Osnovna informacija o trenutnem stanju izbrisanih pravnih oseb v obdobju 1999-2011

Prav na današnji dan je bil pred 20. leti ustanovljen C.I.N.I.P. – Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij, v katero se združujejo družbeniki in delničarji kapitalskih družb, ki so jim sodišča na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) 1999 izbrisala njihova podjetja iz sodnega registra in prenesla obveznosti na ustanovitelje, družbenike in delničarje. Po podatkih CINIP-a naj bi bilo proti volji družbenikov izbrisanih preko 17.000 gospodarskih družb, kar naj bi po oceni CINIP-a prizadelo približno 40.000 fizičnih oseb ali družin, ki so postali osebno odgovorni za obveznosti izbrisane družbe in v posledici tega so izgubili vse premoženje in jim še danes rubijo ne zavarovan del plače oziroma pokojnine.

Osnovni problem je nastal zaradi opustitve dolžnosti sodišč, da izvajajo postopke likvidacije oziroma stečaja  po uradni dolžnosti. »Lastniki« gospodarskih družb so pričakovali, da bodo te postopke prenehanja nedelujočih ali neusklajenih družb z novo zakonodajo in zato niso sprožali postopke stečaja ali likvidacije sami v obdobju med leti 1995 in 1999.

Pred nekaj dnevi, t. j. 20. junija 2019, je bila objavljena direktiva EU o reševanju in prestrukturiranju podjetjih in z nobeno besedo ne omenja rešitev podjetij na način, kot je to storila Slovenija leta 1999. Gre za eno od najstrožjih premoženjskih kazni za nepoznavanje zakona, ki je bil sprejet preko noči kot tipičen primer zakona presenečenja.[1] O spornosti tega zakona dovolj pove dejstvo, da takšne rešitve ne pozna nobena država.

