Zakaj je nastala EU?
Na današnji dan, 9. maja 1950, je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo, v kateri je predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je bila prva od nadnacionalnih evropskih institucij, ki so se pozneje oblikovale v današnjo Evropsko Unijo (EU).
O zgodovinskih razlogih nastanka današnje EU se praviloma navaja prizadevanje evropskih narodov, da bi odpravili strahotne posledice 2. Svetovne vojne, ki se je končala leta 1945. 9. maja 1950 je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo, v kateri je predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo, kot prvi poskus združevanja Evrope. Evropski voditelji, zlasti nemški kancler Konrad Adenauer, so takoj podprli idejo, prepričani, da je združevanje gospodarskih interesov pomembno za dvig življenjskega standarda in prvi korak k združevanju Evrope.
V Deklaraciji so zlasti poudarjena razmišljanja, kot so:
- Svetovnega miru ni mogoče zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo;
- Evrope ne bo mogoče oblikovati naenkrat ali po enem načrtu. Zgrajena bo s konkretnimi dosežki, ki bodo najprej ustvarili dejansko solidarnost;
- Združevanje gospodarstva bo spremenilo usodo regij, ki so bile dolgo podvržene proizvodnji vojaškega orožja, katerega žrtve so nenehno bile.
Za doseganje teh ciljev, ob upoštevanju različnih pogojev, v katerih se je proizvodnja držav članic takrat nahajala, se je predlagalo, da je treba sprožiti določene prehodne ukrepe, kot so uporaba proizvodnega in investicijskega načrta, vzpostavitev nadomestnih strojev za izenačenje cen in oblikovanje sklada za prestrukturiranje, da se racionalizacija proizvodnje olajša.
Ozadje ideje nujnosti združevanja Evrope
Temeljno zgodovinsko, vendar nikoli dovolj raziskano, dejstvo je, da se družbeni, gospodarski in kulturni razvoj giblje na zemeljski obli od vzhoda na zahod. Evropa je praktično vse prevzela iz vzhoda, tj. od starodavnih azijskih držav oziroma narodov, kot na primer; idejo polisa oziroma države, vero v enega Boga, temelje filozofije, smodnik, šah itd. Ni sporno, da so osnovne postavke grške kulture imele svoj izvor v kulturi različnih vzhodnih narodov. Rim je sicer premagal vojaško staro Grčijo, vendar je Grčija na področju kulture premagala Rim.
Evropa je bila, do odkritja Amerike leta 1492, center sveta. Od tega datuma se je celotni družbeni, znanstveni in gospodarski razvoj selil na ameriški kontinent, z namenom, da bi prenos razvoja dosegel svoj vrhunec po letu 1945.
V šestdesetih letih se je začela tako imenovana pacifiška era, v kateri so manj razvite države v azijsko-pacifiški regiji postale nosilke razvoja, ki pa se je končala z znano katastrofo singapurske banke. V tem obdobju so se naglo razvile prej nerazvite države, kot so Japonska, Malezija, Singapur in druge. Azijsko-pacifiška regija je v tem obdobju postajala novo svetovno geopolitično in gospodarsko središče.
Vizionarji evropskega združevanja so se v petdesetih letih preteklega stoletja zavedali, da bo ob koncu 20. stoletja Evropa ponovno sprejemala valove razvoja azijskih držav in narodov, predvsem pa Kitajske. Delno se je ta prenos razvoja ustavil zaradi dogodkov v letu 1989, v katerih je bilo pobitih večje število študentov na Trgu nebeškega miru in v temnih stranskih ulicah okoli njega, v centru Pekinga. Da je Evropa danes območje kitajske gospodarske ekspanzije, ni sporno.
Teoretično se Evropa lahko obrani pred agresivnostjo vzhodnega gospodarstva in razvoja le, če je združena. Razbita Evropa se s številnimi malimi državami definitivno ne bi mogla upreti pritisku vzhoda.
Schuman in njegovi enako misleči voditelji takratnih držav, so se vizionarsko zavedali tega dejstva in ustvarili osnove, da lahko skupna Evropa nadzoruje prihod vzhodnih gospodarstev in izkoristi prednosti novega razvojnega vala, vendar so želeli doseči tudi to, da Evropa pri tem ne izgubi svoje identitete. V tem kontekstu Evropa verjetno ni po neznanem ključu pod pritiskom selitev velikih skupin ekonomskih emigrantov iz vzhodnih držav.
Prof. dr. Šime Ivanjko