Danes, 12. 2. 2022, se na univerzah in fakultetah pravkar izvajajo informativni dnevi o vpisu mladih maturantov v posamezna področja študija. V preteklosti sem na ta dan poskušal vedno mlade navduševati za pravni študij in sem danes vesel, da Pravna fakulteta UNI v Mariboru, s katero sem bil tako ali drugače povezan 60 let, to zanimivo srečanje z bodočimi študenti opravlja z bistveno boljšimi prijemi in zanimivo vsebino. K prizadevanju mariborske Pravne fakultete za pritegnitev pozornosti mladih za pravni študij želim prispevati tudi moja razmišljanja o pravu in pravnikih, na podlagi mojih porumenelih zapisov iz preteklosti. O pravu v družbi O pravu in o vlogi pravnika ni mogoče govoriti izven konteksta družbenega okolja in vizije razvoja družbe, v kateri pravniki in pravo delujeta. V globaliziranem svetu in z vstopom Slovenije v EU je slovensko pravo, in zlasti študij prava, storilo kvalitativni preskok k univerzalni pravni misli, vendar proces izvlečenja iz objema ozkega nacionalnega razmišljanja o vlogi prava še vedno ni končan in tudi po naravi stvari ne more biti ustavljen. Iz nacionalno slovensko opredeljenega prava se moramo obrniti k pravu kot univerzalnemu sredstvu človeka pri obrambi njegovih pravic, njegovega položaja, ne pa kot sredstva oblasti, ki obvladuje posameznika. »Slovenocentrizem«, če tako lahko opredelimo dosedanje izumljanje specifičnosti na področju slovenskega prava, moramo spremeniti v pluralizem različnih pravnih kultur, ki vladajo v današnjem svetu. Slovensko pravno sporočilo moramo na nek način prevesti v različne jezike in kulture, vendar pri tem ne smemo biti inovatorji na področju, kjer inovacij po naravi stvari (na področju prava) ne more biti. Pravo in pravna kultura pravnika ne sme biti preprosta uporaba pravnih predpisov v življenju in praksi družbenega življenja. O pravu je potrebno razmišljati na način, ki ga potrebuje današnja družba in današnji človek, ki razmišlja bistveno drugače, kot je to bilo pred desetletji. Pravo mora pristopiti k človeku in se srečati z njim z notranjo vsebino svoje moči, ne pa da se uporablja le kot sredstvo za sankcioniranje ljudi. Pravo je treba nenehno posodabljati, pri čemer je bistveno, da se normativni viri prava prilagajajo in postavljajo v razmerje do sodobne družbene ter filozofske in kulturne misli. Pravo in pravniki se v sodobni družbi ne morejo izolirati, sočasno pa se tudi ne smejo pod nobenim pogojem nekritično prilagajati razmišljanju, ki se oblikuje v politiki, na ulici in v medijih. Tako kot nekatere druge institucije v družbi mora pravo vzpostaviti kritičen dialog z družbo in obratno. Vse pravne institucije, ki delujejo in so normativno urejene, je potrebno postaviti, obravnavati in vrednotiti z vidika konkretne življenjske situacije. Vzpostaviti je potrebno odnos do sodobnega človeka v realnem kontekstu življenja. Pred pravniki pa je velika naloga, kako na področju prava vzpostaviti sintezo med trajnimi pravnimi vrednotami in tistimi, ki jih prinaša nov čas. Sodobne družbene pojave je potrebno tolmačiti v luči trajnih pravnih vrednot, ki jih je civilizacija oblikovala s pomočjo genialne pravniške misli velikih mislecev na področju prava in filozofije. Pri razmišljanju o pravu danes ni mogoče mimo aktualnih družbenih vprašanj, ki niso v ospredju kot pravna vprašanja, zato pa so pomembna za posameznika in družbo kot celoto. To so predvsem duhovno siromaštvo človeka, njegovo dostojanstvo in uresničevanje ter zaščita človekovih pravic. Pravo ne sme biti preprosta uporaba normativnih, dogmatskih političnih sporočil, ne da bi jih vedno ocenjevali z vidika