Na spletnih straneh IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru je objavljeno več razmišljanj o spornih določbah Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki je sprejet v novembru leta 2021 s številnimi amandmaji. Posebej je v dosedanjih diskusijah bilo govora o 5. členu, ki določa pogoje za uveljavljanje odškodnine od Republike Slovenije zaradi sprejetja Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999. Problematika omenjenega zakona je v tem, da je urejal izbris gospodarskih brez likvidacije in je prenesel ex lege vse obveznosti izbrisanih družb na družbenike. (Več o tem spornosti tega zakona in škodnih posledica ter o poskusi odprave postopanja po tem zakonu glejte v knjigi; Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021).
V letu 2021 je zakonodajalec ugotovil, da je s sprejetjem zakona v letu 1999 bila povzročena škoda družbenikom in je določil pravico družbenikom, ki so plačali obveznosti družbe izbrisane družbe v višini 60 %. V postopku sprejemanja ZOKIPOSR so določila iz predloga zakona bila spremenjena z amandmajem, da praktično od nekaj tisoč oškodovancev nihče ne more izpolniti pogojev za uveljavitev pravice do odškodnine.
Državno odvetništvo, ki je pristojno za ugotavljanje pravice do odškodnine, je doslej zavrnilo vse odškodninske zahtevke. Glede na to, da so nekateri družbeniki nadaljevali postopek pred sodiščem je Državno odvetništvo v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani predlagalo sodišču prekinitev postopka in posredovanje problematike nerazumljivosti zakonskih določb Ustavnemu sodišči. Predlog Državnega odvetništva podpira tudi tožeča stranka in pravna stroka, kot je to bilo večkrat predlagano na družbenih omrežji in na spletni strani IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru
V nadaljevanju objavljamo vsebino predloga Državnega odvetništva Okrajnemu sodišču v Ljubljani v postopku št. opr. št. II P 973/2022 iz katerega je poglobljeno utemeljeno in natančno ter obsežno razvidno zakaj je zlasti 5. člen ZOKIPOSR nerazumljiv.
Pričakovati je, da bo Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo ta predlog Državnega odvetništva in odstopilo zadevo v presojo Ustavnemu sodišču.
Predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, s predlogom za zadržanje izvrševanja ZOKIPOSR)
Določbe ZOKIPOSR so neskladne z več členi Ustave. Državno odvetništvo po Zakonu o
Ustavnem sodišču ni upravičen predlagatelj, ki bi od Ustavnega sodišča lahko zahteval oceno
ustavnosti zakona. Zato Državno odvetništvo v tem postopku predlaga, da naslovno sodišče
prekine postopek odločanja o tožbi in na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije in
prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti
določb ZOKIPOSR, ki bodo sporne pri reševanju te, konkretne zadeve. V nadaljevanju je
podana obrazložitev predloga sodišču, ki sledi členom Ustave.
- Oseba, ki na podlagi ZOKIPOSR zahteva odškodnino, mora dokazati, da izpolnjuje pogoj
iz prve ali druge alineje prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR, t.j., da »je v predpisanem
roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda
obveznosti ni mogla ali morala preprečiti, ali, [1] da na poslovanje družbe ni mogla vplivati
in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo
njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela
pooblaščenega odvetnika[2]«. - Glede prve alineje je treba opozoriti, da ZOKIPOSR ne pojasni, katere so »razpoložljive
aktivnosti«. To ni razvidno niti iz predloga zakona, saj ta ni opredeljeval okoliščin, ki jih
mora na podlagi sprejetega zakona dokazati upravičenec. Vprašanje je, ali ima
ZOKIPOSR pri tem v mislih vlaganje pravnih sredstev v postopku izbrisa družbe, ali pa ta
pojem vključuje tudi ukrepanje družbenikov oziroma delničarjev pred začetkom postopka
izbrisa družbe. Opredelitev, da upravičenec kljub pravilnemu in pravočasnemu ukrepanju
ni mogel preprečiti izbrisa, sproža vprašanje, kako je kaj takega sploh mogoče. Ob
normalnem teku stvari bi oseba, ki je v zakonsko predpisanih rokih izvedla vse
razpoložljive aktivnosti, zagotovo uspela tudi preprečiti izbris. Nadalje, ni jasno, kaj
pomeni, da je nekdo izvedel aktivnosti, pa »ni moral preprečiti izbrisa«. - Pred začetkom postopka izbrisa družbe iz sodnega registra je bilo po določbah Zakona o
gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD)[3] in po določbah ZFPPod predvideno (na
primer) naslednje ukrepanje: Če ni bilo mogoče zagotoviti likvidnosti, je morala uprava v
dveh mesecih od nastopa nelikvidnosti predlagati sodišču začetek stečajnega postopka
oziroma prisilne poravnave (drugi odstavek 12. člena ZFPPod). Enako je morala storiti v
dveh mesecih od nastanka prezadolženosti (13. člen ZFPPod). Kot izhaja iz določb
ZFPPod in sodne prakse, je imel stečajni postopek prednost pred postopkom izbrisa po
ZFPPod; do izbrisa družbe v takem primeru ni prišlo. - Po začetku postopka izbrisa družbe iz sodnega registra je imel vsak družbenik oziroma
delničar pravico vložiti pravna sredstva (enako pravico so imeli tudi upniki; tretji odstavek
30. člena in četrti odstavek 34. člena ZFPPod). V ugovoru proti sklepu o začetku postopka
izbrisa je bilo mogoče uveljavljati zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
glede obstoja izbrisnega razloga; nadalje, dejstvo, da je bil nad družbo začet postopek
prisilne poravnave oziroma stečajni postopek oziroma postopek likvidacije; pa tudi, da je
bil vložen predlog za začetek stečajnega postopka nad gospodarsko družbo in založen
predujem za začetek stečajnega postopka oziroma je bil predlagatelj stečajnega postopka
oproščen plačila predujma (drugi odstavek 30. člen ZFPPod). Predlog za začetek stečaja je
bilo po večinski sodni praksi mogoče vložiti še po začetku postopka izbrisa, v roku za
vložitev ugovora, del sodne prakse je dopuščal vložitev predloga za začetek stečaja tudi še
v roku za pritožbo.[4] - Kot je razvidno iz zgornjih pojasnil, je bilo pred začetkom postopka izbrisa družbe iz