1. Glede na to, da sodišča niso izvajala postopkov prenehanja nedelujočih družb po uradni dolžnosti, čeprav so bila zadolžena z določbami ZGD in Zakona o prisilni poravnavi stečaju je 1999 leta sprejet po hitrem postopku ZFPPod, ki je določil administrativni izbris vseh družb in ex lege prenos na družbenike. To je bil zakon presenečenja in je US uporaba tega zakona omejilo na aktivne družbenike, ki bi naj imeli možnost  sami opraviti postopek  prenehanja omenjenih družb. US sodišče je 6 krat obravnavalo ta zakon zaradi različnih vprašanj.
2. Državni zbor je trikrat sprejel ustrezne zakone s katerim je poskušal odpraviti škodljive posledice tega zakona, vendar je vedno US ugotavljalo, da posledice tega zakona ni bilo mogoče odpraviti brez da bi država morala plačati odškodnino tako dolžnikom, kot tudi upnikom, ki so  imeli pravomočne sodbe zoper družbenike na podlagi ZFPPod iz leta 1999.
3. Sprejetje zakona leta 1999 je tipična politična odločitev, ki se je spremenila v pravomočne sodne odločbe, katere pravno brez odškodnine ni možno odpraviti.
4. Leta 2011 je z zakonom odpravljen prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike in US je ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti omenjenega ZFPPod v skladu z ustavo.
5. Sodišča na vseh stopnjah so, vključno z US, v  več desettisočih sporih, zavračala vse ugovore družbenikov zoper uveljavljanje zahtevkov upnikov.
6. O tem je odločalo v enem primeru (Lekić) tudi ESČP in zavrnilo zahtevek pritožitelja, češ da v njegovem primeru ne gre za kršitev človekovih pravic, v vseh ostalih primerih pa je zavrnilo obravnavo sklicujoč se na primer Lekič (takšni ESČP je nedvomno prispeval sodnik gost, -brat pobudnika omenjenega zakona,  ministra za pravosodje-,   ki ga je za ta primer imenovala Vlada RS. Po mnenju  mnogih je Vlada RS postopala pravno in  politično nekorektno, da je za presojo tega primera poslala osebo, ki v nobenem primeru ne bi smela biti sodnik v tem sporu (širši javnosti to ni znano).
7. ESČP je zavzelo stališče, da je dopustno poseganje države mimo spregleda pravne osebnosti, kot že uveljavljene korporacijske institucije, v 6. oziroma sedaj 8. členu ZGD  z drugimi oblikami spregleda pravne osebnosti, kot je to primer ZFPod in ZFPPIPP, vendar pod pogojem, da so za to podane izjemne okoliščine tako pri zakonodajalcu, ki sprejema ta ukrep, kot tudi pri prizadetem adresatu (družbeniku) glede na njegov dejanski stan. Ta posebni spregled pravne osebnosti predstavlja odstop od splošnega pravila ločitve pravne osebnosti družbe od njenih družbenikov in zato se lahko uveljavlja le, kadar ga narekujejo »izjemne okoliščine« (glej 112. toč. sodbe Lekić). Nujnost obstoja »izjemnih okoliščin« je ESČP izrecno zapisalo v 115. toč. sodbe Lekić. Pri tem je zanimivo, da ESČP v omenjeni toč. pojasnjuje, da »izjemna narava okoliščin, ki lahko povzročijo spregled pravne osebnosti, ni odvisna od števila primerov, ampak od presoje nacionalnih sodišč, kar torej ne pomeni, da je takšen ukrep upravičen le v redkih primerih«. Tega vprašanja ni nikoli obravnavalo US, še manj pa ostala sodišča. Tudi sodišča niso nikoli »imela hrabrosti«, da bi predlagala to problematiko v predhodno presojo Sodišča EU v Luksemburgu. Po nekaterih informacijah so imela navodila, da to ne počnejo.
8. Dokaz, da niso obstajale izjemne okoliščine 1999 leta  je dejstvo, da obstoj« mrtvih« družb, od uveljavitve ZGD leta 1993, do sprejetja ZFPPod 1999, niso ogrožala slovenskega gospodarstva. Izbris ne delujočih družb ni mogel naenkrat čez noč ogroziti delovanje   gospodarstva. V tem času je situacija bila jasna; Upniki so se zavedali, da se ne morejo poplačati iz nedelujočih podjetij, ker niso imela premoženja ali pa so premoženje podjetja že rubili in se iz njega poplačali. Izbris iz sodnega registra je bolj statični kot pa dejanski problem.  Dodatni dokaz, da je zakonsko prenehanje veljavnosti določb o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike. Prenos obveznosti na družbeniki prenehal 17.11.2011.
9. Vse kaže, da je pravosodje preko  Slovenskega sodnijskega društva in politično  prijateljskih zvez na Ministrstvu za finance »izposlovalo« hitri postopek in na zadnji seji DZ pred letnimi dopusti dosegel glasovanje brez razprave. Zagotovo bi poslanci DZ drugače odločali če hitrega postopka ne bi bilo. Tudi  v postopku preizkusa ustavnosti pred Ustavnim sodiščem 1999-2002 Državni zbor in Vlada RS niso navajali izjemnih okoliščin , ki bi narekovale takšen hitri ukrep.
10. Prav to je ključ celotne problematike sporne ureditve izbrisa družb na podlagah omenjenih zakonov. Slovenski zakonodajalec je leta 1999 zagotovo zastopal stališče neomejene diskrecije zakonodajalca, da lahko diskrecijsko in brez omejitev »določi osebno odgovornost družbenika za obveznosti družbe, ali da opredeli okoliščine, pod katerimi družbenik postane osebno odgovoren. Nasprotno, večina sodnikov ESČP je bila mnenja in je tudi v skladu s tem bila sprejeta odločitev, da obstoja omejenost zakonodajalca pri njegovi diskreciji, da predpiše kakršnokoli obliko spregleda pravne osebnosti le v primeru  obstoja izjemnih okoliščin, kar pa v tem sporu nikoli nihče ni ugotavljal.
11. Iz teh ESČP-jevih stališč izhaja kot nesporno, da morajo za posebne ukrepe države, ki spreminjajo ne odgovornost družbenikov pri kapitalskih družbah v osebno odgovornost, obstajati izjemne okoliščine in da zakonodajalec ni neomejen v svoji oblastni diskreciji, da to ureja brez kakršnihkoli omejitev. [2] ESČP prav tako opozarja, da o tem, ali obstajajo neposredne izjemne okoliščine, odloča zakonodajalec in sodišča.