pravnih in razumskih vrednot. Pravnik, ki poskuša najti svoje mesto v družbi na temeljih tradicionalnih, nespremenljivih pravno etičnih norm, ne sme dovoliti, da ostaja v objemu s politiko in ljudsko maso, ki ne razmišlja racionalno. V osnovi ne gre za revolucionarne spremembe, temveč preprosto za povezovanje temeljnih pravnih vrednot in življenja ljudi. Pravniki, zlasti na področju pravosodja, ne smejo komunicirati izključno z ali med enako razmišljajočimi (ad intra), temveč so dolžni stopiti v dialog z drugimi, ki ne razmišljajo vedno v skladu s pravnimi vrednotami in ki ne pripadajo strukturam, ki jih opredeljujemo kot pravne (ad extra). Uporaba argumenta, zoper katerega se ne sme razmišljati z drugih vidikov, ni noben argument. Bistveno je, da pravniki drugače ocenjujemo in razumemo pravo v družbi, kot je to bilo v preteklosti. Zapustiti moramo razmišljanja, ki jih je oblikoval zakonodajalec v simbiozi z ozkimi političnimi interesi v pravnih predpisih, in to posredovati okolju. Dolžni smo tudi življenjska vprašanja posredovati zakonodajalcu. Dinamizem človeških pravic, kulturnih vrednot in svobode njihovega oblikovanja ne sme biti v okviru prava, temveč ob pravu, in pravniki morajo sprejeti dejstvo, da se lahko samo v skladu s sodobnimi družbenimi pojavi oblikujejo nove nianse pravnega razmišljanja. Smo v obdobju, ko pravniki in pravo poskušajo previjati globoke rane v družbi, ne da bi jih pred tem zdravili. Izogibati se moramo destruktivnemu bonizmu, to je stališču, da pristajamo na razna sodobna instant stališča, ne glede na to kako ta stališča vrednotimo z vidika temeljnih pravnih vrednot, ki jih oblikuje pravna civilizacijska misel v teoriji. Praktikom pravnikom so praviloma teoretični problemi tuji, čeprav na podlagi teoretičnih izhodišč sprejemajo svoje odločitve. Pogosto se sploh ne zavedajo, da s svojimi odločitvami potrjujejo ali pa negirajo določena teoretska razmišljanja oziroma pristope. Zato bi se današnji pravniki morali izogibati terorju pozitivizma, ki odseva v mehaničnem branju zakonskih predpisov, ki jih po vzgledu industrijske proizvodnje izdeluje naš zakonodajalec.O študiju prava Pravnik je vse življenje zavezan spoštovanju človeka in branju knjig ter učenju. To je možno udejanjiti samo, če je navdušen nad bogatenjem družboslovnega in pravnega znanja in svoje moralno etične osebnosti. Študij prava mora združevati razvoj samozavesti, učnih in zlasti komunikacijskih spretnosti. Vseživljenjsko učenje temelji na akademskih spretnostih, fizičnih dosežkih in življenjskih veščinah, ob visoki stopnji samospoštovanja, značilnosti celovite osebnosti človeka, tako na področju intelektualnosti, fizičnih lastnosti in čustvenosti. V času študija prava je bistveno, da študent dobi in občuti osebno čustveno varnost v študijskem okolju. Mnogi imajo odpor do študija prava, češ da je slednje suhoparno, vendar je potrebno povedati, da je pravo kot zanimiv roman v nadaljevanih z dinamičnimi spremembami in poln zapletov, ki ga piše več avtorjev in se nikoli ne ve, kakšen bo konec romana. Študent prava mora predvsem imeti pozitiven odnos do družboslovja in do ljudi. Mora biti motiviran in si oblikovati lasten učni stil. Obvezno mora obvladati metodo hitrega branja in učinkovitega zapisovanja ter tehniko pisanja, zlasti pa je za pravnika pomembno razvijanje spomina. Študent se mora usposobiti za t. i. pospešen študij, ki pomeni hitro učenje z malo zavestnega napora in veliko veselja. V teoriji in praksi je ta način učenja povezan s sugestijo, ki vpliva na izid tega procesa in je vzpodbujena s pozitivno vzpodbudo oz. motivacijo. To