sodnega registra ravnanje družbenika (oziroma delničarja) deloma pogojeno z njegovim
statusom v družbi, medtem ko je v postopku izbrisa lahko vsak družbenik (in delničar)
izkoristil pravna sredstva. Sodišča so v sodnih postopkih, povezanih s plačilom dolga
izbrisane družbe, ugotavljala status družbenika (oziroma delničarja) v družbi, v postopkih
izbrisa družbe pa so obravnavala pravna sredstva, ki so jih vložili upravičenci in so
presojala obstoj ugovornih oziroma pritožbenih razlogov. Argumente, ki bi jih v postopkih
po ZOKIPOSR o svojem statusu in ravnanjih lahko navajali upravičenci, so torej v
številnih primerih že presojala sodišča. To pa, kot kaže, ni ovira za postopke po
ZOKIPOSR, saj ta tovrstnih predhodnih sodnih postopkov ne navaja kot razlog, ki bi
preprečeval ponovno presojo iste stvari. Ponovna presoja bi pomenila nedopustno
poseganje v že razsojeno stvar. - Druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR je še manj jasna. Kateri naj bi bili
upravičeni razlogi, da se nekdo ni skliceval na status pasivnega družbenika, ZOKIPOSR
ne pove. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-l35/00 uvedlo razlikovanje med aktivnimi in
pasivnimi družbeniki ter je omejilo odgovornost za dolgove izbrisane družbe na aktivne
družbenike (2. točka izreka). Pasivnim družbenikom je zagotovilo pravno podlago za
uveljavljanje regresnega zahtevka do aktivnih družbenikov, če so pasivni družbeniki že
plačali dolgove družbe, ali če je bila zoper njih izdana sodna odločba, ki je izvršilni naslov
in je že postala pravnomočna (4. točka izreka in 78. odst. odločbe). S tem je Ustavno
sodišče uredilo ta problem za naprej (sklicevanje na status pasivnega družbenika) in za
nazaj (regresni zahtevek proti aktivnim družbenikom). 0b takem stanju ni jasno, kakšen bi
bil lahko opravičljiv razlog, da nekdo v predhodnih postopkih ni uveljavljal statusa
pasivnega družbenika. Družbeniki, zoper katere je sklep o izvršbi že postal pravnomočen
pred izdajo odločbe U-I-135/00, so lahko uveljavljali status pasivnega družbenika v
ugovoru po izteku roka.[5] - Iz dikcije druge alineje ni jasno, kateri naj bi bili drugi razlogi, zaradi katerih je bilo
uveljavljanje statusa pasivnega družbenika v predhodnih postopkih neuspešno. Iz
formulacije je mogoče sklepati, da naj bi bilo vseeno, iz kakšnega razloga (upravičenega
ali neupravičenega) je bil ugovor statusa pasivnega družbenika v predhodnih sodnih
postopkih zavrnjen. Tudi tu se postavlja vprašanje, zakaj bodo sodišča ponovno presojala
vprašanja, ki so bila v sodnih postopkih enkrat že obravnavana. Prav tako ni jasno, zakaj
druga alineja sploh loči dve možnosti in sicer neuveljavljanje statusa družbenika v
predhodnih postopkih iz opravičljivih razlogov in neuspešnost uveljavljanja statusa
pasivnega družbenika v predhodnih postopkih iz drugih razlogov. Če se lahko ponovi
sodni postopek že zato, ker je bil nekdo neuspešen pri uveljavljanju statusa pasivnega
družbenika iz kateregakoli razloga, je nelogično, da je treba za neuveljavljanje statusa
pasivnega družbenika v predhodnih postopkih navesti opravičljive razloge. - Kriterij za sklicevanje na drugo alinejo je, da oseba v postopkih ni imela odvetnika. Ker se
bo upravičenec lahko skliceval na status pasivnega družbenika ne glede na razlog, iz
katerega v predhodnih postopkih ni uspel, ni jasno, zakaj je ta možnost dana le tistim, ki
so nastopali brez odvetnika. - Pogoji iz 5. člena ZOKIPOSR se navezujejo na upravičenca – kar upnik ni. Zato ni jasno,
ali je prevzem dolga iz četrtega odstavka 8. člena in tretjega odstavka 17. člena prav tako
omejen s temi pogoji – v smislu, da država prevzame dolg le, če družbenik izpolnjuje te
pogoje. Če ima upnik pravnomočno sodno odločbo proti aktivnemu družbeniku in ni
prišel do poplačila svoje terjatve, potem ni prav nobene podlage, da bi bil upravičen do
poplačila svoje terjatve na podlagi ZOKIPOSR – in to v celoti. Upnik ima namreč v tem
primeru popolnoma enak položaj kot vsak drug upnik, ki razpolaga z izvršilnim naslovom,
a mu ni uspelo doseči poplačila na podlagi tega izvršilnega naslova. V praksi si upniki
razlagajo zakon tako, da jim bo Republika Slovenija plačala dolg, ki ga je dolgoval
družbenik izbrisane družbe, ne da bi se preverjali kakršnikoli pogoji.[6]
- Nejasen postopek na podlagi predloga oziroma zahteve upravičenca
- ZOKIPOSR ni dosleden pri poimenovanju vloge, ki jo vloži upravičenec. Po 7. členu se
vloži predlog, po 8. členu pa vloži zahteva. V obeh primerih je vlagatelj upravičenec, zato
ni razvidno, kako naj bi svoje pravice po zakonu uveljavil upnik, oziroma, katere
postopkovne določbe veljajo tudi za upnika. Družbenik, ki še ni plačal dolga izbrisane
družbe in od katerega upnik terja plačilo, tudi ni zajet v pojem upravičenca. Vprašanje je
zato, kako se v takšnem primeru ureja razmerje z njim in z upnikom. - Po 8. točki 2. člena naj bi bil upravni organ »pristojen za vodenje postopkov in odločanje
o pravicah po tem zakonu,« Vendar ZOKIPOSR v nadaljevanju upravnemu organu ne
podeljuje nobene pravice vodenja postopkov in odločanja. V nasprotju s tem iz drugega
odstavka 7. člena, šestega odstavka 8. člena in iz 15. člena izhaja, da naj bi se o pravicah
po ZOKIPOSR v primeru spora odločalo na podlagi tožbe. Pravna pot, po kateri bodo
upravičenci uveljavljali svoje pravice, torej ni jasna. - Ni jasno, ali je triletni rok iz 9. člena ZOKIPOSR tudi rok za vložitev morebitne tožbe. Ni
določeno, ali se zastaralni roki z vložitvijo zahteve pred Državnim odvetništvom
prekinejo, čas ki je predviden za reševanje zahtevkov pred njim, pa se ne všteje v čas
zastaranja, kot to določa 31. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv). - Postavi se vprašanje, kaj se v primeru prevzema dolga zgodi z izvršilnimi postopki, ki so v teku proti družbenikom. 24. člen ZIZ ne predvideva, da bi upnik lahko zahteval
spremembo dolžnika, sklicujoč se na prevzem dolga, do katerega naj bi prišlo na podlagi
ZOKIPOSR. Ker bi moral biti prevzem dolga pogojen z izpolnjevanjem pogojev iz 5.
