V zadnjih letih je zaznamovalo gibanje za spremembo odnosa univerzitetnih visokošolskih izobraževalnih organizacij do upokojenih profesorjev. Zaradi pogojev upokojevanja morajo mnogi profesorji zapustiti svoje predavalnice po 65. letu starosti, pri čemer se pozablja, da je prav to obdobje pri profesorju eno najpomembnejših z vidika akumulacije znanj in izkušenj, ki bi lahko bile koristne ne samo študentom temveč tudi družbenemu okolju. Znano je, da 70-letni profesor poseduje petkrat več znanja kot 25-letnik, vendar družba nepotrebno zavrača znanje in sposobnosti omenjenih oseb, namesto da bi jim omogočila različne oblike koristnega dela za družbo in tudi za univerzitetno okolje.
Zanimivo je, da je prav Univerza v Mariboru že pred leti začela razmišljati o tem, kako vključiti univerzitetne profesorje v določene oblike koristnega nadaljevalnega dela na področjih, kjer so profesorji dosegli najvišjo stopnjo usposobljenosti neposredno pred upokojitvijo. Rednim profesorjem, ki so s svojim delom zadolžili svojo stroko, univerza po posebnem postopku ocenjevanja celotnega dela profesorja podeljuje naslov zaslužnega profesorja v okviru tradicionalnega modela podeljevanja častnega statusa profesorja emeritusa (v nekaterih evropskih državah je omenjeni naslov povezan s posebnimi nagradami finančne narave.)
Univerza v Mariboru je organizirala za zaslužne in upokojene profesorje Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje (CZPUVU) kot posebno enoto. Ob tem je omenjeni center od leta 2020 povezan z globalnim gibanjem in omrežjem Starosti prijaznih univerz, katerega namen je oblikovati način življenja in dela s povečanjem izobraževalnih priložnosti skozi vse življenje. Podpora univerzam za spodbujanje pozitivnega in aktivnega staranja je bistvo njihovega delovanja. Mariborski Center je postal pobudnik za organiziranje upokojenih profesorjev na drugih univerzah v sosednjih država bivše Jugoslavije. Posebej aktivno je sodelovanje z podobno organizacijo upokojenih profesorjev na Sveučilištu v Reki. Pripravljani so tudi programi za aktivnejše medržavno sodelovanje na zanimivih skupnih projektih.
Zaslužni profesorji sicer nimajo pravice predavati, lahko pa raziskujejo in se pri tem poslužujejo tudi določenih možnosti, ki jih ponuja univerzitetna infrastruktura.
Izraz “bivši profesorji” bi lahko bil nekoliko nepravilen ali neprikladen, ker lahko implicitno sugerira, da so ti profesorji prenehali biti profesorji, ko so se upokojili, kar ni nujno res. Marsikateri upokojeni profesor lahko še naprej prispeva k akademski skupnosti, na primer s pisanjem, mentorstvom ali sodelovanjem pri raziskovalnih projektih.
Bolj primerno in natančno bi bilo uporabljati izraz “upokojeni profesorji”, saj ta izraz jasno označuje njihov poklic in hkrati poudarja dejstvo, da so se upokojili. Uporaba tega izraza kaže na spoštovanje do njihovega strokovnega prispevka, obenem pa priznava njihov status v akademski skupnosti.
Zanimivo je, da nobelovec Ivo Andrić v svojih razmišljanjih (Znamenja ob poti) tudi opozarja, da pojem »bivšega profesorja« ni primeren. Profesorjevo poslanstvo ne preneha z njegovo upokojitvijo, saj lahko upokojeni profesorji delujejo kot mentorji mlajšim profesorjem ali študentom, delijo svoje bogate izkušnje in znanje ter pomagajo pri njihovem osebnem in poklicnem razvoju. Mnogi so vključeni v raziskovalno delo na svojem področju specializacije ali se vključijo v nove raziskovalne projekte.
Nekatere univerze omogočajo emeritiranim profesorjem, da poučujejo z delnim delovnim časom kot gostujoči predavatelji, kar jim omogoča, da ostanejo povezani s svojim področjem in prispevajo k izobraževanju študentov. Za profesorje ni nobenih omejitev glede pisanja knjig, člankov, priročnikov ali blogov na svojem področju strokovnega znanja. V zadnjem času je opaziti upokojene profesorje, ki nastopajo na družbenem omrežju s svojimi razmišljanji, predlogi in obvestili. Emeritirani profesor je lahko aktiven na družbenih omrežjih, saj mu ta platforma omogoča, da ostane povezan s svojimi kolegi, študenti in širšo akademsko skupnostjo ter da deli svoje znanje, izkušnje in dosežke. (To možnost komunikacije s svojimi sledilci /okoli 20.000/ koristim tudi podpisani, s strokovnimi objavami, razmišljanji in kritikami, z odgovori na vprašanja javnosti, sodelujem v razpravah in spodbujam dialog s kolegicami in kolegi, bivšimi študenti.)
Upokojeni profesorji, zlasti pa emeriti, lahko sodelujejo s svojimi prispevki na konferencah, seminarjih ali drugih dogodkih kot govorci ali predavatelji, kjer lahko delijo svoje znanje in izkušnje. Vključujejo se v uredniške odbore znanstvenih revij ali sodelujejo pri recenzijah znanstvenih člankov in knjig. Sodelujejo v lokalnih skupnostih ali nepridobitnih organizacijah, kjer lahko uporabijo svoje znanje in spretnosti za korist drugih. Mnogi upokojitev posvetijo osebnemu interesu, kot so potovanja, šport, umetnost, prostovoljno delo idr.
Pomembno je, da emeritirani oziroma upokojeni profesorji najdejo dejavnosti, ki jih veselijo in kjer lahko še naprej prispevajo svoje znanje in izkušnje k družbi in akademski skupnosti.
Š. Ivanjko