Ni mogoče določiti natančne stopnje telesnega, duševnega in duhovnega stanja staranja, glede na to, da so različne osebne izkušnje posameznika in da so odvisne tudi od različnih zunanjih okoliščin in prepričanj v družbenem okolju. Pri posamezniku so pomembna osebna prepričanja, kultura, verska ali duhovna praksa ter individualni razvoj. Spreminjanje telesnega stanja starosti je vidno okolju in ga posameznik čuti kot upadanje telesnih moči, poslabšanje zdravja in zmanjšanje telesne funkcionalnosti.
Bolj skrito in neznano je, tako posamezniku kot tudi okolju, človekovo duševno in duhovno staranje, da ne govorimo posebej o bistveno manj raziskanem duhovnem stanju od telesnega. Duhovno stanje posameznika je subjektivno in težko merljivo, vendar so nekateri pokazatelji, ki nakazujejo na duhovno rast in dobro počutje na duhovni ravni.
Pri srečanju s starostjo postaja posameznik vse bolj zavesten svojega notranjega sveta in se začenja bolj zanimati oziroma raziskovati svoje misli, čustva in prepričanja. V ospredju je začetek iskanja pomena in globljega razumevanje življenja. Oseba se začne posvečati lastni duhovni rasti v povezavi z razvojem notranje modrosti, empatije, sočutja in sprejemanja. Prisotna so več ali manj razmišljanja o povezovanju »z višjim« od samega sebe, vključujoč povezanost z naravo, univerzumom ali duhovnim vidikom. Vse to spremlja občutek enosti z vsemi stvarmi, ki obkrožajo posameznika, in starejši človek začenja sprejemati stvari takšne, kot so, pri čemer doživlja notranji mir, ne glede na okoliščine. Notranji mir človeku omogoča, da se obrne v svojo notranjost, ob jasnem zavedanju pomena lastne prisotnosti v sedanjem trenutku, brez pretiranega obremenjevanja s preteklostjo ali skrbmi glede prihodnosti. Krepi se občutek vrednosti pozitivnih osebnih vrednot, kot so ljubezen, sočutje, poštenost, ponižnost in hvaležnost. Stopnja prisotnosti razmišljanj o življenjskih vrednotah in sposobnosti življenja v sedanjem trenutku je bolj prisotna pri duhovno razvitejših osebah.
Duhovno razvite osebe se bolj zavedajo staranja in lažje razvijajo določene vidike zavedanja, ki vplivajo na njihovo dojemanje staranja, kot so pozitivno sprejemanje staranja kot naravnega procesa življenja, globlje razumevanje vidikov povezanosti z notranjimi globljimi plastmi lastne zavesti in sprejemanje minljivosti s prepoznavanjem, da je materialni svet prehoden. Duhovno ozaveščeni posamezniki v starosti razvijajo modrost in širši panoramski pogled na življenje ob zavedanju dragocenosti vsakega trenutka in vsake stopnje življenja.
Zavedanje sedanjega trenutka, znano tudi kot “mindfulness” ali “prisotnost,” je koncept, ki se nanaša na zavedanje in popolno pozornost na trenutne izkušnje ter se povezuje s samospoštovanjem in samosprejemanjem oziroma dojemanjem samega sebe in doživljanjem življenjskih izkušenj. Pri samospoštovanju gre za oceno oziroma vrednotenje lastnih sposobnosti in dosežkov v življenju. Pri samosprejemanju pa gre za sposobnost sprejemanja lastnih pomanjkljivosti, napak in edinstvenosti, z vključevanjem razumevanja in sprejemanja lastnih čustev, misli in dejanj.
V starosti se zavedamo, da naše telesno stanje po naravi stvari poteka v smeri slabšanja, duhovno staranje pa v smeri pozitivne okrepitve notranjega zadovoljstva (sreče) in neomejene priložnosti za veselje, ki presega starost, kot je to zapisal znani raziskovalec duhovnosti v starosti Lewis Richmond v svoji knjigi, Aging as a Spiritual Practice ( Staranje kot duhovna praksa).