Odkar sem se pred 60 leti kot študent ob delu – telefonist na hišni centrali zavarovalnice srečal s pravom na popoldanskih predavanjih na Višji pravni šoli v Mariboru, mi je bilo pravo velika ljubezen. Tudi v poklicnem življenju sem užival v reševanju zapletenih pravnih primerov in sem koristil vse možnosti, da sem kaj pravnega objavil v dnevnem časopisju.
Pred dnevi sem bil zaprošen, da svetujem v dokaj zapleteni pravni zadevi. Bil sem presenečen, da sem pri tem začutil odpor in zadržanost, kar se mi prej nikoli ni dogajalo. Nasprotno, v preteklosti sem bil vedno vesel zapletenih pravnih primerov. Nič takega se danes ni zgodilo, kar bi po naravi stvari pripeljalo do odpora do prava.
Pogovarjal sem se s kolegi o tem občutku in ugotovil, da podobno čutijo tudi oni.
Starejši imamo občutek, da pravo ni več tisto, kar je bilo v preteklosti, ko beremo razmišljanja velikih pravnih velikanov, katere je socializem kot staro šaro zavrgel, v primerjavi z novim pravom, v katerem prevladuje politika namesto prava. Namesto da politika določi cilje, pravo pa pot do ciljev, je danes politika prevzela oboje. Če tega ne bi bilo, zagotovo v naši družbi ne bi bilo storjenih toliko napak zaradi nespoštovanja prava.
Pri tem pa se starejši pravni strokovnjaki zavedamo naravnega dejstva, da v starosti preusmerjamo svojo pozornost s poklicnih zadev na vprašanja, ki se dotikajo smisla življenja, osebnega zadovoljstva in odnosov do drugih.
Starejši ljudje pogosto reflektiramo o @svojih preteklih izkušnjah in se sprašujemo, kaj je v življenju resnično pomembno. Preprosto iščemo globlje odgovore, kot nam jih ponujajo površne sodobne informacije.
Starost prinaša v naša življenja življenjske spremembe, kot so upokojitev, izguba bližnjih, in družbeno izločanje starejših na obrobje družbe. Pri tem se spreminjajo tudi prioritete v življenju. Začnejo se ceniti odnosi do soljudi in osebna izpolnitev, bolj kot poklicni uspeh.
Čeprav si starejši ne priznamo, pa se vendar ne moremo znebiti občutka minevanja, ki nas opozarja, da je življenje časovno omejeno, in se povečuje želja po osredotočanju na nekatere temeljne in neotipljive vidike, kot so sreča, ljubezen in življenjski smisel.
Še vedno pa iščemo pomen našega življenja v smislu, ali smo prispevali kaj koristnega družbenemu okolju in kakšno sled bomo zapustili za seboj.
Odgovori na vsa ta nova vprašanja pa nas silijo, da iščemo odgovore v svetu filozofije in spiritualnosti, ki smo ju tako radi zavračali v ihti vsakodnevnega življenja.
Na koncu ugotavljam, da je minevanje moje ljubezni do prava posledica odpora do aktualnega prava, ki je v suženjstvu politike, in posledica osebnih potreb po iskanju odgovora glede občutka lastnega minevanja …