Včeraj zvečer (5. 3. 2023) smo na prvem programu TV Slovenija gledali in poslušali intervju mednarodno znanega slovenskega zdravnika, ki je bil pred tujim sodiščem obsojen na plačilo enormno visoke odškodnine za domnevno napako pri operaciji. Ne želim razpravljati o pravnih problemih, ki so mi podrobneje znani, vendar bi rad opozoril na določena nepravna vprašanja, ki se ob tem izpostavljajo kot zelo aktualna in spodbujajo k razmišljanju o nujnosti drugačnih pristopov k prizadetim na takšen ali drugačen način.
V tem konkretnem primeru se je izkazalo, kako neučinkovito je naše zavarovalništvo, zlasti na področju zavarovanja odgovornosti zdravnika, o čemer sem v preteklih letih večkrat opozarjal na mednarodnem srečanju »Medicina in pravo« v Mariboru. Ta primer plačila odškodnine bi moral biti primarno predmet zavarovalnega obravnavanja, ne pa le zadeva zdravnika, ki se mora sam braniti in plačevati odškodnino z izgubo celotnega premoženja in še dveh tretjin mesečne pokojnine. Zdravnik bi moral biti kot fizična oseba kot delavec zdravstvene ustanove ustrezno zavarovan. Višino odškodnine, določeno od tujega sodišča v višini več milijonov evrov, so slovenska sodišča preprosto priznala. Čeprav je višina odškodnine enormna, bi lahko z ustreznim zavarovanjem in s sozavarovanjem oziroma pozavarovanjem bila pokrita. Sočasno pa je to tudi opozorilo, kako drugi narodi cenijo zdravje in človekovo življenje, z določanjem višine odškodnine za poškodbo oziroma izgubo kvalitetnega življenja.
Drugo vprašanje je, zakaj mora Evropsko sodišče za človekove pravice stalno poučevati našo pravno stroko o pravičnejšem reševanju zapletenih pravdnih postopkov.
Tretje vprašanje, ki je najbolj blizu vsakemu človeku, je odnos družbenega okolja do prizadetega sodržavljana. Posebej so se me dotaknile njegove izjave o razbitju družine in o trpljenju lastnih otrok zaradi poslušanja kritik in negativnih pripomb na račun svojega očeta. Otroka sta se zaradi tega tudi odselila iz svoje domovine in živita v tujini.
Intervjuvanec je poudaril, da je z odločbo ESČP sedaj njegov »obraz opran«, saj ni več »kriv« oziroma ni »kriminalec«.
Prav to dejstvo »pranja obraza« je nekaj, na kar bi moralo biti naše okolje pozorno. Zakaj družba, država, ki prispeva k »umazanosti obraza«, ne stori ničesar, da bi pomagala prizadetim oprati obraz. Ali bi se bilo državi tako težko vsaj javno opravičiti prizadetim, zoper katere so bili začeti postopki, vendar se niso končali po želji tistih, ki so postopke sprožili? Za vse medijske »obsodbe«, spodbujene s strani postopkov pregona, ki so končani tako ali drugače v korist prizadetega, postaja v naši družbi hud problem ne samo za prizadetega oškodovanca, temveč tudi za prizadetost njegovih družinskih članov, zlasti otrok in bližnjih sorodnikov. (Osebno sem se 7 let boril na sodišču za javno opravičilo države za insinuacije in izmišljene konstrukcije tajnih služb države o mojih hudih napakah ogrožanja slovenskega podjetništva. Nihče ne bo trdil, da ne drži izjava delavca organa pregona v Mariboru, češ da je dovolj, da so mediji opravili svoje. Vsi vemo, da je problem »oprati obraz«, umazan z medijskim poročanjem na osnovi spornih podlag državnih organov o domnevnih napakah posameznika, vendar si pred tem vsi zakrivamo lastni obraz.)
Ob tem se spomnim tudi na obsojanje družbenega okolja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju med letoma 1999 – 2011 iz sodnega registra, češ da so sami krivi, ker niso poskrbeli za pravočasno reševanje neaktivnih ali pa nedokapitaliziranih družb. Takrat mi je eden od družbenikov pisal: »Prosim, pomagajte mi, ne da dobim povrnjeno odškodnino, temveč da lahko opravičim sebe pred svojimi otroki, da jim nisem sam zapravil podedovane družinske hiše, temveč da sem jo izgubil zaradi napake države …«
Včerajšnji intervjuvanec ni razpravljal o pravnih problemih, ampak se je človeško izpovedal o trpljenju, ne toliko zaradi izgube premoženja kot zaradi občutka nemoči in nezainteresiranosti ter nepripravljenosti oziroma napak vseh tistih, ki bi mu lahko pomagali, pa tega iz različnih razlogov niso želeli ali mu mogli pomagati.
Š. Ivanjko