člena, bi morala imeti država možnost nasprotovati prevzemu dolga, če ti pogoji niso
podani. Sodna praksa sodišč glede nadaljevanja izvršbe proti novemu dolžniku, Republiki
Sloveniji, na podlagi ZOKIPOSR, je različna.[7] - Nejasnosti določb o prevzemu dolga
- Po četrtem odstavku 8. člena ZOKIPOSR Republika Slovenija sklene sporazum o
prevzemu dolga z upnikom. Za razliko od tega se prevzem dolga po Obligacijskem
zakoniku (v nadaljevanju: OZ)[8] opravi s sklenitvijo sporazuma med dolžnikom in
prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). ZOKIPOSR tega ne predvideva,
oziroma, sporazum z dolžnikom omenja le kot možnost, ne pa kot obveznost (tretji
odstavek 17. člena ZOKIPOSR). To, da naj bi se sporazum o prevzemu dolga sklenil z
upnikom, je v nasprotju s citirano določbo 427. člena OZ. Hkrati pa zakon na drugem
mestu, t.j. v tretjem odstavku 17. člena, vsebuje določbo, da se z uveljavitvijo zakona
»šteje«, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika. Glede na
navedeno ni jasno, ali je temelj za prehod dolga domneva, ali sporazum. Postavi se tudi
vprašanje, ali sta določbi 8. in 17. člena združljivi. Ne glede na to pa Republika Slovenija
ni dolžna prevzeti dolga, saj je družbenik glede na veljavno zakonodajo sam odgovoren za
dolgove izbrisane družbe. Šele če bi izpolnil vse svoje obveznosti, bi lahko ob pogojih, ki
jih predvideva, po mnenju tožene stranke neustaven ZOKIPOSR, zahteval povračilo
domnevne škode. - Ni jasno, zakaj ZOKIPOSR v tretjem odstavku 17. člena uvaja pojem »odgovornega
družbenika« in kaj s tem pojmom, ki ni uporabljen nikjer drugje v tem zakonu, sploh
misli. Država bi lahko prevzela kvečjemu dolgove družbenikov, ki bodo izkazali
izpolnjevanje pogojev iz 5. člena – torej dolgove tistih družbenikov, ki naj ne bi
odgovarjali za dolgove. - Kot že pojasnjeno, bi moral biti prevzem dolga pogojen vsaj s tem, da družbenik
izpolnjuje pogoje iz prve in druge alineje 5. člena ZOKIPOSR. Domneva o prevzemu
dolga brez poprejšnjega preverjanja navedenih pogojev zato ni na mestu. Poleg tega bi
moral biti prevzem dolga omejen tudi po višini, in sicer, kot je določeno v prvem odstavku
- Nejasen izračun in postopek plačila odškodnine
- Škoda je v 3. točki 2. člena (primarno) definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal
za obveznosti izbrisane družbe. Razumeti je, da gre za znesek, ki ga je upravičenec plačal
prostovoljno ali prisilno (v izvršbi). Od škode se odšteje premoženje, ki ga je upravičenec
prejel iz naslova prenehanja izbrisane družbe. Ta določba je nepopolna, saj bi bilo od
škode treba odšteti vse, kar škodo upravičenca zmanjšuje, oziroma, kar ne predstavlja
škode (na primer, odšteti bi bilo treba vse, kar je družbenik prejel ali bi lahko prejel na
podlagi regresa, uveljavljanega proti drugim družbenikom; nadalje, v primeru prodaje
premoženja v izvršbi bi bilo treba odšteti morebitni preostanek kupnine, ki ga je prejel
družbenik, saj v tem delu ni oškodovan; odšteti bi bilo treba tudi vse, kar je bilo plačano
drugim upnikom v isti izvršbi; tudi tu namreč ne gre za škodo družbenika). V nasprotnem
primeru, torej če bi se odštelo le premoženje, prejeto iz naslova izbrisa družbe, bi bil
upravičenec neupravičeno obogaten. - Roki plačila odškodnine (prvi do četrti odstavek 14. člena) niso jasni. Zakon, ki je začel
veljati v mesecu decembru 2021, določa, da mora Državno odvetništvo Republike
Slovenije o zahtevkih upravičencev odločiti v roku 3 mesecev (drugi odstavek 7. člena),
denarna odškodnina (ali njen prvi obrok, če bo plačana v več obrokih) pa se izplača v 30
dneh po sklenitvi sporazuma (drugi, tretji in četrti odstavek 14. člena). Državno
odvetništvo Republike Slovenije je že prejelo prve zahtevke, zato bi prva izplačila, če bi
se sklepale poravnave, skladno z navedenim zapadla v plačilo že v letu 2022. Vendar
zakon hkrati določa tudi, da se odškodnina ne izplača prej kot 1. januarja 2023 (prvi
odstavek 14. člena). - Ni jasno, kdo ima možnost izbire, v kakšni obliki bo škoda povrnjena – ali ima
upravičenec pravico do izbire, ali pa se Državno odvetništvo Republike Slovenije odloči,
da je škodo mogoče povrniti tudi z vračilom premoženja oziroma z izročitvijo
nadomestnega premoženja. Prav tako ni jasno, kdo bi bil zavezanec za izročitev takega
premoženja. V tem primeru bi zakonodajalec moral sprejeti odločitev, da se podrobnosti
uredijo v ustreznem podzakonskem aktu. Vendar take določbe ZOKIPOSR ne vsebuje. - Določbe 13., 14. in 16. člena se ukvarjajo le z upravičencem. Upnik v ta pojem ne spada
in v navedenih določbah ni posebej omenjen. ZOKIPOSR tako ne ureja podrobnosti
plačila prevzetega dolga.
- Nejasnosti glede vračanja premoženja
- člen Ustave
- Po drugem odstavku 3. člena Ustave državljanke in državljani izvršujejo oblast
neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. - Med zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo mora obstajati sistem zavor in ravnovesij
(check and balance), s katerim vsaka od teh vej oblasti vpliva na drugo in jo hkrati
omejuje. Ključno vlogo pri zagotavljanju načela delitve oblasti in s tem pri omejevanju
dejanskih centrov moči in odločanja imajo v parlamentarni demokraciji ustavna sodišča.
Ustavnopravni red zato zavestno prenaša nanje pravico in dolžnost do ustavnosodne
presoje vseh pravnih predpisov, vključno z zakoni, to pa pomeni nadzor nad izvršilno in
zakonodajno oblastjo.[9] - Ustavno sodišče je večkrat obravnavalo problematiko izbrisa družb iz sodnega registra na
podlagi ZFPPod in odgovornost družbenikov za dolgove izbrisane družbe. V odločbi U-I-
135/00 z dne 9. oktobra 2002 je v zvezi s sankcijo neomejene solidarne odgovornosti
družbenikov za obveznosti družbe, ki se ni uskladila z ZGD (6. odstavek 580. člena
ZGD), poudarilo, da uzakonitev spregleda pravne osebnosti ne pomeni kršitve načel
pravne države (37. točka odločbe U-I-135/00). Vendar, izpodbijana ureditev je določila
odgovornost vseh družbenikov, ne glede na to, kakšen vpliv so (lahko) imeli na
poslovanje družbe in zlasti na to, ali se bo družba pravočasno uskladila z določbami ZGD.
Ni prizadela samo t.i. pravih, aktivnih družbenikov, ampak tudi tiste, ki so to postali po
sili razmer takratnega prehodnega tranzicijskega obdobja ali iz drugih, od njih neodvisnih
razlogov. Prizadela je tudi t.i. neprave, pasivne družbenika. Ti se praviloma niso zavedali,
da so družbeniki družbe, niti niso imeli ne vedenja, ne interesa sodelovati pri upravljanju
družbe (43. točka odločbe U-I-135/00). Tudi med delničarji delniških družb in družbeniki
družb z omejeno odgovornostjo so razlike, tako glede vplivov družbenika na poslovanje
družbe, kot glede možnosti doseči odločitev o zahtevani uskladitvi družbe z določbami
ZGD (44. točka odločbe U-I-135/00). - Glede izpodbijane ureditve izbrisa družbe, ki nima premoženja (2. točka prvega odstavka
člena ZFPPod) je Ustavno sodišče zaključilo, da ta ureditev ni v neskladju z Ustavo
(1. točka izreka odločbe U-I-135/00). Tudi sankcija neomejene solidarne odgovornosti
družbenikov za dolgove izbrisane družbe sama po sebi ni v neskladju z Ustavo (75. točka
odločbe U-I-135/00), je pa tudi tu treba upoštevati različnost položajev družbenikov (76.
točka odločbe U-I-135/00).