12. S sodbo ESČP v zadevi Lekić v. Slovenija  se odpira vprašanje ugotavljanja obstoja izjemnih okoliščin v času sprejemanja ZFPP od 1999. leta. V obrazložitvi predloga ZFPPod ni bilo nobenih podlag, na podlagi katerih bi se ugotavljale izjemne okoliščine, ki narekuje sprejem takega predpisa. V postopku in iz obrazložitve predloga ZFPPod ni niti besede o obstoju izjemnih okoliščin. Navedene so le preobremenitve sodišč, če bi izvajali postopke stečaja oziroma likvidacije (v večini primerov bi se stečajni postopki končali v istem dnevu, ker so praviloma to bile družbe brez premoženja).
13. Še bolj zanimivo je, da o vprašanju neobstoja izjemnih okoliščin noben predlagatelj ustavne presoje ni opozoril Ustavnega sodišča in tudi o izjemnih okoliščinah ni niti besede v ključni sodbi Ustavnega sodišča U-I-135∕00, z dne 9.10.2002. Tudi redna sodišča niso nikoli postavljala tega vprašanja, čeprav bi to vprašanje morala postaviti vsa sodišča, ki so kadarkoli odločala o tej problematiki.
14. ESČP je bilo jasno, ko je zapisalo v 115. toč. sodbe Lekić, da „izjemna narava okoliščin, ki lahko povzročijo spregled pravne osebnosti, ni odvisna od števila primerov, ampak od presoje nacionalnih sodišč«, kar pomeni, da bi o obstoju izjemnih okoliščin ob sprejemu ZFPPod moral odločati zakonodajalec.
15. Za sprejetje posebnega zakona o spreminjanju odgovornosti družbenikov zaradi izjemnih okoliščin morajo biti podane ustavne ali zakonske podlage, ki pa jih v slovenskem pravu ni bilo. Gre za pravno praznino, ker takšen zakon presenečanja nima podlage v zakonu. Ustavno sodišče je uvedlo nov pojem z razlago aktivnega družbenika oziroma delničarja in s tem spreminjalo status družbenika in pravno terminologijo na podlagi diskrecijskega odločanja, brez kakršne koli ustavne ali zakonske podlage. To je v neposrednem nasprotju z standardom zaupanja v pravno državo, saj takšno ureditev družbenik, zlasti pa delničar, ni mogel pričakovati. Ustavno sodišče je prestopilo meje razlage spodnje in zgornje premise (zakona in ustave) tako, da je razlagalo zakon izven standardov korporacijske zakonodaje. Izjemne okoliščine bi bile podane, če bi zakon odpravljal dejanske ovire  zastopnik normalno poslovanje  gospodarstva, npr. družbeni nemiri, nezmožnost podjetniškega poslovanja, seštejte podjetništva ali nezmožnost uveljavljanja svobodne gospodarske pobude. Izjemna okoliščina bi bila tudi, če bi zaradi spremenjenih okoliščin  na trgu nedelujoče družbe vpisane v sodni register pomenile naglo nepričakovano oviro za normalno poslovanje podjetjih. Tudi samo dejstvo, da je podjetništvo normalno poslovalo v času od 1993 do 1999 leta kaže na to, da ni bilo potrebe pa tako naglem ukrepu brisanja družb iz sodnega registra leta 1999. ZGD je upnikom omogočil poplačilo njihovih terjatev od družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti. ZFPPod je le pomagal upnikom, da hitreje dosežejo poplačilo svojih terjatev, brez dokazovanja odgovornosti družbenikov, ki je pogoj za odgovornost družbenikov.
16. Z ustavno pravnega vidika je treba  možnost izjemnega posega zakonodajalca na določeno pravno urejeno razmerje predvideti v zakonodaji ali ustavi, kar pa  v podjetniški zakonodaji tega ni. Prizadeti družbeniki niso mogli pričakovati tako izreden in nesorazmeren  ukrep zakonodajalca in je zato ZFPPod praktično zakon presenečenja, zlasti ker je posegel nepričakovano in retroaktivno posegaj v razmerja, ki so bila ustvarjenja nekaj let pred tem zakonom.
17. V  slovenskem pravu je na področju gospodarskega poslovanja pravna praznina glede možnosti poseganja zakonodajalca v obstoječa razmerja retroaktivno z izjemnimi in nesorazmernimi ukrepi zaradi izjemnih razmer. Ni bilo ustavne ali zakonske podlage za nadomeščanje izjemne odgovornosti družbenikov oz. delničarjev s strožjo obliko spregleda pravne osebnosti, kot je ta urejena v ZGD in ZGD-1. O obstoju izjemnih okoliščin v času sprejemanja ZFPPod leta 1999 ni bilo potrebe ugotavljati, ker jih ni bilo, pa tudi predlagatelj zakona ni opozoril poslancev DZ.[3] Kot izjemne okoliščine se ne morejo šteti povečane obremenitve sodišč, ki niso pravočasno opravila svojih zakonskih dolžnosti, da v obdobju od 1995 do 1999 leta niso izvajala postopkov likvidacij oziroma stečajev  neaktivnih družb. Taka možnost je predvidena na prime  v zakonodaji, ki ureja nastopanje na trgu. [4]
18. Ker Ustavno sodišče doslej ni obravnavalo vprašanja obstoja izjemnih okoliščin, zakon pa je prenehal veljati 2011 leta, zahtevo u za ponovno obravnavo ustavnosti lahko predlaga le  Varuh za človekove pravice  ali 30 poslancev.  Prizadeti družbeniki  nimajo več dostopa do US.
19. Za Varuha sem pripravil potrebno gradivo  in  pričakujemo, da se bo odločil za vložitev zahteve za preskus ustavnosti sprejetja ZFPPod 1999. leta s predlogom, da ugotovi, da izjemnih okoliščin ni bilo.
20. Če US ugotovi omenjeno dejstvo, bo ta odločitev podlaga za politično in pravno odločanje o tem, ali bo država odškodninsko odgovorna. US torej ne bo odločalo o odškodninski odgovornosti. Njegova odločitev je lahko le podlaga za odločanje sodišč o odškodninski odgovornosti v vsakem konkretnem primeru, saj vsi primeri izbrisa pravno niso enaki. Plačilo odškodnine lahko zakon uredi na različne načine.
21. Najnovejša  zavrnitev US o zahtevku Škof nima neposredne povezave z predlaganim  postopkom s strani Varuha. Odločitev US v zadevi Škof je pravilna, glede na to, da gospa Škof ni izpolnila sploh pogojev, da bi US sploh obravnavalo njen primer.

