumentacijo o izbrisu njene družbe pred dvajsetimi leti, na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetjih 1999. leta. Sodišče je pozvalo stranko, da mora za omenjeno dovoljenje izkazati pravni interes. Pri tem je sodišče zapisalo; “Izkazati bi morali, kakšna je bila vaša vloga v izbrisani družbi in da ste obveznosti izbrisane družbe (delno poravnali) oz. zatrjevati druge okoliščine, iz katerih izhaja, da ste opravičeni do odškodnine na podlagi 5. člena ZOKIPORS-a.”
Moja obsežnejša kritika v objavi se nanašala prav na ta stavek, ki praktično onemogoča uveljavljanje pravic do odškodnine po omenjenem zakonu. ( Podrobneje v članku; Nepričakovane dodatne ovire do odškodnine.( https://zavarovanje-osiguranje.eu)).
Sodišče je dan pozneje to je 10 2. 22 okoli 10 ure dopoldne telefonom poklicalo stranko in ji sporočilo, da lahko dobi ustrezne dokumente, ne da bi vztrajalo na izkazilu, kako je ravnala v postopku izbrisa.
Če je sodišče odstopilo od svoje zahteve po dokazovanju obstoja pravnega interesa zaradi omenjene moje kritične objave, sem seveda vesel. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če je sodišče samo ugotovilo, da ni smiselno zahtevati tako težek pogoj za vpogled v spis v arhivi sodišča. V vsakem primeru pa gre sodišču pohvala da je telefonom sporočilo stranki, da je njeni prošnji ugodeno.
Pri tem pa je sodišče stranki pojasnilo , da v spisih ni sklepa o prehodu odgovornosti izbrisane družbe na družbenika in o ugotavljanju aktivnega družbenika.
Poudarjam, da teh sklepov ni v nobenem sodnem spisu, ker je izbris bil administrativno birokratski. Odgovornost za obveznosti izbrisane družbe je po samem zakonu temeljila na domnevi, da je družbenik podpisal izjavo pred notarjem o prevzemu odgovornosti. (sic!) Ustavno sodišče, pa je to odgovornost omejilo le na ti. aktivne družbenike in naložilo zakonodajalcu, da določi kriterije za ugotavljanje aktivnega družbenika. Naš zakonodajalec, ki je sicer v »proizvodnji zakonov« verjetno najbolj učinkovit v Evropi, pa je potreboval 7 let, da je določil »preko palca« kdo naj bi bil aktivni in odgovorni družbenik. V tem sedem letnem obdobju so si sodišča in davčni organi preprosto izmišljali kriterije po katerih so družbeniki postali aktivni in s tem ostali brez osebnega in družinskega premoženja, ter podarjali upnikom ( bankam, državi, odkupovalcem terjatev in dr.) pravice zahtevati od družbenikov plačilo dolgov izbrisanih družb. Govorim o darilu, ker do uveljavitve zakona o izbrisu upniki niso imeli teh pravic. Celotna ureditev izbrisa pravnih osebje tako zapletena pravna materija, da jo težko razumejo korporacijski pravniki. Osebno priznam, da sem se leta in leta ukvarjal s to problematiko, da bi lahko napisal knjigo, »Zakaj ste nas kaznovali«, ki je bila objavljana pri Kulturnem centru v Mariboru 2021 v podporo za sprejetje omenjena zakona o odpravi krivic storjenih s »pravnim izumom izbrisa pravnih oseb«, ki ga ne pozna nobena država.