Seveda smo osemdesetletniki ponosni, da smo doživeli ta leta, vendar podzavestno čutimo, da tega ponosa ne deli z nami tudi družbeno okolje.
Ponos na svoja leta je izraz spoštovanja do lastne življenjske poti, izkušenj in modrosti. V družbi, kjer je mladost pogosto idealizirana in se ceni le produktivnost, ne pa tudi srčnost, je izjava starejše osebe, ki ponosno sprejema svoja leta, kontraproduktivna.
V sodobni družbi pogosto obstajajo negativni stereotipi o staranju, kot so ideje, da so starejši ljudje “breme” za družbo, da ne prispevajo več k družbeni koristi in da bi se morali umakniti ter »izprazniti prostor” mlajšim, kar se odraža v negativnih stališčih do starejših ljudi. Pritiski na pokojninske sisteme in socialne storitve lahko privedejo do percepcije, da so starejši ekonomsko breme. Saj vsi vemo, kako se oblast otepa razprav o povečanju oziroma usklajevanju pokojnin.
V družbi smo nepripravljeni za soočanje s staranjem. Starost nas opominja na našo lastno minljivost, kar je mnogim neprijetno. Namesto da bi se soočili s staranjem kot naravnim delom življenjskega cikla, obstaja tendenca, da se starejše ljudi potisne na rob, stran od oči in misli mlajših generacij. To ni sporno, čeprav tega ne bo nihče jasno povedal, kar je še bolj obremenjujoče zaradi nespornega zavestno ali podzavestno prisotnega občutka odvečnosti pri starejših. Staranje je pogosto prikazano kot proces fizične in mentalne degradacije, kar vodi v marginalizacijo starejših in njihovo simbolno “izrinjanje” iz središča družbenega življenja.
Starejši ljudje, že upokojeni, niso več dojemani kot “prispevalci” h gospodarstvu, temveč kot “porabniki” socialnih storitev. To ustvarja občutek, da so manjvredni za družbo. Vsi se spomnimo občutkov v času korone, kako smo se odzivali precej drugače, če je umrl mlajši ali stanovalec v domu upokojencev.
Pravica do dostojne starosti, vključno s pokojninami in zdravstvenim varstvom, so ključni vidik socialne pravičnosti, katere pomen in vsebina v naši družbi ni vedno dobrodošla …