• To je kratek opis sedanje situacije.  Vse je odvisno od Varuha, ali se bo odločil za vložitev zahteve US ali ne. Večino gradiva (cca. 20 strani obrazložitve) sem osebno pripravil in mu posredoval že v začetku februarja 2019, tako da ni posebnih stroškov postopka. Če bo želel, da sodelujem tudi v bodoče, sem pripravljen, glede  na to, da odvetniki niso pripravljeni sodelovati brez plačila za opravljeno delo. Prizadeti družbeniki niso zmožni plačati stroškov postopka, ker večina prizadetih družbenikov živi od zajamčenega dela plače ali pokojnine.

• Z omenjenim zakonom iz leta 19999 osebno nisem prizadet, vendar si že 20 let prizadevam pro bono pomagati prizadetim, ker menim kot korporacijski pravnik, da je ta zakon velika napaka zakonodajalca. Ta je odvzel vse ali pa večino premoženja ljudem, ki so želeli primarno reševati z podjetništvom svoje socialne stiske v obdobju med leti 1990 in 1999. Nobena država v svetu ni tako drastično kaznovala ljudi, ker niso vedeli, da bi z dopisom dveh stavkov predlagali začetek stečaja svoje družbe.

• Z vidika prava nam je znano, da prizadeti nimajo nobene možnosti poseganja po kakršnihkoli pravnih sredstvih, razen, da jim pomaga Varuh vsaj za poskus, da US ponovno obravnava to zadevo glede na novo nastale ugotovitve  ESČP o nujnosti obstoja izjemnih okoliščin.

To je kratki prikaz sedanje situacije po 20-ih letih prizadevanja, da se popravijo posledice hude politične in zakonodajalčeve napake.  

Š. Ivanjko

---

[1] Podrobneje; Direktiva (EU) 2019/1023 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti) PE/93/2018/REV/1,-EUR-Lex – 32019L1023

[2] Vsebina urejanja izbrisa družb iz sodnega registra iz ZFPPod je v osnovi prenesena 2007 v ZFPPIPP, s tem, da je v 2. toč prvega odstavka vnesen novi izbrisni razlog   “ če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register« Ustavno sodišče je v odločbi U-I-57/15-13 in U-I-2/16-6 z dne 14. 4. 2016 ugotovilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo.. Postopek je bil začet z Zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani.

[3] V gradivu predlagatelja se navaja kot razlog za sprejem ZFPPod veliko število postopkov likvidacije in stečajev, ki bi naj obremenjevali sodišča. Z takšnim zakonom se dosegel prav nasprotni učinek, saj so sodišča vodile bistveno več pravdnih  in izvršilnih postopkov v zvezi z vprašanjih kdo je aktivni in kdo je pasivni družbenik.

[4] Glejte 67-70.člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – odl. US, 63/13  – ZS-K, 33/14, 76/15 in 23/17)