Vedno mi je bilo žal študentov, ki so se soočili z nepričakovano življenjsko osebno ali družinsko oviro ter so izgubili motivacijo za nadaljnji študij. Ne želim govoriti o življenjskih poteh »faliranih študentov«, še manj pa jih obsojati. Nimamo podatkov, koliko študentov opusti študij, ker niso našli ponovne osebne motivacije bodisi v krogu študijskega okolja ali v krogu svojih najožjih družinskih članov. Obžalujem, da družba in visoko šolstvo ne posvečata pozornosti temu pojavu in da se tem študentom v celoti pripisuje lastna odgovornost za neuspehe pri študiju.
Vidna zunanja razigranost današnjih mladih generacij skrbno skriva težave mladih ljudi v srečanju z realnim življenjem v času študija.
Izguba motivacije za določen študij pomeni, da se študent srečuje s težavami, glede katerih je prepričan, da ne more zoper njih storiti ničesar. Praviloma mnogi ob tem ne iščejo krivca zunaj sebe, temveč krivijo sami sebe, kar pomeni, da ponotranjijo problem z usodno posledico paraliziranja svojih sposobnosti in zlasti volje, da bi le nadaljevali študij. Pogosto k temu prispevajo tudi drugi, kot npr. profesorji, starši in širše družbeno okolje s kritičnimi obtožilnimi opombami.
Da bi študent sebe ponovno motiviral, je nujno iskanje novih načinov motivacije, ki jo potrebuje za ukrepanje oziroma nabiranje nove energije za nadaljevanje študija. K vzpodbujanju ponovne motivacije pomaga tudi razgovor o uspešnih študijskih zgodbah, brez opisovanja težav, s katerimi se srečujejo tudi uspešni študentje. Organiziranje tekmovanja v manjših študijskih skupinah je učinkovito sredstvo za utrjevanje študijske motivacije. Študentu v težavah je treba jasno povedati, da študijske težave ne bi smele biti razlog za opustitev študija. Znano je, da če človek vzame usodo v svoje roke, oziroma če je izzvan s težavami, najde za spopadanje tudi potrebno energijo, zlasti če ima v mislih jasen cilj, ki ga želi udejanjiti. Praktične vsakodnevne lastne prakse svetovanja študentom pri pripravah za izpite kažejo, da na motivacijo pozitivno deluje izdelava in izvajanje natančnega urnika študija oziroma priprav na izpite, in to ne z razmišljanjem o izpitu, temveč o vsebini študijskega gradiva. Izogibati se je treba negativnim mislim v smislu katastrofičnosti problemske situacije in pretirani samokritičnosti.
Dvig samozavesti z razmišljanjem o svojih zmožnostih in sposobnostih v preteklosti in s spominjanjem na prijetne občutke po že opravljenih izpitih vedno pozitivno vpliva na nadaljnjo motivacijo.
Eden najpomembnejših dejavnikov za vzdrževanje in obujanje motivacije je osebna disciplina vztrajnega opravljanja študijskih nalog. Osebni oziroma samodisciplini se danes posveča premalo pozornosti, čeprav jo nekateri opredeljujejo celo kot »ljubezen do samega sebe«.
V praksi se priporoča utrjevanje samodiscipline z nagrajevanjem samega sebe za uspešno opravljeno nalogo (več časa za določene prijetne aktivnosti) oziroma samokaznovanje za opustitev predvidne konkretne študijske naloge (opravljanje neprijetnega dodatnega dela).
Pri študentih prava je po mojih izkušnjah močan motivator za študij poslanstvo pravniškega poklica v smislu nudenja pomoči drugim in možnost široke osebne afirmacije. Drugi razlogi, kot so možnost zaslužka pri tem poklicu, družbeni ugled, možnost zasedanja določenih visokih družbenih položajev, medijska izpostavljenost in določena stopnja »posvečenosti« pri opravljanju pravniških opravil, ki se izkazuje v raznih uniformiranih oblačilih in drugo, niso posebni motivatorji za študij prava.
Vedno sem si prizadeval, da bi univerza in družba posvečala pozornost tudi spremljanju in nudenju pomoči študentom ob pojavih opuščanja začetega poklicnega izobraževanja. Žal to ne zanima širše družbe in visokega šolstva, ki se posveča predvsem uspešnim študentom, čeprav je življenje sestavljenka uspešnih in manj uspešnih ter neuspešnih ljudi, ki pa so vsi vredni in si zaslužijo pomoč v lastnih težavah in kvalitetno življenje, čeprav ne vem, kaj to je.
1Aleksander Regoršek