- Ustavno sodišče je zato razveljavilo določbe ZGD in ZFPPod o odgovornosti družbenikov za dolgove družbe, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (2. točka izreka odločbe U-I-135/00). Določilo je kriterije, ki so v pomoč pri ugotavljanju statusa družbenika (50. in 76. točka odločbe U-I-
135/00). - Glede vročanja sklepov v postopku izbrisa je Ustavno sodišče odločilo, da le-to ne pomeni posega v pravico iz 25. člena Ustave, ampak določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe (drugi odstavek 15. člena Ustave; 59. točka odločbe U-I-135/00). Premoženje, ki
je najdeno pozneje (t.j. po izbrisu družbe), preide na družbenike oziroma ostane njihovo.
Zato je Ustavno sodišče razveljavilo 36. člen ZFPPod, ki je določal, da se na predlog
upnika nad kasneje najdenim premoženjem opravi postopek likvidacije oziroma stečaja (3.
točka izreka odločbe U-I-135/00). - Novela ZFPPod-B[10] je 7. aprila 2007 ukinila osebno odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe in je določila, da se ustavijo pravdni, upravni in izvršilni
postopki, v katerih upniki izbrisanih družb uveljavljajo terjatve zoper družbenike
izbrisanih družb. Ustavno sodišče je zadržalo izvajanje novele, nato pa v odločbi U-I-
117/07 z dne 21. junija 2007[11] ugotovilo, da zakonodajalec ni imel stvarnega in
razumnega razloga, da za upnike izbrisanih družb po ZFPPod ni uredil ustreznega varstva,
zato je 1. člen ZFPPod-B v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (20. točka
obrazložitve in 1. točka izreka odločbe U-I-117/07). Ustavno sodišče je naložilo
zakonodajalcu, da neskladje odpravi, določbo o ustavitvi odprtih sodnih postopkov, v
katerih so upniki uveljavljali terjatve zoper družbenike izbrisanih družb, pa je razveljavilo
(2. točka izreka odločbe U-I-l 17/07). - Zakonodajalec je nato sprejel Zakon o postopkih za ureditev ali odpustitev odgovornosti
družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju: ZPUOOD), ki
je začel veljati 17. novembra 2011.[12] Določil je prekinitev pravdnih, upravnih in izvršilnih
postopkov, v katerih upniki izbrisanih družb uveljavljajo terjatve zoper družbenike
izbrisanih družb in predvidel odločanje o odpustu obveznosti družbenikov po posebnem
sodnem postopku. ZPUOOD je tudi ukinil odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove
izbrisane družbe za naprej, t.j. za primere izbrisa družbe od uveljavitve ZPUOOD dalje. - Ustavno sodišče je z odločbo U-I-307/11 z dne 12. aprila 2012[13] razveljavilo vse člene
ZPUOOD razen zadnjega, ki ukinja odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove
izbrisane družbe za naprej, t.j. v zvezi z izbrisi družb od uveljavitve ZPUOOD. Ustavno
sodišče je opozorilo, da je ureditev po ZPUOOD v bistvenem podobna ureditvi po
ZFPPod-B, o kateri je že odločalo. Končna posledica za upnike je v obeh primerih enaka
(8. točka odločbe U-I-307/11). Ne obstaja ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v
ustavno varovane pravice upnikov izbrisanih družb po ZFPPod (17. točka odločbe U-I-
307/11). Kar zadeva spremembe zakonodaje, ki učinkujejo za naprej, za pravna razmerja,
ki še niso nastala, je polje delovanja zakonodajalca bistveno širše (15. točka odločbe U-I-
307/11). - Zakonodajalec je nato še enkrat, z Zakonom o prekinitvi postopkov proti družbenikom
izbrisanih družb (v nadaljevanju: ZPPDID),[14] ki je začel veljati 27. aprila 2018, prekinil
vse pravdne, upravne in izvršilne postopke, v katerih upniki izbrisanih družb uveljavljajo
terjatve zoper družbenike izbrisanih družb na podlagi določb ZFPPod in Zakona o
finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju
(ZFPPIPP).[15] Prekinitev je bila odrejena do odločitve Evropskega sodišča za človekove
pravice v zadevi Lekić proti Sloveniji (pritožba št. 36480/07). Ker navedeno sodišče, kot
izhaja iz sodbe Velikega senata z dne 11. decembra 2018, ni ugotovilo kršitve, so se
prekinjeni postopki skladno z drugim odstavkom 2. člena ZPPDID nadaljevali.[16] - Ustavno sodišče se je že izreklo (odločba U-I-10/92 z dne 5. novembra 1992[17]), da z
zakonom ni mogoče poseči na že pridobljene pravice, določene s pravnomočno odločbo
sodišča, ker bi to bilo v nasprotju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena
Ustave), pa tudi v nasprotju s prepovedjo retroaktivne veljave zakona (155. člen Ustave).
V konkretnem primeru je Ustavno sodišče že odločilo, da ni v nasprotju z zakonom, da
aktivni družbeniki izbrisanih družb odgovarjajo za obveznosti teh družb, zato določba 5.
člena ZOKIPOSR, s katero je določeno ponovno presojanje pogojev, ki so bila že
presojena s strani sodišč, posega tako v določbo drugega odstavka 3. člena, kot tudi v
določbo 155. člena Ustave.
14. člen Ustave (enakost pred zakonom)
- Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki.
- Že iz zgoraj navedenega je razvidno, da ZOKIPOSR nekaterim osebam podeljuje pravice,
ki jih druge osebe v primerljivem položaju nimajo, pri čemer iz zakona ni razviden razlog,
zakaj so te osebe izključene. - Če bo država prevzela dolg, ne da bi se pri tem ugotavljal obstoj pogojev iz prve in druge
alineje prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR, bodo favorizirani družbeniki, ki za dolg
družbe niso plačali ničesar, saj jim – za razliko od družbenikov, ki so dolg vsaj delno
plačali – ne bo treba izkazovati izpolnjevanja navedenih pogojev. - ZOKIPOSR določa, da upravičenci prejmejo povračilo v višini 60 % ugotovljene višine
škode (prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR). V predlogu zakona, ki ga je pripravil
Državni svet Republike Slovenije, je bilo v zvezi s tem pojasnjeno, da je upoštevana
deljena odgovornost za nastanek škode in načelo pravičnosti. Upniki niso zajeti v pojem
upravičenca, zato se zdi, da naj bi jim država poplačala dolg družbe do višine 100%.
ZOKIPOSR ne predvideva možnosti, da bi država proti aktivnemu družbeniku vložila
regresni zahtevek. Tudi v tem primeru bodo favorizirani družbeniki, ki za dolg družbe
niso plačali ničesar in jim tudi ne bo treba ničesar plačati; izognejo se torej prej
omenjenemu izhodišču deljene odgovornosti. Takšna rešitev se ne zdi skladna z načelom
pravičnosti. - Ob vsem navedenem ZOKIPOSR razlikuje tudi položaj upnikov izbrisanih družb, ki kljub
izvršilnemu naslovu niso prišli do poplačila dolga in jim bo država poplačala terjatve po
tem zakonu, ter na drugi strani položaj vseh ostalih upnikov, ki kljub izvršilnemu naslovu
prav tako ne pridejo do poplačila dolga, država pa jim dolgov ne bo poplačala. Ob tem je
dejstvo, da se upniki izbrisanih družb niso poplačali, predvsem posledica slabega
finančnega poslovanja družb, ne pa posledica izbrisa družbe. - ZOKIPOSR favorizira tudi upnike, ki so tožili pasivne družbenike, terjatve pa niso
poskušali uveljaviti proti aktivnemu družbeniku. Iz ZOKIPOSR glede na določbo o
domnevi prevzema dolga s strani Republike Slovenije (tretji odstavek 17. člena) izhaja, da
bodo ti upniki prejeli svojo terjatev plačano. Dolgove izbrisanih družb bi morali poplačati
aktivni družbeniki, oziroma bi se jih pod pogoji ZOKIPOSR rešili le, če bi izkazali
okoliščine iz prve alineje prvega odstavka 5. člena. - Našteta razlikovanja so neutemeljena in so v neskladju z drugim odstavkom 14. člena
Ustave.
