Ob prvi obravnavi Predloga Zakona o statusnem preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z., ki je potekala v Državnem zboru 21. 9. 2023, je bil omenjen moj podatek, objavljen v časopisu Delo, dne 21. 9. 2023, v članku: Poziv k zaustavitvi zakona o preoblikovanju Vzajemne d.v.z., kjer sem povedal: »V Evropi je 800 vzajemnih zavarovalnih družb«. V razpravi so nekateri poslanci razpravljali, da je slovenska Vzajemna d. v. z. unikat.
Moja izjava v Delu je morda res nenatančna, kajti zagotovo je vzajemnih oblik zavarovalnic verjetno veliko več kot 800 in se njihovo število vedno povečuje, ker so zavarovanci spoznali, da se lahko ceneje zavarujejo v vzajemnih oblikah zavarovalnic, kot je to po naravi stvari možno pri zavarovalnih delniških družbah, ki delujejo zaradi ustvarjanja dobička, vzajemna zavarovalnica pa deluje zaradi kvalitete zavarovanja in v korist zavarovancev, saj se dobiček ne izplačuje zunanjim delničarjem, temveč ostaja v razpolaganju zavarovancev. Trend vzajemnih oblik zavarovanja je v Evropi v porastu.
Moj podatek v Delu o 800 vzajemnih zavarovalnicah je temeljil na podatkih International Cooperative and Mutual Insurance Federation (ICMIF), ki je prevzet kot osnova zelo obsežne dvesto strani obsegajoče študije, ki jo je naročil in obravnaval Evropski parlament in je dostopna na: https://www.europarl.europa.eu/…/IPOL-EMPL_ET(2011…
V uvodu dokumenta Vloga vzajemnih družb v 21.stoletju ( Die Rolle von Gegenseitigkeitsgesellschaften im 21. Jahrhundert) Evropski parlament ugotavlja:
»Vzajemne družbe igrajo pomembno vlogo v evropskem gospodarstvu in družbi, saj ponujajo velikemu deležu državljanov EU socialno varnost in drugo zavarovalno zaščito.«
Po podatkih International Cooperative and Mutual Insurance Federation (ICMIF) iz let 2008 -2010 se tržni delež vzajemnih družb giblje od nič (kot npr. na Cipru, Malti, v Litvi in Latviji) do skoraj treh četrtin trga, kot npr. na Finskem (73 %). Poleg Finske imajo visok tržni delež še Avstrija, Nemčija, Danska, Francija in Slovaška. Poleg držav članic, kjer tovrstna podjetja niso prisotna na trgu, je tržni delež nizek tudi na Irskem, Portugalskem, v Grčiji, Združenem kraljestvu in na Poljskem.
V omenjenem dokumentu Parlamenta EU je delež vzajemnih družb in zadrug na zavarovalniškem trgu (skupni tržni delež življenjskih in neživljenjskih zavarovanj) v posamezni državi članici EU, kot sledi: Finska 73 %, Avstrija 60 %, Nemčija 44 % (skupno število Nemčiji je 279), Danska 42 %, Francija 39 %, Slovaška 39 %, Nizozemska 33 %, Španija 29 % in podobno.
Razmeroma velike tržne deleže beležijo še: Švedska, Francija in Finska. Tržni deleži v tem sektorju so še posebej nizki v Estoniji, Luksemburgu in na Irskem. Če primerjamo tržne deleže, o katerih poroča ICMIF za leti 2008 in 2010, je prišlo do povečanja v večini držav članic, kot so Nizozemska (7,1 %), Bolgarija (5,8 %), Estonija (4,4 %) in Finska (2,2 %).
Ob vsem tem številu vzajemnih zavarovalnic v EU se je v razpravi poslancev v Državnem zboru RS govorilo o unikatni slovenski ureditvi vzajemne zavarovalnice.
Kljub zahtevi, da mora Predlog zakona vsebovati pojasnila o usklajenosti predloga zakona s pravnim redom Evropske unije, pri omenjenem Predlogu ni podanega nobenega pojasnila o morebitnih ureditvah v državah EU-
Nasprotno, predlagatelj v obrazložitvi Predloga zapiše v toč. 5. “Glede na unikatno obliko in način ustanovitve Vzajemne predlagatelj ne more ponuditi primerjalnega pregleda. Zakonskega urejanja pravnega položaja in preoblikovanja konkretne družbe za vzajemno zavarovanje drugi pravni sistemi ne poznajo, zato prikaza ureditve v drugih pravnih sistemih oziroma prilagojenosti predlagane ureditve pravu evropske unije ni mogoče podati”. Neobičajni in slučajni spodrsljaj predlagatelja, ali pa tudi ne. (?!)
Zavarovanci bi od predlagatelja zakona pričakovali bolj jasna strokovna pojasnila o drugih (tujih) pravnih sistemih, ki poznajo mutualizacijo vzajemnih zavarovalnic in položaj ustanovitelja, ki zagotovi ustanovni vložek, zlasti če sezakonom mimo zavarovancev sprejemajo odločitve, ki pomenijo odvzem pravic odločanja lastnikov-zavarovancev o njihovih lastniških pravicah.