V starosti se srečujemo s težavami: biti sam in biti osamljen, kar sta različni stanji. Da starejši pogosto živimo sami, okolje hitro opazi, da pa smo osamljeni, pa ni navzven tako opazno in tudi okolje je manj pozorno na osamljenost starejših kot na življenje starejših brez fizične prisotnosti drugih. Tisti, ki v starosti nimajo otrok ali partnerja, se kolju pogosto »smilijo«, ker živijo sami, kar pa ni nujno, da je to slabo. Mnogi imamo radi, da smo sami, ker lahko v miru razmišljamo in predelujemo stvari ter si organiziramo življenje, ki je lahko koristno in primerno našim zmožnostim.
Osamljenost človeka, kot pomanjkanje bližine s sočlovekom, je bistveno bolj problematična, zlasti če je sočasno povezana sfizično samoto. Osamljeni pa smo lahko tudi takrat, ko smo sicer v fizični bližini drugega, vendar pa smo od njega čustveno odtujeni.
Danes se vse več ljudi, tudi če se ne štejejo med starejše, počuti izolirane in socialno odrezane.
V naši družbi, kjer se podpira individualizem in samoodločanje, je naravnost neprimerno izpovedovati hrepenenje po povezanosti.
Ker smo ljudje po naravi družabna bitja, je jasno, da nismo ustvarjeni za samoto, še manj pa za osamljenost. Osamljenost je eden od pogostih vzrokov smrti v sodobnem zahodnem svetu. Medicinska znanost se zaveda, da osamljenost spodbujabolezni, npr. raka in depresijo ter predstavlja tveganje za srčne napade in možgansko kap. Raziskave kažejo, da osamljenost dolgoročno pomembno vpliva na duševno in telesno zdravje.
Na to, da živimo sami, ne moremo vedno vplivati, ker je to praviloma odvisno tudi od drugih in od materialnih okoliščin, v katerih živimo.
Za našo osamljenost pa smo pogosto odgovorni sami. Če se pravočasno potrudimo, nam ni treba biti osamljen na stara leta. Zdravilo proti osamljenosti je odprtost in želja za nova poznanstva ter aktivno delovanje, da se približamo drugim ljudem, zlasti z navezovanjem socialnih stikov. Mnogi priporočajo, kot učinkovito zdravilo za osamljenost, prostovoljstvo, ki je hkrati tudi koristno za druge. Prostovoljna pomoč drugim je čudovito sredstvo za utrjevanje samozavesti o naši koristnosti in sočasno osrečuje nas same in druge. Danes, ko je vse podrejeno denarju, so prostovoljci, ki svoje znanje in veščine uporabijo za nekaj dobrega, zlata vredni, da ne govorimo posebej o tem, da pri svojem delu spoznajo ljudi, izkusijo njihovo hvaležnost in toplino medsebojnega sožitja. Pri tem so možnosti raznolike in segajo od neposredne pomoči starejšim, in drugim pomoči potrebnim, ali pa poučevanja mladih v najširšem pomenu besede.
Aktivna prisotnost starejših na družbenem omrežju je blagodejna za mnoge osamljene ljudi. Iz osebnih izkušenj vsi, ki smo aktivni na tem omrežju, dobro vemo, kako nam sodobna tehnologija pomaga spoznavati nove ljudi in stopiti z njimi v stik ter se med seboj pogovarjati o različnih vsebinah, pri čemer bogatimo svoje znanje in se počutimo sprejete od drugih. Res je, da na družbenih omrežjih prevladujejo stilizirane samopodobe, s katerimi se dejansko poistoveti zelo malo ljudi, pa vendar razumski pristop k omrežju pomaga pri razbijanju vse bolj prisotne osamljenosti. Zaradi osamljenosti ljudje še težje navežejo čustvene stike, kar v posledici pomeni krepitev nezadovoljstva in izolacije.
Zanimivo je, da se v zadnjem času bistveno hitreje spreminja starostna struktura na družbenem omrežju v korist starejših, ki se vključujejo v ta omrežja predvsem zaradi potrebe po stiku z ljudmi.
Osebno sem se pred desetimi leti slučajno znašel na družbenem omrežju in sem spoznal tisoče ljudi ter v dialogu z njimi spoznal številna razmišljanja, ki mi približujejo realnosti življenja, katerih ne bi nikoli zvedel iz knjig in medijev.
Kot sem zapisal v mojem motu na Facebooku, mi razgovori s prijatelji na družbenem omrežju nadomeščajo pretekle razgovore s študenti, za kar sem hvaležen vsem sodelujočim in jih lepo pozdravljam.
Menim, da ne bi bilo odveč v okviru skrbi za starejše posvetiti več pozornosti fenomenu družbenih omrežij na področju prizadevanja zmanjševanja osamljenosti starejše generacije …