Vedno me navdušujejo ideje, ki mi dajo misliti. S posebnim veseljem jih zapisujem, razmišljam in jih tudi posredujem drugim; seveda če najdem sogovornika ali pa tiste, ki bi jih zanimalo, kot so to bili moji študentje.Danes sem prebral sledečo misel mojega priljubljenega pisca Kafke: «Tisti, ki je sposoben videti lepoto življenja, ne more ostareti.«
Kafka je s tem zapisom verjetno želel poudariti, da sposobnost opazovanja in uživanja v lepoti življenja ohranja mladostnost duha. Ljudje, ki vidijo lepoto v vsakodnevnih trenutkih, odnosih in okoliščinah, ohranjajo optimizem, vedrino in odprtost za nove izkušnje, kar jim pomaga, da se ne počutijo obremenjene s staranjem ali z življenjskimi težavami. V tem smislu “nikoli star” ne pomeni zgolj fizične starosti, temveč duhovno mladost, radovednost in živahnost, ki jih ohranjajo skozi življenje.
Lepota življenja je v očeh opazovalca in da, ko jo prepoznamo, ohranjamo nekaj večnega znotraj sebe. Lepota je relativno subjektivna in tisto, kar nekdo vidi kot lepo, morda za drugega nima enake vrednosti. Gre za idejo, da ne obstaja univerzalni standard lepote, temveč je njeno doživljanje odvisno od posameznikovega dojemanja, izkušenj, prepričanj in čustev. Lepota ni v samem objektu ampak v načinu, kako ga opazujemo, doživljamo in cenimo.
Starejši pogosto vidimo lepoto v preprostih in bistvenih vidikih življenja, ki morda mlajšim niso tako očitni. Starejši pogosto cenimo globlje povezave z družino, otroki, vnuki ali prijatelji in ljubljenimi. Srečanje z njimi je naš vir velikega veselja in lepote. Tudi preprosti pogovori ali izrazi naklonjenosti pridobijo večji pomen. Ko smo starejši, razvijamo občutek hvaležnosti za pretekle izkušnje, dosežke in spomine, zlasti pa se zavedamo, da smo premagali veliko življenjskih izzivov. Preprosto, občutek povezanosti z življenjem je vsak dan močnejši, čim bolj se približujemo zadnji postaji. Moti nas, da je izražanje naših notranjih občutkov za okolje moteče in odveč. Duhovnost, notranji mir in občutek povezanosti z nečim večjim so za mnoge starejše vir tolažbe in lepote, kar je za mlajše težko dojemljivo. S staranjem mnogi razvijejo globlje razumevanje življenja in smisla.
V modrosti, ki smo jo pridobili skozi življenje, lahko najdemo svojo lepoto. Nas ne zanima prihodnost, s katero se toliko obremenjujejo mlajši. Pomembna nam je sedanjost, ki bi bila še veliko lepša, če nas ne bi vznemirjalo nezadovoljstvo mlajših, ki želijo instant dobrine sedaj in takoj. Močnejše zavedanje minljivosti življenja nas spodbuja, da najdemo lepoto v sedanjosti – bodisi v tišini, kratkih radostih ali v trenutkih tihega zadovoljstva, kar za mlajše generacije verjetno nima velikega pomena …