26. člen Ustave (pravica do povračila škode) in 2. člen Ustave (pravna in socialna država)
- Po prvem odstavku 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v
zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne
skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali
organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. - Tudi pravica do povračila škode pomeni konkretizacijo načela pravne države, saj od
države zahteva, da zagotavlja pravno in dejansko varnost. Pravica do povračila škode daje
posamezniku jamstvo, da bo deležen ustrezne odškodnine, ki naj odpravi njegovo
prikrajšanje, če je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga pravici do odškodnine
(izjema so t.i. povrnitvene sheme, pri katerih si država s predpisi sama naloži obveznost,
da bo posameznikom povrnila določene izgube, čeprav jih ni povzročila s svojim
protipravnim ravnanjem).[18] Vendar pa je pri obravnavi odškodninske odgovornosti
države, zlasti v zvezi z množičnimi zahtevki, treba upoštevati tudi finančne zmožnosti
države.[19] - ZOKIPOSR odstopa od 26. člena Ustave, saj določa povrnitev škode tudi za ravnanje
državnih organov, ki ni bilo protipravno in ni predstavljalo kršitve človekovih pravic.
Zakonska ureditev v ZFPPod, ki je omogočala izbris družbe brez likvidacije in je določala
solidarno odgovornost družbenikov in delničarjev družbe za njene obveznosti, je bila
neskladna z Ustavo le v delu, v katerem se je nanašala na pasivne družbenike. Odločba
Ustavnega sodišča U-I-135/00 je položaj pasivnih družbenikov uredila tako, da jim je
zagotovila pravno podlago za uveljavljanje regresnega zahtevka do aktivnih družbenikov –
če so pasivni družbeniki že plačali dolgove družbe, ali če je bila zoper njih izdana sodna
odločba, ki je izvršilni naslov in je že postala pravnomočna. Evropsko sodišče za
človekove pravice v zadevi Lekič proti Sloveniji (pritožba št. 36480/07) ni ugotovilo, da bi
bila odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe sporna. Kljub
navedenemu ZOKIPOSR določa ne le povrnitev škode, ki so jo utrpeli pasivni družbeniki,
ampak tudi povrnitev škode, ki so jo utrpeli aktivni družbeniki (ki izpolnjujejo nejasne
pogoje iz prvega odstavka 5. člena). ZOKIPOSR spregleda, da so pasivni družbeniki imeli
možnost terjati povračilo škode od aktivnih družbenikov. Nadalje, ZOKIPOSR določa
tudi povrnitev škode, ki so jo utrpeli upniki izbrisanih družb, ker niso mogli izterjati
svojih terjatev. Ta škoda ni bila povzročena z izbrisom družb in prehodom terjatev na
družbenike, saj so bile te družbe brez premoženja in insolventne in upniki najverjetneje ne
bi izterjali svojih terjatev od njih niti, če ne bi prišlo do izbrisa. Prispevek k nastanku
škode se upošteva le pri nekaterih upravičencih.[20] - Po podatkih, ki jih je Državno odvetništvo zbralo v zvezi z zastopanjem Republike
Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zadevi Lekič proti Sloveniji, je
bilo na podlagi ZFPPod do konca leta 2011 izbrisanih 39.725 družb. Podatka o tem,
koliko družbenikov je plačalo dolgove izbrisane družbe, Državno odvetništvo ni moglo
pridobiti, saj se tovrstne statistike ne vodijo. Iz števila izbrisanih družb pa je mogoče
sklepati, da bo lahko vloženo zelo veliko število zahtevkov upravičencev na podlagi
ZOKIPOSR. To bo pomenilo veliko obremenitev tako za Državno odvetništvo, kot za
sodišča. Dejstvo, da so številne določbe ZOKIPOSR popolnoma nejasne, bo obremenitev
navedenih organov še znatno povečalo. Veliko število izbrisanih družb pa kaže tudi, da
finančna obremenitev države ne bo zanemarljiva. Predlog zakona jo je ocenil na 300 do
400 milijonov EUR, vlada pa je že v postopku sprejemanja zakona opozorila, da bo
zagotovitev sredstev v ta namen vplivala na primanjkljaj in potencialno tudi na dolg
sektorja država. Skladno z Zakonom o fiskalnem pravilu (ZFisP),[21] ki določa zgornji
obseg izdatkov za državni proračun, je treba tudi zagotavljati srednjeročno uravnoteženost
prihodkov in izdatkov, ZOKIPOSR pa negativno vpliva na celotni fiskalni okvir. - Zakonodajalec lahko v okviru polja proste presoje prizna odškodnino, ki ni odškodnina po 26. členu Ustave, vendar pa mora v tem primeru upoštevati ustavna načela pravne države,
torej 2. člen Ustave. Zagotoviti mora, da so v vsakem konkretnem primeru krivice
ugotovljene in da je nadomestilo, ki ga zagotavlja, sorazmerno obsegu povzročenih
krivic.[22] Kot je razvidno iz obrazložitve, ki jo je vlada podala v zvezi z 2. členom Ustave,
ZOKIPOSR tej zahtevi ne zadosti, saj ga zaradi številnih pravnih praznin sploh ni mogoče
uporabiti. Iz nadaljevanja bo razvidno, da je ZOKIPOSR v neskladju tudi z nekaterimi
drugimi členi Ustave.
