Ko sem prvič, kot mlad pravnik, prebral misel velikega pravnega misleca Gustava Rambrucha; »Dober pravnik je lahko samo tisti, ki je pravnik s slabo vestjo« sem se zdrznil in se vprašal zakaj bi moral imeti slabo vest, če želim biti dober pravnik. Danes vem, da imajo dobri pravniki slabo vest in jo morajo imeti. Človekova vest je najboljši, pošten in zelo hiter nepogrešljivi sodnik, ki v trenutku izda sodbo z oceno ali je dejanje pravnika pošteno in pravično, ne daje pa pravnih ocen ali je konkretno dejanje pravno dobro oziroma pravilno. Sodba vesti pri človeku je, gledano z pravnimi očmi, je nekaj podobnega kot je na področju odločitev ustavnega sodišča ali pa danes drugo drugostopna odločitev velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). [1]
Druga misel istega avtorja; »Samo široko izobraženi človek je lahko dober pravnik« mi je bližja in se prav tako po 50 letih srečanja s pravom zavedam posebnosti široke izobrazbe nosilcev pravniškega poklica. Žal, kljub nespornosti omenjene trditve pa sodobni študij prava to ne upošteva, saj je študij prava danes pretežno usmerjen v » proučevanje in poglabljanje v voljo oblastnikov v družbi«.[2]
Družbene, politične in gospodarske ter druge spremembe v družbi vplivajo na poklic pravnika v veliko večji meri, kot je to pri drugih družbenih poklicih. Zdi pa se, da pravniki vplivajo na družbene spremembe v večji meri kot vplivajo družbene okoliščine na pravo.
To je povezano z dejstvom, da se pravniki zavedamo vzvišenosti svojega
poklica in dvomov o konkretni vrednosti prava. Verujemo v svoje življenjsko poslanstvo, vendar nas ljudje in dogodki v okolju opozarjajo na potrebo po samoosveščanju in na dejstvo, da nič na področju prava ni razumljivo samo po sebi. Pri svojem delu moramo biti razumni in smo dolžni obvladati polivalentni skupek človeških razmerij z ostrimi in jasno opredeljenimi
pojmi. V svoji poklicni orientaciji smo pozorni na posamezno drevo ( posameznika) ne pa tudi na gozd (širšo družbo). Ukvarjamo se s konkretnimi življenjskimi vprašanji, vendar samo v najsplošnejših obrisih. Pravniki smo poklicani, da spoštujemo zakone, če pa ugotovimo v njih visoko stopnjo nepravičnosti in splošne škodljivosti, jih moramo, zavračati in terjati njihovo spremembo, vendar tega v praksi ne delamo, ker smo preveč poslušni oblastem in se bojimo izpostaviti.[3]
Pravniki moramo imeti hrabrost, da kdaj pa kdaj negiramo pravni značaj pravnih norm, vendar smo premagani s političnimi preferencami. [4] Sodobni pravni pozitivizem
je naučil pravnike tudi tistega, česar pravnik v svoji zavesti vedno ne more in ne sme sprejeti, to je, da je vsaka državna volja zapisana v zakon, tudi pravo. Pri vsakodnevnem delu smo vedno v dilemi, ali je pravna varnost edina odločujoča vrednota, ki jo mora zavarovati pravo in ali je zraven pravne varnosti potrebno upoštevati tudi smotrnost in zlasti pravičnost.[5]
Strokovnjaki, ki se v teoriji in praksi ukvarjajo z vlogo posameznih poklicev v družbi, pogosto poudarjajo, da smo pravniki nadomestilo aristokracije v sodobni družbi, ki je predmet , tako kot nekoč, kritike z visoko stopnjo posmeha.[6] Današnja predstava o pravnikih je vedno dvosmiselna; so pošteni in častivredni, vendar tudi prepredeni, saj se ne ukvarjajo z družbeno odgovornostjo kot svobodnega pravniškega poklica. In ker sete profesije spreminja skupaj z interesi stranke, ki jo pravnik zastopa, kot je to zapisal znani poznavalec pravniškega poklica C.Wright Mills.[7]
Opombe
[1] Ta primerjava je samo simbolična, da bi bralec razumel, kako je sodba vesti pri človeku vzvišena nad sodbami ljudi, podobno kot je odločitev ustavnega ali evropskega sodišča glede veljavnosti in pravilnosti je nad odločitvami drugih nižjih sodišč.
[2] V razgovoru o tej problematiki , me je eden o študentov nekoč vprašal, ali ne vidim določenega nasprotja v dejstvu, da pravo sprejemanjem zakonom in drugih predpisov ustvarjajo pravno neuki ljudje, pravniki pa študirajo 5 in več let, da bi obvladali le metode razlage volje predstavnikov ljudstva prenesen v zakon. Še danes res ne vem, kaj bi pametnega mu odgovoril (Znano je, da profesorji praviloma vedno odgovorimo na vprašanja študentov, vendar nisem prepričan , da so naši odgovori vedno jasni in pravilni).
[3] Vedno sem bil predmet kritike s strani kolegov, če sem, sem pa pogosto, svetoval študentom; »Ne bodite poslušni, komur koli, če niste prepričani v pravilnost tistega , kar vam povedo nadrejeni«
[4] V neki anketi o pravniškem poklicu in pravu je nekdo zapisal:« Pravniški poklic bi bil čudovit, če ne bi bili naši politični oblastniki boljši pravniki – s pravno diplomo v obliki strankarske knjižice od tistih pravnih strokovnjakov, ki imajo univerzitetno diplomo.«
[5] Vse v smislu temeljnih pravnih idej o načinu življenja posameznika: iuris praecepta sunt haec:honeste vivere, alterum non laedere,suum cuique tribuere (pravna načela so naslednja: častno živeti, nikomur ne škodovati in vsakomur priznati, kar mu pripada”) Ulpian.
[6] Urban Červek, novinar časopisa DELO je nekaj mariborskih pravnikov opredelil kot člane »pravniške aristokracije » pri čemer pa se ni izjasnil ali je to družbeno škodljiva aristokracija ali pa koristna. O ljubljanskih pravni aristokraciji se ni upal pisati ali pa v Ljubljani sploh ni pravnikov, ki bi si, po njegovem, zaslužili naslov«pravne aristokracije« Glejte,«Delo«,Ljubljana , 21. junija 2 015.
[7] C.Wrighl Mills, Bijeli ovratnik, Zagreb, 1979, str. 120-121).
Š.Ivanjko