Malokdaj se zgodi, da človek podzavestno čuti obstoj napake in po 25 letih iskanja končno odkrije hudo napako s težkimi posledicami. To se mi je danes zgodilo.
Po 25 letih raziskovanja sem odkril, zakaj je zakonodajalec leta 1999 po hitrem postopku sprejel Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in s tem onesrečil več deset tisoč občanov, da so izgubili svoje premoženje na način, ki ga ne pozna nobena država v svetu. (O tem lahko več preberete v moji dokumentarni knjigi z naslovom »Zakaj ste nas kaznovali«, Kulturni center v Mariboru; in sedaj nove ugotovitve, objavljene v drugi izdaji v angleškem jeziku.)
Glede na to, da gre za zapleteno problematiko, naj zelo na kratko povem dejstva: na eni od sej na Ministrstvu za pravosodje, v maju 1999, sta se srečala dva osnutka zakona: Osnutek zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki sem ga pripravil po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo, z namenom zaščite malih družinskih podjetij pred dominacijo velikih gospodarskih državnih sistemov, in Osnutek zakona o izbrisu z zakonom neusklajenih družb s prenosom dolgov na družbenike in delničarje. Na omenjenem sestanku je takratni minister za finance zagotovil, da bo njegova strokovna služba združila oba osnutka v enoten zakon in ga bo njegovo ministrstvo vložilo v zakonodajni postopek. Združitev je bila opravljena tako, da je v skupni predlog bilo umeščeno samo ime mariborskega osnutka zakona in celoten tekst drugega osnutka zakona o izbrisu neaktivnih družb in prenosu obveznosti na družbenike.
Ker je prenos obveznosti izbrisanih družb pravno nesprejemljiv, je strokovna služba Ministrstva za finance oblikovala predlog za sejo Vlade RS dne 13. 5. 1999, ki v 27. členu ni vseboval določb o prenosu obveznosti na družbenike.
Glede na to, da je Služba za zakonodajo dne 17. 5. 1999 imela nekatere pripombe na Predlog zakona, je Ministrstvo za finance upoštevalo omenjene pripombe in takratni Vladi RS predlagalo končni tekst Predloga 25. 6. 1999. Ta predlog tudi ni vseboval določb o prenosu obveznosti v 27. členu.
Iz zapisnika seje Vlade z dne 27. 5. 1999 pod toč. 7 je razvidno, da je vlada sprejela predlog ministrstva ni pa razvidno, da bi Vlada spreminjala tekst predloga in dopolnjevala 27. člen.
Dne 28. 6. 1999, torej dan po tem, ko je Vlada določila tekst, je administrativna oseba v sestavi strokovne službe Vlade RS, sama ali po naročilu nekoga, dodala katastrofalno škodljivo določbo in skupaj z vsebino, določeno od Vlade, poslala tekst predsedniku državnega zbora kot vladni predlog zakona v hitri postopek.
Dodatna vsebina je bila dodana v 27. členu ZFPPod kot 4. in 5. odstavek, ki se glasita:
»(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD«.
(5) Določba drugega in tretjega odstavke 394. člena ZGD se smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena.«
Zanimivo je tudi to, da je obrazložitev vseh treh predlogov enaka in da v nobeni ni niti besedice o prenosu dolgov izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike.
Menim, da tukaj ni treba tisočem oškodovancev razlagati pravno zapletene stvari, ker je jasno, da takratna Vlada RS ni pripravila tako škodljivega zakona in da tudi poslanici DZ niso mogli opaziti tako podlega izigranja sodelavcev v strokovni službi Vlade.
Težko je razumeti, da te podtaknitve dveh kratkih odstavkov v 27. členu ZFPPod ni opravil nekdo po naročilu zainteresiranih struktur, saj je bilo več kot sto milijonov evrov odvzeto malim, praviloma družinskim podjetnikom po sili zakona in podarjeno bogatim. Siromašni še danes plačujejo dolgove izbrisanih družb.
Tisti, ki jim je dostopna tukaj citirana dokumentacija, lahko moje navedene trditve preverjajo, kar tudi pričakujem zlasti od predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, kateri sem ta dvom izrazil na razgovoru spomladi letošnjega leta. O tem dvomu sem govoril tudi bivšemu predsedniku republike gospodu Borutu Pahorju, 14 dni pred prenehanjem njegovega mandata, ki pa je menil, da je bistveno le to, da so poslanci zakon izglasovali.
Če tega aktualna oblast ne bo preverila in ugotovila koruptivnega dejanja določenih oseb, ali pa preganjala mene zaradi neresničnih insinuacij, potem bom dvomil o tem, ali sploh živim v pravni državi. (sic!?)
Torej problem najbolj škodljivega zakona v zgodovini samostojne Slovenije in najbolj pravno spornega z oškodovanjem več deset tisoč oškodovancev je posledica koruptivnega dejanja določene osebe, ki je samovoljno ali po naročilu nekoga “popravila” predlog zakona in ga podtaknila poslancem v glasovanje po hitrem postopku…