155. člen Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov)
- Po prvem odstavku 155. člena Ustave zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo
imeti učinka za nazaj. Po drugem odstavku 155. člena Ustave lahko samo zakon določi, da
imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s
tem ne posega v pridobljene pravice. - V izjemnih primerih je včasih retroaktivnost pravnih norm lahko sredstvo za vzpostavitev
pravičnosti. Včasih je celo nujna, da se z njo korigirajo nemoralne situacije, ki nastajajo
zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem. Zato drugi odstavek 155. člena
Ustave kot izjemo določa, da imajo posamezne zakonske določbe lahko učinek za nazaj,
če tako določi zakon in če to zahteva javna korist. V nobenem primeru pa s tem ni mogoče
posegati v pridobljene pravice.[23] - Predpis učinkuje povratno tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek
po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj
posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti
prejšnje pravne norme.[24] Obstoj pogojev, ki jih mora upravičenec izkazati po prvi in drugi
alineji prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR in ki jih bodo v primeru spora presojala
sodišča, so v številnih primerih sodišča že presojala (bodisi v okviru pravdnega postopka,
bodisi v okviru izvršbe). ZOKIPOSR v zvezi z zaključenimi sodnimi postopki v drugem
odstavku 5. člena navaja le, da lahko zahtevo vložijo tudi upravičenci, ki so odškodnino za
škodo, povzročeno zaradi izbrisa družbe, enkrat že neuspešno zahtevali v sodnih
postopkih. Ostalih že izvedenih sodnih postopkov (t.j. tistih, ki niso odškodninske narave)
ne omenja. - Drugi odstavek 5. člena ZOKIPOSR je dobeseden prepis tretjega odstavka 4. člena
Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v
nadaljevanju: ZPSOIRSP),[25] pri čemer je tam zakonski poseg v pravnomočno razsojene
zadeve v primeru izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva temeljil na odločbah
Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. februarja 1999[26] in U-I-246/02 z dne 3. aprila
2003[27] o tem, da za prenehanje prijave stalnega prebivališča državljanom drugih republik
nekdanje SFRJ oziroma za izbris iz registra stalnega prebivalstva ni bilo zakonske
podlage. Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi
proti Sloveniji (pritožba št. 26828/06) s pilotno sodbo z dne 26. junija 2012 naložilo
Republiki Sloveniji, da – v zvezi s plačilom odškodnine izbrisanim iz registra stalnega
prebivalstva – v enem letu sprejme sistem odškodnin za vse osebe, ki pridejo v poštev kot
žrtve ravnanja Republike Slovenije.[28] Dotedanji pravdni postopki oseb iz kroga izbrisanih
so bili neuspešni, večinoma iz razloga zastaranja. Iz obrazložitve 4. člena ZPŠOIRSP
izhaja, da je treba tudi tem upravičencem priznati pravico do povračila škode in s tem
izključiti morebitne ugovore pravnomočno razsojenih stvari (res iudicata). - Navedeno pomeni, da poseg v pravnomočno razsojeno zadevo lahko temelji le na s strani
pristojnih institucij (Ustavno sodišče, Evropsko sodišče za človekove pravice) ugotovljeni
neustreznosti postopanja države glede človekovih pravic in zahtevi, da se status takšnih
oseb uredi. Takšne podlage v tem primeru ni. Okoliščine v konkretnem primeru niso
takšne, da bi opravičevale sprejem ZOKIPOSR, ki nedvomno posega v že urejena in v
pretežnem delu tudi že zaključena pravna razmerja. - Zakonodajalec ni obrazložil, kakšno javno korist je zasledoval s sprejetjem ZOKIPOSR.
Če je imel v mislih spoštovanje korporacijskega prava, da družbeniki kapitalskih družb ne
odgovarjajo za obveznosti družb, pa je potrebno izpostaviti, da je bilo to že večkrat
presojano s strani Ustavnega sodišča, ko je presojalo ustavnost in zakonitost določb
ZFPPod in v tej smeri niso bile ugotovljene kršitve. Zato so bili postopki po omejenem
zakonu pravilni in pravični. - Načelo prilagajanja družbenim razmeram je eno od načel pravne države.[29] Vendar pa
mora zakonodajalec pri tem spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter
upoštevati ustavna načela, kot sta načeli prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov in
zaupanja v pravo. ZOKIPOSR posega v načelo varstva zaupanja v pravo. Ponovna presoja
bi pomenila nedopustno poseganje v že razsojeno stvar in je problematična tako z vidika
155. kot tudi 158. člena Ustave. ZOKIPOSR torej učinkuje povratno, saj posega v pravne
položaje in pravna dejstva, zaključena v času veljavnosti prejšnjih pravnih norm.
Družbeniki si na podlagi ZOKIPOSR lahko olajšajo in izboljšajo pravni položaj, o
katerem je sodišče že odločalo. Kakšna naj bi bila javna korist, ki bi utemeljevala takšno
rešitev, ni razvidno. ZOKIPOSR zato ne izpolnjuje pogojev iz 155. člena Ustave.
158. člen Ustave (pravnomočnost)
- Po 158. členu Ustave je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega
organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku,
določenih z zakonom. - Namen pravnomočnosti posamičnih pravnih aktov je doseči njihovo pravno stabilnost
oziroma nespremenljivost. Pravna varnost terja, da vsak upravni ali sodni akt preide v
pravno stanje, v katerem ga ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. V s
posamičnim aktom pridobljeno pravico ali naloženo obveznost naj se ne posega več, ker
bi to slabilo zaupanje v pravni red. Namen pravnomočnosti je zagotoviti pravno varnosti
in zaupanje v pravo.[30] - Pravna razmerja, v katera posega ZOKIPOSR, so bila, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, v številnih primerih že urejena s pravnomočnimi sodnimi odločbami. Sodišča so v pravdnih
in v izvršilnih postopkih presojala status družbenikov v družbi, ta status pa je bil podlaga
za morebitno odgovornost družbenikov za dolgove izbrisanih družb (glej zgoraj, navedbe
v zvezi s kršitvijo 155. člena Ustave). ZOKIPOSR dopušča ponovno odločanje o tem
statusu, pri čemer pogoji iz prvega odstavka 5. člena niso jasni in jih niti z metodami
razlage ni mogoče ugotoviti. Tako tudi ni jasno, do kakšnih novih oziroma drugačnih
zaključkov o isti stvari bi lahko prišla sodišča v sodnih postopkih na podlagi ZOKIPOSR.
Le-ta zato ni skladen s 158. členom Ustave.
Predlog izvrševanja ZOKIPOSR do končne odločitve Ustavnega sodišča
- Državno odvetništvo predlaga, da sodišče predlaga Ustavnemu sodišču, da do končne
odločitve Ustavnega sodišča v tej zadevi v celoti zadrži izvrševanje ZOKIPOSR – glede na
to, da bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. - Z izvrševanjem ZOKIPOSR bi nastale težko popravljive škodljive posledice
povezane z: - znatnimi prizadevanji in stroški strank,
- velikim številom sodnih postopkov pred pristojnimi sodišči na morebitno
protiustavni podlagi, - nepovratno izgubo virov, ki jih za delovanje sodnega sistema namenja država.
- Nadalje, izvrševanje določb ZOKIPOSR bo, upoštevaje zakonsko zapovedane roke, v
primeru, če Državno odvetništvo sporazumov ne bo pripravljeno skleniti, pomenilo, da
bodo upravičenci morali začeti sodne postopke za ugotovitev njihovih zahtevkov na
podlagi ZOKIPOSR. V tem primeru bo prišlo do številnih sodnih postopkov, v katerih se
bodo ponovno odpirala ista vprašanja, ki so enkrat že bila predmet sodnih sporov.
