Starejši pogrešamo samosočutje in več sočutja …
Ko se starejši poglabljamo v vprašanja življenja v medsebojnih odnosih, trčimo ob pojem samosočutja in sočutja, o katerem se v naši družbi ne govori veliko. V današnjem svetu je samosočutje povsem podcenjena psihološka veščina. V tuji strokovni literaturi srečujemo izraz “mindfulness”, za katerega obstaja več možnih prevodov, čeprav noben ne zajame vseh odtenkov pomena tega izraza. Gre za pojav zavedanja sedanjega trenutka in naše prisotnosti v tem trenutku, pozornosti na trenutne izkušnje in ozaveščenost ter zavedanje svojih misli, čustev in telesnih občutkov brez obsojanja ali sodbe. Težava z besedo samosočutje je v tem, da se neredko zamenjuje s samopomilovanjem, ki je zlasti prisotno med starejšimi. Preprosto povedano, sočutje do samega sebe je sposobnost zavzeti enak pogled nase kot na drugo osebo. Sliši se enostavno, je pa to v resnici izjemno težko.
Sočutje pa se nanaša na sposobnost razumevanja in čutenja čustev ter izkušenj drugih. Gre za zmožnost postaviti se v kožo drugih oseb, čutiti njihovo bolečino, stisko ali veselje ter izkazati razumevanje in empatijo do njih. To pomeni, da smo sposobni izražati toplino, razumevanje in podporo do drugih ljudi v njihovih težavah ali veselju.
Medtem ko se sočutje osredotoča na naš odnos do drugih ljudi in njihovih izkušenj, se samosočutje osredotoča na odnos do samega sebe in lastnih izkušenj, s tem da je oboje povezano z dobrim počutjem posameznika ter je pomembno za gradnjo zdravih in izpolnjujočih odnosov s seboj in z drugimi.
Samosočutje se pogosto obravnava kot egoizem do samega sebe, kar pa je napaka. Pri egoizmu je poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, samosočutje do sebe pa je bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter z lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem. Z egoizmom je povezano pomanjkanje empatije do drugih ljudi in lahko vodi v izkoriščanje ali zanemarjanje drugih v korist lastnih interesov. Samosočutje (sočutje do samega sebe) vključuje razumevanje, da smo vsi ljudje in imamo sorodne potrebe, da se teh potreb zavedamo, kar pa nas ne odvrača od naše sposobnosti, da razumemo in skrbimo tudi za druge. Medtem ko je egoizem poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, je samosočutje bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem.
Zdravo samosočutje je ključno za gradnjo zdravih odnosov in boljše delovanje v skupnosti. Če človek skrbi za sebe v ravnovesju s splošnimi možnostmi družbenega okolja, skrbi tudi za druge.
V svojem bistvu je samosočutje priznanje samemu sebi, da si vsak posameznik, enako kot vsak drugi, zasluži razumevanje in ljubezen. Način, kako posameznik ravna s samim seboj, se odraža tudi v načinu, kako ravna z drugimi. Splošno je znano, da so osebnostne lastnosti ljudi s samosočutnimi težnjami močno povezane z motivacijo, uživanjem v življenju in ustvarjalnim mišljenjem, nasprotno od tistih, ki iščejo napake pri sebi in drugih, so polni strahu, nezaupanja vase, ljubosumja, sovražnosti in agresivnosti do drugih.
Pri starejših je več razlogov za prisotnost pojava, da slabo ravnamo do sebe in se obremenjujemo, ko delamo napake, čeprav je človeško delati napake. Generacije današnjih starejših praviloma (še) niso bile deležne vzgoje, ki bi poudarjala otrokove individualne potrebe, zaupanje vase, zdravo samozavest in »samoljubezen«, kar vse je značilnost sodobne vzgoje (ki je, mimogrede, zašla v drugo skrajnost pretirane permisivnosti, egocentrizma ipd.). Vzgoja naše generacije je poudarjala (krščanske) vrednote ponižnosti, poslušnosti, skromnosti, prevladujočega upoštevanja drugih na račun samega sebe itd. Starejši ljudje se soočamo tudi z različnimi izzivi, kot so osamljenost, zmanjšana gibljivost ali zdravstvene težave, kar še povečuje občutek negativnih ocen o samem sebi. Navajeni smo svoje občutke razvrščati med dobre ali slabe, pozitivne ali negativne, kot da ni vmesnega, je samo črno ali belo. K slabši samopodobi starejših prispeva tudi družbeno okolje, zlasti pa mediji, ki na primer ob neprimernem ravnanju starejših mimogrede pogosto navajajo tudi njihovo starost in je poročanje prežeto s čudenjem in grajanjem, kar ima za posledico, da se starejši počutijo še bolj škodljive in manjvredne. Starejši večinoma obžalujemo napake iz preteklih obdobij življenja in se obsojamo, da nismo uspeli oziroma bili boljši. Vedno znova si očitamo, da nismo dovolj dobri, kar miselno povezujemo z neuspešnostjo in lenobo. Vsa ta občutja so lahko posledica pomanjkljivega sočutja do sebe in premajhne samoljubezni.
Ker je samosočutje ključnega pomena za naše dobro duševno in čustveno počutje, je treba ob podpori okolja ustrezno poskrbeti, da v starosti sprejmemo samega sebe, svoje napake in pomanjkljivosti ob razumevanju, da smo vsi kot ljudje nepopolni in da je to čisto v redu. Same sebe moramo obravnavati, kot da bi obravnavali prijatelja v stiski. Ni nikakršne potrebe, da bi se morali počutiti krive in še manj se opravičevati. Odpustimo sebi za napake in neuspehe ter se osredotočimo na učenje in rast iz teh izkušenj. Namesto da se obsojamo in imamo slabe občutke, napake sprejmimo in se začnimo iz njih učiti.
Starejši nismo moteči v družbi in se ne počutimo, kot da nismo na svojem mestu, čeprav nam to družbeno okolje nenehno sporoča polglasno in šepetaje …
Šime Ivanjko