Že od nekdaj je znano, da se posamezniki v težkih življenjskih situacijah obračajo na najvišje državne in politične predstavnike in jih prosijo za pomoč ali vsaj razumevanje za svoj težak položaj ali težave. V razmerju med državo in posameznikom, ki je v stiski, kaže država na svojo arogantno vzvišenost, če ostaja za stiske državljanov indiferentna in se odzove z molkom. V zadnjem času se s tem pojavom srečujemo tudi v Sloveniji, predvsem po prevzemu oblasti s strani sedanje vladajoče strukture, ki se po mnenju mnogih vede arogantno in vzvišeno nepravično do posameznikov, ki se nanjo obračajo pisno ali kako drugače. Pred dvema dnevoma je javnost izvedela, da je pred Veleposlaništvom Republike Slovenije v Zagrebu, zaradi več kot 20-letnega molka naše države, v obupni stiski začel z gladovno stavko družbenik v Sloveniji izbrisane družbe.
To potrjuje več znanih primerov prizadetih državljanov – izbrisanih pravnih oseb v obdobju od leta 1999 do 2011, ko je bilo izbrisanih več kot 20.000 pravnih oseb in so bile posledično obveznosti kapitalskih družb ex lege, mimo veljavnega korporacijskega prava, prenesene na njihove ustanovitelje oziroma družbenike d.o.o. in delničarje. Državni zbor je v letih 2007, 2011, 2018 in 2021 ugotavljal, da je bil izbris pravnih oseb iz sodnega registra brez postopka likvidacije neprimeren in nesorazmeren ukrep, značilen za nepoznavanje podjetniškega prava. (Medklic: nepoznavanje korporacijskega podjetniškega prava je bilo posledica 45-letnega prepričevanja slovenskega »neukega« ljudstva, kako je korporacijsko podjetniško pravo sovražno in nesprejemljivo za slovensko podjetništvo. Po spremembi družbenega sistema pa je tiste, ki se niso takoj priklonili novem sistemu, bilo treba nemilosrčno kaznovati … po vzgledu tovariša Tita, ki je vse tiste, ki se niso mogli otresti zaljubljenosti v njegovega bivšega velikega vodjo, pošiljal na dopust na Goli otok.)
Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da bi Slovenija zakon o izbrisu pravnih oseb lahko sprejela samo zaradi izjemnih okoliščin. To so takratne oblasti v Sloveniji spregledale.
Nekaj, kar bo ostalo našim zanamcem, »verjeli ali ne«, nepojmljivo, je, da je Državni zbor, kot najvišji državni organ, leta 1999 sprejel zakon po nujnem postopku, katerega naslov je poslancem bil znan iz večmesečne javne razprave, vendar z drugačno vsebino, ki jim je bila pri glasovanju dobesedno podtaknjena (več o tem v knjigi: Š. Ivanjko; Zakaj ste nas kaznovali, 2021, Kulturni center Maribor). Prav tako zanamci ne bodo verjeli v izigravanje več tisoč slovenskih državljanov s tem, da je Državni zbor (sodoben, demokratičen, nepogrešljiv) leta 2021 sprejel Zakon o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb, v katerega obrazložitvi je jasno zapisano: »Sprejem ZFPPod je pomenil politično in pravno napako«.
Prav zaradi te politične in pravne napake je več deset tisoč slovenskih državljanov ostalo brez vsega ali delnega premoženja, na podlagi zakona, kakršnega ne pozna nobena druga država, vendar to ne tangira (slučajna koincidenca; politični in pravni napaki) dveh eminentnih pravnic in političark, predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič in predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar, ki na prošnje obupanih oškodovancev odgovarjata sicer prijazno, vendar z neznosno lahkotnostjo in indiferentnostjo zavračata kakršno koli pomoč.
Tako na primer:
Kabinet predsednice Republike dne 10. 8. 2023 prosilcu za ukrepanje odgovarja, da obžaluje njegov položaj in pozna zadevo, vendar (zaključi odgovor): «Pri tem pripominjam, da je predsednica republike, kot že omenjeno, s problematiko seznanjena, nima pa sama nobenih formalnih pristojnosti, s katerimi bi lahko vplivala na samo vsebino zakona.«
Prosilcu, pa tudi mnogim drugim, je verjetno težko razumeti, da predsednica republike, ne bi mogla povprašati, se posvetovati, spodbuditi tistih dejavnikov, ki lahko vplivajo na rešitev napake v zakonu, ki onemogoča vsaj enemu od več tisoč oškodovancev dobiti odškodnino za preteklo politično in pravno napako.
Predsednico Državnega zbora so predstavniki družbenikov izbrisanih družb, združeni v CINIP-u, večkrat prosili za srečanje in razgovor o nerazumljivosti sedanjega zakona in je bilo že dogovorjeno srečanje, ki je bilo najprej odloženo, potem pa zavrnjeno z njene strani. Tudi ob obvestilu o gladovni stavki enega od oškodovancev pred slovenskim veleposlaništvom v Zagrebu je bil odgovor njenega kabineta jasen: »Mag. Urška Klakočar Zupančič kot predsednica Državnega zbora nima pristojnosti nad zadevami, ki spadajo pod sodno ali izvršilno vejo oblasti.«
Razumljivo je, da nima pristojnosti, ima pa možnost, da preko ustavnih in zakonodajnih pristojnosti ne samo spodbudi reševanja omenjene problematike, temveč lahko že v svoji funkciji poslanke, v skladu z 88. členom Ustave, predlaga Državnemu zboru odpravo napake v zakonu ali pa da se z zakonom dokončno uredi, da nihče nima pravice do odškodnine. Seveda poslanka v funkciji predsednice DZ tega ni dolžna vlagati oziroma storiti, vendar bi bilo korektno (saj prizadeti pričakujejo vsaj jasen odgovor, da ni politične volje za odpravo napake), da se pogovori s tistimi, ki so prizadeti in ki menijo, da bi predsednica DZ v tej funkciji lahko prispevala k popravku zakona, ki je nerazumljiv in neuresničljiv, kar je ugotovilo tudi Državno odvetništvo.
Tudi ugotovitev, da so bili poslanci v letu 1999 zavedeni(!) pri sprejetju ZFPPod, bi Državni zbor moral zavrniti zaradi svojega ugleda ali pa se opravičiti javnosti za napako.
Splošno je znano, da nepripravljenost političnih voditeljev za komunikacijo pomeni izogibanje reševanju težkih vprašanj in prevzemu odgovornosti za njihovo reševanje. Posledično trpijo državljani, kar lahko povzroča veliko nezadovoljstvo ali kritiko v družbi.
Moj znanec me je opozoril, da je 23 let čakanja, da se reši problem izbrisanih pravnih oseb, prekratek čas, da bi dozorelo spoznanje pri političnih osebnostih, da je čas za prekinitev molka. Pri tem me je spomnil, da je bivši predsednik republike gospod Borut Pahor zmogel toliko moči, da je po 30 letih molka povabil na razgovor predstavnike izbrisanih fizičnih oseb in se jim opravičil za pravno in politično napako. Potolažen sem izračunal, da je do 30-letnega molka od časa izbrisa pravnih oseb potreben še kratek čas in da oškodovanci potrebujejo samo še 7 let …
Ob tem se, takole mimogrede, sprašujem, kdaj bodo najnovejši izbrisani (ob vseh dosedanjih) – zavarovanci prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja – dočakali opravičilo države oziroma popravek škode … Koliko oblastnih garnitur se bo v vmesnem času moralo zamenjati?
Šime Ivanjko