ZOKIPOSR namreč v 5. členu omogoča, da se bodo ravnanja družbenikov ponovno
presojala v sodnih postopkih, kljub temu, da so enkrat že bila predmet presoje pred sodišči
(t.j. v primerih, ko so družbeniki že enkrat neuspešno uveljavljali svoj status pasivnega
družbenika). Tudi sicer, so pogoji, ki jih mora izkazati upravičenec do odškodnine, zelo
nejasni. Nejasno je, na primer, kakšen bi bil lahko opravičljiv razlog, da nekdo v
predhodnih postopkih ni uveljavljal statusa pasivnega družbenika in kateri naj bi bili drugi
razlogi, zaradi katerih je bilo uveljavljanje statusa pasivnega družbenika v predhodnih
postopkih neuspešno. Nejasno je tudi, kako bi aktivni družbenik v predpisanih rokih
izvedel v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda
obveznosti ne bi mogel preprečiti. Sodišča bodo v ponovnih pravdah tako v položaju, v
katerem bo sojenje zelo oteženo tako zaradi ponovnega odločanja o isti stvari, kot tudi
zaradi nejasnih pojmov, ki jih vsebuje ZOKIPOSR, rezultat sodnih postopkov pa je za
upravičence po ZOKIPOSR povsem nejasen in v celoti negotov. - Škodljive posledice izvrševanja protiustavnih določb ZOKIPOSR se bodo pokazale tudi v
že odprtih sodnih postopkih proti družbenikom. Možno je, da bo dolg družbenika
avtomatično prešel na Republiko Slovenijo, kar bo lahko pripeljalo do oškodovanja
Republike Slovenije za velike denarne zneske, ki jih kasneje – ob morebitni ugotovitvi
neustavnosti ZOKIPOSR – ne bo več mogoče zahtevati nazaj. Določba tretjega odstavka
17. člena ZOKIPOSR, da se z uveljavitvijo tega zakona šteje, da je Republika Slovenija
prevzela dolg odgovornega družbenika, namreč dopušča možnost, da se citirana določba
razlaga na način, da se z uveljavitvijo zakona avtomatično šteje, da je Republika Slovenija
prevzela dolg – neodvisno od tega, ali je bil sklenjen sporazum med Republiko Slovenijo
in upnikom po četrtem odstavku 8. člena ZOKIPOSR. Navedena razlaga ni skladna z
določbo 427. člena OZ, po kateri se prevzem dolga opravi s sklenitvijo sporazuma med
dolžnikom in prevzemnikom, v katerega je privolil upnik. Neskladnost zakonskih določb
je zaznana tudi že v najnovejši sodni praksi, kar bo podrobneje obrazloženo v
nadaljevanju. - ZOKIPOSR ne določa, da bi bil prevzem dolga omejen s pogoji iz 5. člena (t.j. pogoji, ki
veljajo za upravičence – kar upnik ni), niti s pogoji iz 17. člena (omejitev na 60 %
ugotovljene škode). ZOKIPOSR torej v primeru prevzema dolga ne določa, da bi se
presojala oziroma preverjala upravičenost do odškodnine, tako kot se presoja pri
upravičencih. To pomeni, da so favorizirani družbeniki, proti katerim izvršba iz takšnega
ali drugačnega razloga še ni bila izvedena, oziroma družbeniki, ki še niso plačali vsega.
Poleg tega bi država prevzela dolgove v celoti, v primeru kasnejše ugotovitve
protiustavnosti zakona pa ne bi mogla zahtevati vračila 40 % plačanega zneska. Po
najnovejši sodni praksi nekatera pristojna sodišča že izhajajo s stališča, da je prevzem
dolga s strani Republike Slovenije avtomatičen in neodvisen od sklenitve sporazuma med
Republiko Slovenijo in upnikom. To je problematično tudi zato, ker bi dolgove izbrisane
družbe dejansko morali nositi aktivni družbeniki in ne Republika Slovenija, ZOKIPOSR
pa ne vsebuje določb, po katerih bi morali upniki v prvi vrsti uveljaviti dolg proti
odgovornim družbenikom. - ZOKIPOSR je povsem nejasen in je sam s seboj v nasprotju ter ga ni mogoče uporabljati, hkrati pa je nepravičen. Škodljive posledice izvrševanja njegovih določb se že kažejo v tem, da različna sodišča v enakih primerih postopajo različno. Tako je na primer Okrajno sodišče v Velenju v zadevi I 592/2003 s sklepom z dne 11. marca 2022 sklenilo, da se predlog upnika, ki je zahteval nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika Republiko
Slovenijo na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, zavrne. Kot razlog je
navedlo, da zakon ne predvideva avtomatičnega pravnega nasledstva, temveč bi moral
upnik najprej poskušati skleniti sporazum z Državnim odvetništvom in v primeru
neuspeha teh pogajanj vložiti tožbo. V drugem, sicer enakem primeru, pa je sodišče
odločilo drugače: Okrajno sodišče v Črnomlju je v zadevi Ig 342/2000 dne 16. marca
2022 ugodilo predlogu upnika inje sklenilo, da se na podlagi četrtega odstavka 24. člena
ZIZ izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika Republiko Slovenijo, ki mora prevzeti
izvršbo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Sodišče se je v obrazložitvi
sklicevalo na tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR. Državno odvetništvo je zoper takšno
odločitev vložilo ugovor in predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti. - Očitno je, da tudi stranke same, t.j. upniki izbrisanih družb in družbeniki, ne vedo, kako
naj postopajo po ZOKIPOSR. Nekateri upniki izbrisanih družb ravnajo, kot je razvidno iz
zgornjih primerov, tako, da v odprtih sodnih postopkih, ki jih še vodijo proti družbenikom
izbrisanih družb, vložijo predlog za nadaljevanje izvršbe proti Republiki Sloveniji. Drugi
upniki v enakem položaju se obračajo neposredno na Državno odvetništvo, kot na primer V., ki predlaga, da se Republika Slovenija sama vključi v odprti izvršilni postopek I - 54/2021 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah ter prevzame dolg odgovornega
- družbenika. Spet tretji upniki v enakem položaju predlagajo, da naj Republika Slovenija
- prevzame dolg tako, da sklene pravni posel zaradi plačila odškodnine upniku – kot na
- primer predlaga upnik S. Upniki si razlagajo zakon tako, da jim bo Republika Slovenija
- plačala dolg, ki ga je dolgoval družbenik izbrisane družbe, ne da bi se preverjali
- kakršnikoli pogoji. Tako na primer v odškodninskem zahtevku, ki ga je na Državno
- odvetništvo vložil upnik V. L. zahteva od Republike Slovenije poplačilo 60 % celotnega
- dolga, ki ga dolguje edini družbenik izbrisane družbe v znesku 227.147,20 EUR. Glede na
- to, da gre za edinega družbenika, je jasno, da niso izpolnjeni pogoji iz 5. člena, zakon pa
- dejansko omogoča interpretacijo, da ima upnik pravico, da bo njegove terjatve pokrila
- Republika Slovenija. V takšnih primerih ne gre za nobeno popravo krivic, saj je bil edini
- družbenik nedvomno odgovoren za vse, kar se je dogajalo z izbrisano družbo, razlog,
- zakaj bi država krila terjatve upnikov, pa ostaja povsem nejasen.
- Nekateri družbeniki izbrisanih družb, proti katerim tečejo sodni postopki, pred Državnim
odvetništvom zahtevajo sklenitev sporazuma o prevzemu dolga v skladu z 8. členom
ZOKIPOSR, v povezavi s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR. Takšen je primer D.
D., ki kot družbenik izbrisane družbe predlaga, da Republika Slovenija sklene sporazum z
upnikom K., ki zoper njega vodi izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani
opr. št. I 2353/2021. Za razliko od tega pa je D. H. B., dedinja po družbeniku izbrisane
družbe, Okrajnemu sodišču v Domžalah v zadevi I 260/2005 predlagala, da se izvršilni
postopek proti njej ustavi na podlagi določb ZOKIPOSR in je o tem obvestila Državno
odvetništvo. V obvestilu je tudi navedla, da ima namen zahtevati tudi povračilo škode. - V primeru odprtih sodnih sporov upnikov proti družbenikom bi se ob izvrševanju zakona
lahko tudi zgodilo, da bi se številni postopki zoper družbenike ustavili, upniki pa kasneje
ob morebitni ugotovitvi neustavnosti zakona ne bi mogli več začeti novih postopkov zoper
odgovorne družbenike zaradi zastaranja. - Glede na vse navedeno bo izvrševanje ZOKIPOSR pripeljalo do nepovratne izgube časa
strank in sodišč, prav tako pa do izgube sredstev strank ter virov, ki jih za delovanje
pravosodnega sistema namenja država. - Škodljive posledice za upravičence po ZOKIPOSR v primeru zadržanja izvajanja, ne bodo nastale, oziroma, škodljive posledice izvrševanja morebiti protiustavnih določb
ZOKIPOSR pretehtajo nad škodljivimi posledicami njihovega začasnega neizvrševanja.
