Že dalj časa nisem trikrat prebral članka v strokovni reviji Pravna praksa, za izhajanje katere sem dal pobudo pred 40 leti.
Tokrat so me posebej pritegnila razmišljanja kolege zasl. prof. dr. Marijana Pavčnika, ki so še kako povezana s pravom, vendar pa niso običajna pravna razglabljanja o pravu. Gre za članek z naslovom »Občutek za sočloveka« v PP št.14-15/ 2024, ki se navezuje na ločeno odklonilno mnenje ustavnega sodnika prof. dr. Rajka Kneza v zadevi zadnje odločbe US Up 1038/-19/33 z dne 6. februarja 2024 o izbrisanih.
Vsebina članka ni obravnava historiata izbrisanih, politično oblastnim strukturam nesprejemljivih več deset tisoč prebivalcev Slovenije, temveč za podzavestno prebujanje občutka pri poglobljeno razmišljajočih, vestnih pravnih strokovnjakih, česar doslej ni bilo zaslediti v zavesti tistih, ki so v slovenski pravni red izumili, patentirali pri zakonodajalcu, po upravni in sodni poti uveljavili, v razpravah podpirali in politično zagovarjali ter iskali v zvezi s tem lastne koristi, izbris, kot vrhunsko učinkovito institucijo poteptanja človečnosti pri izbrisanih fizičnih osebah, pri družbenikih izbrisanih družb, izbrisanih imetnikih vrednostnih papirjev idr.
Ustavni sodnik prof. dr. Rajko Knez, na katerega se uvodoma v članku sklicuje avtor kolega Pavčnik, je zapisal: »Pogosto pri oblastnih ukrepih ne gre le za neznanje ali s človekovimi pravicami neskladen namen, ampak za odsotnost občutka za sočloveka, empatije in senzibilnosti, ki jo v večji ali manjši meri zahteva spoštovanje človekovih pravic. Pravna pravila ne bi smela obiti občutka do sočloveka.«
Bistvo omenjenega članka je opozorilo na težo človekovega dostojanstva kot argumenta v pravu. Nimam namena prikazovati vsebine razmišljanja kolege Pavčnika, kajti ta članek naj bi prebral vsak pravnik in se zamislil o tem, kako je naš pravni sistem »surovo nečlovečen« in neznosen, ker njegova pravna pravila ogrožajo bivanje in sožitje ljudi v družbi, kot je to evidentno ob (zlo)rabi prava pri politični volji naših oblastnikov.
Razmišljam: Sodoben način življenja, hiter tempo, tehnološki napredek in drugi dejavniki lahko prispevajo k zmanjšanju empatije in sočutja med ljudmi. Kot družba smo opustili aktivno prizadevanje za ohranjanje in krepitev občutka za sočloveka pri vzpostavljanju bolj sočutne in empatične družbe.
Občutek za sočloveka je ključno vrednotno izhodišče za pravo in etiko. Pravo in etika sta področji, ki se ukvarjata z vprašanji pravilnega in nepravilnega ter s tem, kaj je prav in kaj ni. Občutek za sočloveka je osnova za razumevanje, kako naše odločitve in dejanja vplivajo na druge ljudi in kako bi morali ravnati, da bi spoštovali njihove pravice, dobrobit in dostojanstvo.
Vsebina občutka za sočloveka se pogosto izraža skozi načela, kot so: spoštovanje človeškega dostojanstva, pravičnost, sočutje in altruizem, ki jih najdemo že v Kristusovem Govoru na gori in v Kantovem kategoričnem imperativu, da mora človek ravnati tako, da bi njegova dejanja lahko postala splošna pravila za vse ljudi, kar izhaja iz občutka za sočloveka in spoštovanja do drugih.
V pravu pa je občutek za sočloveka temeljna vrednota, ki vpliva na oblikovanje pravnih pravil, ki so osnova našega razumevanja pravilnega ravnanja v družb in ustvarjanja zakonov in pravnih norm, ki varujejo pravice in dobrobit posameznikov ter skupnosti kot celote.
Da smo v naši družbi izbris ljudi in njihovih pravic, v preteklosti sprejeli kot nekaj samoumevnega in to opravičevali, je posledica pomanjkanja zavedanja o pomenu občutka za sočloveka in pomembnosti odločitve oblastno političnih osebnosti, ki se osredotočajo predvsem na uresničevanje svojih političnih ali ekonomskih interesov (beri: zapeljiva moč vladanja z drugimi), ob ignoriranju ali zanemarjanu človeških vrednot, kot je občutek za sočloveka. Če pa se že zavedajo pomena občutka za sočloveka, nimajo moči upreti se opustitvi sprejemanja odločitev v interesu ideologije oziroma ozke skupine ljudi, namesto v korist širše skupnosti.
Izguba občutka za sočloveka je še posebej opazna v odnosu do starejših, ki to doživljajo kot pomanjkanje pozornosti, socialno izolacijo, soočanje s predsodki in diskriminacijo na podlagi starostnih omejitev pri zaposlovanju, otežen dostop do zdravstvenih storitev ali neprimerno obravnavo v družbi, da ne omenjamo posebej doživljanja soočanja s pomanjkanjem podpore s strani družine, prijateljev ali institucij, kar posebej odseva v pomanjkanju finančne pomoči, oskrbe ali čustvene podpore.
Če smo že pri omenjenih izbrisih, so prav starejši tisti, ki so ostali z globokimi nezaceljenimi ranami; starejše fizične osebe, ki so upravičeno pričakovale, da bodo preživele preostanek življenja v mirnem okolju in ob spoštovanju družbenega okolja, so se morale skrivati z uničenimi osebnimi dokumenti kot kriminalci pred policijo, ki jih je z velikim zadovoljstvom prisilno pospremljala do meje … Ti ljudje so ostali brez osebnega premoženja, ki so ga ustvarjali v bolj neugodnih pogojih od drugih, da ne govorimo posebej o prisilnem trganju družinskih vezi s svojimi dragimi …
Starejši družbeniki izbrisanih družb in imenitniki vrednostnih papirjev so ostali brez premoženja, ki so ga tako skrbno varovali v svojih družinah, ne samo zase temveč tudi za svoje otroke, obremenjeni z dosmrtnimi dolgovi, za katere pravno niso bili odgovorni …
Vseh teh prizadetosti tisoče naših so-prebivalcev ne bi bilo, če ne bi naše oblastne osebnosti, ki jim dobro poznamo imena in priimke, izgubile občutka za sočloveka in živele v skladu z vrednostnim sistemom, ki ga najdemo v kompleksnih pojavih avtoritarnih režimov, ekstremizmov in pomanjkanja socialne solidarnosti.
K izgubi občutka za sočloveka v družbi brez dvoma prispeva bahavost političnih veljakov, vplivnežev in ljudi na položajih, ki jim ni tuj egoizem in brezbrižnost do potreb in težav običajnih ljudi. Pomanjkanje občutka za sočloveka in človeškega dostojanstva se kaže v razkošnem življenjskem slogu privilegiranih, v koruptivnih praksah, izogibanju odgovornosti in nesposobnosti poslušati in razumeti tiste, ki so tako ali drugače prizadeti z voljo oblastnikov in životarijo v pričakovanju, da se bo kdo odzval na njihov klic za pomoč.
Mnogi v naši družbi, zlasti starejši, ki so nesrečni zaradi slovenskega pravnega izuma izbrisa drugačnih in politično »neposlušnih« za dobroto, ki bi jim jo naj nudila oblast, jokajo kot biblijski Job: »Moji najbližji so me zapustili in moji znanci so me pozabili.”