Pregovor pravi: »Življenje je kot ogledalo: nasmehne se ti, če ga gledaš nasmejano!«
V sodobni družbi se starejši prav v božičnem času še posebej počutijo osamljeni, polni melanholije in so bolj občutljivi za svoje osebne težave ob zavedanju lastne nemoči, da bi prispevali pri odpravljanju svojih težav in težav drugih. Božič in božični čas, čeprav je izvirno verski praznik pričakovanja in upanja v novo življenje, se v sodobnem času dojema kot iluzija o čudovitem srečnem življenju, ki omogoča človeku le beg iz realnosti. To je čas, ki naj bi zdravil ranjenega človeka v življenjski borbi in ga spomnil, da se mora vrniti k sebi, svojim najbližjim, verski in družbeni skupnosti. To je čas pričakovanja novega življenja, brez obremenilnih nasprotij s samim seboj ter nasprotij med njim in družbenim okoljem.
V prazničnem času starejši človek iz obrobja družbe s pogledom v zamegljeno ogledalo vidi sebe v drugem, ki s svojim obrazom jasno izkazuje, da ne pričakuje ničesar v življenju. V očeh drugega je viden zamegljen pogled na življenje in na smisel življenja. Iz načina obnašanja in oblačenja je v drugem opazna bivanjska prikrajšanost. Drugi ga spominja na žalujočo vrbo ob živahni reki. V bližini drugega čuti uničujočo ljubezen brez dotika. Zdi se, da drugi deluje kot speči človek sredi sanj. V razgovoru z njim dobimo občutek, da mu življenje pomeni določeno zaporedje nerazumnih dejanj. Pri njem je prisotna vljudna naveličanost, ob kateri je opazno, da nima ničesar več, kar bi kazalo na prihodnost, oziroma da se obeti prihodnosti odmikajo, preteklost pa je zavita v zamegljenost. V njegovem spominu so le določene sive podobe ljudi, ki se med seboj močno razlikujejo. Nezmožnost ubesediti svoja čustva kaže na njegovo nestrpnost in željo po odhodu, brez zavedanja kam naj bi odšel. Spominja se, kako so bile v življenju pomembne bližnjice do željenih ciljev, sedaj pa razmišlja le o krivinah, kako bi se izognil izstopu na končni življenjski postaji. Ovir na življenjskih bližnjicah ni nikoli maral, sedaj pa bi želel tudi na krivine postaviti čim več ovir. Vse pomembne stvari se dogajajo daleč od njega, če pa se kdaj kaj zgodi, se zgodi prek noči. Ne strinja se, da mu je dovolj zjutraj in zvečer skodelica sladkane kave in topla postelja. Pogreša toplino ljudi in prijazen nasmeh. Ob vsem tem, kar ga teži, pa ne obžaluje, da je dal življenje drugim, da jih je vzgojil, pripravil za življenje, delal za druge, znane in neznane, pošiljal drugim ljubeznive poglede, ki pa se niso vračali oziroma se ne vračajo. Ne boji se konca, ker je to najbolj naraven dogodek v življenju, boji se življenja v osami, pozabljen, lačen in žejen …
Božič je rojstni dan novega življenja in pričakovanja, ki prijazno prižiga notranjo človekovo luč in osvetli drugega v osvetljenem ogledalu, v katerem lahko tudi starejši spozna, da v drugem vidi isti obraz, ki je »smehljajoča se luč novemu življenju«. (Srečko Kosovel).
Ob božičnem času še kako velja misel Antoine de Saint-Exupérya: „Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.“
Dragi/e prijatelji/ce na družbenem omrežju, želim vam, da ob božiću svoje bližnje pogledate s srcem in jim podarite prijazen nasmeh, ker boste s tem podelili srečo njim in sebi …
Š. Ivanjko