omenjeno vzpodbudo mora zagotoviti okolje, kot je medsebojno druženje med študenti in zagotovljeno mora biti materialno udobje. Nekateri ta model študija opredeljujejo kot kvantni študij. Bistveno je, da gre za skup pogojev, ki morajo biti izpolnjeni tako v okolju študenta, v katerem študira, kot tudi notranje, za kar je bistven pozitiven odnos študenta do študija prava, institucije in zlasti do predavateljev. V okviru vseh teh pogojev in možnosti izbire mora študent izbrati najboljši osebni, lastni stil študija oziroma metode, na katerih temelji njegov odnos do študija. Temeljne predpostavke za uspešen študij so, razen zunanjih pogojev, notranja želja po znanju (ne po informacijah) in ustvarjanje pozitivnega vzdušja v svoji ožji sredini, ki mora biti varno, sproščeno, raziskovalno in zlasti veselo ter brez strahu pred izpitnimi neuspehi. Razen interakcije lastnosti študenta v odnosu do drugih je nujno razvijati določene učne spretnosti, kot so spomin, branje, pisanje, zapisovanje, ustvarjalnost, stil in komunikacija. Študent naj bi imel določenega vzornika in naj bi poskušal študirati skozi igro in simulacijo. Einsteinova teorija E=mc2 je uporabna tudi pri študiju, glede na to, da je življenje v osnovi energija, ki predstavlja maso, pomnoženo s hitrostjo svetlobe na kvadrat. Fizično telo potrebuje svetlobo in to svetlobo je potrebno spremeniti v žarečo energijo. Študent prava mora delati na povečanju motivacije in pri tem mu mora pomagati tudi okolje, zlasti družinski člani in njegovi prijatelji. Težiti mora k boljšim ocenam, pri čemer visoke ocene niso cilj, so pa vzpodbuda pri razvijanju motivacije. Samozavestnost, ki je eno težjih in vidnih problemov sodobnih študentov, je nujno potrebno povečati skupaj s samospoštovanjem, k čemur zlasti lahko prispevajo predavatelji, ki študente obravnavajo kot kolege ne pa kot učence. Razvijati je potrebno spretnosti, ki posredno pomagajo k razmišljanju in tudi k razvoju spomina. Nujno je branje vrednih literarnih del velikih mislecev (zlasti nepravnikov), učiti se od gledaliških igralcev, kako se izgovarjajo besede in kako se govori tuj tekst, vaditi osebno mimiko obraza, ki ne sme preveč kazati emocij, priporoča se spremljanje raziskovalnih novinarjev pri zbiranju dokazov, vaje za čuvanje tajnosti informacij ipd. O nujnosti znanja jezikov in poznavanja medčloveških odnosov ni treba izgubljati besed.Študentom sem vedno svetoval, da se morajo že v času študija zavedati, da je pravniški poklic poslanstvo, ki temelji na zavestni odločitvi opravljati to poslanstvo »za nekoga« ne pa »za nekaj«, kar pomeni biti v službi ljudi in imeti rad ljudi ter presegati sebe v interesu drugega. Opravljanje pravniškega poklica temelji na načelu »vsi dobimo« ne pa na »jaz dobim, ti izgubiš«. Preprosto rečeno: pravnik je učlovečen človek v odnosu do ljudi.
P. s.
Prof. dr. Tomaž Keresteš, recenzent moje knjige »Aforizmi in razmišljanja«, posvečene študentom/kam prava, je zapisal: »To je knjiga, ki bi jo morali vsi pravniki prebrati vsaj dvakrat. Prvič na začetku svoje poklicne poti, da se bolje opremijo za preizkušnje, ki jih še čakajo. Drugič pa na koncu svoje poklicne poti, ko delajo inventuro svojih preteklih ravnanj. Obakrat jim lahko ta knjiga kot nekakšen vademekum pomaga lajšati posledice tegob težavnega pravniškega poklica. Seveda pa ne bo nič narobe, če bomo po njej posegli tudi ob katerikoli drugi priložnosti.«Informacije o knjigi je mogoče dobiti na Pravni fakulteti UNI v Mariboru ali IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru, Trg svobode 3 oziroma na tel. št. 041346947.
Šime Ivanjko