Sprejetje ZOKIPOSR ni bil odziv zakonodajalca na protiustavno pravno praznino in
zadržanje izvrševanja zakona ne ogroža nobenih ustavnih pravic upravičencev po
ZOKIPOSR. Za upravičence do odškodnine (v primeru poznejše ugotovitve skladnosti
izpodbijanih določb z Ustavo) zadržanje pomeni le začasni odlog prejema odškodnine. - Določbe ZOKIPOSR tako tesno medsebojno povezane, da je treba zadržati izvrševanje
celega zakona. - Tudi, če se izvrševanje zakona ne zadrži, to samo zase ne jamči tekočega in nemotenega
odvijanja odškodninskih pravd upravičencev na podlagi ZOKIPOSR proti državi.
Razumno je pričakovanje, da bodo stranke v teh pravdah pozivale sodišče, naj vloži
zahtevo za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, kar se v praksi že dogaja. Zelo verjetno bo torej
potreba po razrešitvi različnih spornih vprašanj, kot so navedena v tem odgovoru na tožbo,
v zahtevi za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, povzročila najmanj enake zastoje v sodnih
postopkih, kot jih lahko povzroči začasno zadržanje izvrševanja določb navedenega
zakona. - S tem je predlog za zadržanje izvajanja predpisa utemeljen.
Tožena stranka
da naslovno sodišče prekine postopek odločanja o tožbi in na podlagi 156. člena Ustave
Republike Slovenije in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb ZOKIPOSR, ki bodo sporne pri reševanju te, konkretne zadeve: prve in druge alineje prvega odstavka 5. člena, 3. in 8. tč. 2. člena, drugega odstavka 7. člena, 8. člena, 9. člena, 13. člena, 14. člena, 15. člena, 16. člena in 17. člena, ter hkrati predlaga Ustavnemu sodišču, da do odločitve zadrži izvajanje celotnega ZOKIPOSR.
[1] Prva alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR.
[2] Druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR.
[3] Uradni list RS, št. 15/05 – uradno prečiščeno besedilo, 42/06 – ZGD-1.
[4] Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani, III Cpg 1/2005.
[5] Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani, III Cp 51/2003.
izbrisano družbo. Vendar, zakon omogoča interpretacijo, da ima upnik pravico, da bo njegove terjatve pokrila
Republika Slovenija.
[7] V izvršilni zadevi I 592/2003, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Velenju, je upnik predlagal, da naj se
izvršba, ki teče zoper družbenika izbrisane družbe zaradi plačila dolga navedene družbe, na podlagi ZOKIPOSR
nadaljuje proti Republiki Sloveniji. Sodišče je ta predlog s sklepom z dne 11. marca 2022 zavrnilo. Menilo je, da
bi upnik najprej moral začeti postopek pred Državnim odvetništvom, v primeru spora pa vložiti tožbo. Šele
sklenjeni sporazum z Državnim odvetništvom ali sodba, izdana na podlagi upnikove tožbe, bi upniku omogočila
spremembo dolžnika v izvršbi. Iz ZOKIPOSR sicer ne izhaja, da naj bi upniki vlagali zahtevke na Državno
odvetništvo, vlaganje tožb pa bo upnikom povzročilo dodatne stroške.
V drugem, sicer enakem primeru, pa je sodišče odločilo drugače: Okrajno sodišče v Črnomlju je v zadevi Ig
342/2000 dne 16. marca 2022 na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ ugodilo predlogu upnika na
nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika Republiko Slovenijo. Navedlo je, da mora novi dolžnik prevzeti
izvršbo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na tretji odstavek
17. člena ZOKIPOSR. Državno odvetništvo je zoper takšno odločitev vložilo ugovor in predlog za vložitev
zahteve za oceno ustavnosti.
[8] Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US, 20/18.
[9] Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, 2002, str. 103.
[10] Uradni list RS, št. 31/2007.
[11] Uradni list RS, št. 38/2007, Uradni list RS, št. 58/2007 in OdlUS XVI, 64.
[12] Uradni list RS, št. 87/11, 100/11 – skl. US, 36/12 – odl. US
[13] Uradni list RS, št. 100/2011, Uradni list RS, št. 36/2012.
[14] Uradni list RS, št. 30/18.
[15] Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – odl. US, 203/20 – ZIUPOPDVE, 43/21,
101/21, 196/21 – odl. US.
[16] Sodbi senata (14. februar 2017) in Velikega senata (11. december 2018) sta dostopni na spletni strani Sodišča,
v bazi HUDOC, URL:
https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22fulltext%22:[%22\%22CASE%20OF%20LEKI%C4%86%20v.%20SLOVE
NIA\%22%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemi
d%22: [%22001 -188268%22]}
https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22fulltext%22:[%22\%22CASE%20OF%20LEKI%C4%86%20v.%20SLOVE
NIA\%22%22],%22documentcollectionid2%22: [%22CHAMBER%22],%22itemid%22: [%22001-171087%22]}
Slovenski prevod sodb je dostopen na spletni strani Državnega odvetništva, URL: http://www2.gov.si/dp-
rs/escp.nsf
[17] Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 79.
[18] Več o tem glej v Možina, Odškodninska odgovornosti države, Ljubljana 2015, str. 52 in nasl.
[19] Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil M. Avbelj, Nova Univerza Evropska pravna fakulteta,
Ljubljana 2019, str. 258.
[20] Na problematičnost takšnega pristopa je opozorila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora v postopku
sprejemanja ZOKIPOSR – glej Mnenje o Predlogu zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz
sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 (ZOKIPOSR), druga obravnava, EPA 1939-VIII.
Dostopno na spletni strani Državnega zbora, URL: https://imss.dz-
rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-
01/Hf75fe3b79dd21ffdb45aba30852bl84f79b28c87335d542adc44c52943dl7f
[21] Uradni list RS, št. 55/15 in 177/20 -popr.
[22] Glej v opombi št. 35 navedeno Mnenje Zakonodajnopravne službe Državnega zbora.
[23] Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, 2002, str. 1040.
[24] Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča U-I-l12/95 z dne 8. maja 1995, 9.točka, Ur. list RS, št. 34/97 in
OdlUS VI, 57.
[25] Uradni list RS, št. 99/13, 24/18 – odl. US, 85/18.
[26] Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VlIl, 22.
[27] Uradni list RS, št. 36/2003 in OdlUS XII, 24.
[28] Glej oceno stanja in razloge za sprejem predloga ZPŠOIRSP, EPA 1345-VI.
[29] Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-69/03 z dne 20. oktobra 2005, Uradni list RS, št. 100/2005
in OdlUS XIV, 75.
[30] Glej Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske
študije, 2002, stran 1071 – 1072.