Beseda zavarovanje po etimološki razlagi v različnih jezikih (hrvaško in srbsko: osiguranje, francosko: assurance, nemško: Versicherung, angleško: insurance, italijansko: assicurazione, rusko: strahovanje) pomeni varnost pred določenim dogodkom ali dejstvom oziroma varnost pred posledicami praviloma škodljivih dogodkov. Tako npr. zavarovati določeno premoženje pomeni varovati ga pred različnimi nevarnostmi, kot sta uničenje ali poškodovanje.[1]
Človek je skozi čas za varovanje sebe in svojega premoženja razvijal različne oblike ukrepov, ki so ga zaščitili pred določeno škodo ali dogodki, ki bi lahko imeli zanj različne škodljive posledice. Načini varovanja pred škodnimi dogodki so bili odvisni od vrste nevarnosti in okoliščin, ki so prispevale k nastanku škode. Z razvojem novih oblik nevarnosti so se razvijale tudi ustrezne oblike zaščite pred njimi. V iskanju svoje zaščite je človek poskušal obvarovati sebe. svojo družino in premoženje pred elementarnimi in naravnimi silami, ki jih ni poznal oziroma jih ni mogel obvladati. Človek se je vedno zavedal svoje ranljivosti glede možnosti nastanka škodnih dogodkov in zato od nekdaj poskušal organizirati obrambo pred nastankom teh dogodkov ali vsaj omiliti njihove posledice.
V današnjem času se zaradi objektivnih sprememb v naravnem okolju, družbene globalizacije in informiranosti zavest o ranljivosti človeka samega in o nevarnostih, ki ogrožajo njegovo premoženje, še povečuje. Vest o škodljivih dogodkih, naravnih nesrečah in o človekovih škodljivih dejanjih je z najrazličnejšimi mediji posredovana neposredno po njihovem nastanku v naša domovanja, kar dodatno vpliva na oblikovanje zavesti o grožnji uničenja in poškodovanja življenjsko potrebnih dobrin. K0 je človek sčasoma spoznal vzroke elementarnih in naravnih sil in organiziral, vsaj delno, zaščito zoper te nevarnosti, je poskušal organizirali zaščito tudi zoper nevarnosti, ki so bile posledica dejanj drugih ljudi oziroma njegove lastne aktivnosti. Od prvotne samozaščite, ki jo je organiziral vsak posameznik zase oziroma za svojo družino, je z razvojem prizadevanje za zaščito postala skrb širše družbene skupine. Tako organizirana skupna zaščita pred določenimi nevarnostmi je posamezniku omogočala večjo zaščito in širši sistem varnosti zoper rizike, ki so mu pretili, in tudi možnost, da veliko več prispeva k organizaciji svoje lastne zaščite. V okviru tako širše zasnovane zaščite pred elementarnimi silami, pozneje pa tudi pred dejanji drugih ljudi oziroma pred nevarnimi dejanji samega človeka, se dokaj zgodaj pojavlja posebna dejavnost, ki skrbi za posebni sistem zaščite, katere namen je predvsem odprava posledic, ki nastopijo zaradi določenih škodnih dogodkov, ki jih človek z drugimi sistemi zaščite ni mogel preprečiti. Organiziranje takšne vrste zaščite oziroma varnosti poteka v okviru posebne dejavnosti, ki jo danes različno opredeljujemo. V pogovornem jeziku se pojem zavarovanja uporablja v različnih pomenih. Sinonim za zavarovanje je tudi izvajanje dejavnosti zavarovanja premoženja in oseb. Ta dejavnost se v slovenščini opredeljuje kot zavarovalstvo ali zavarovalništvo, izvajajo pa jo zavarovalnice ali zavarovatelji.[2]
Organizacija zaščite kot posebne organizirane dejavnosti se je v Evropi razvila v zadnjih 200 letih. Na dinamičen razcvet zavarovanja je vplival predvsem hiter družbenoekonomski in tehnični razvoj, ki je porajal vsakodnevno nove nevarnosti, ki so ogrožale človeka in njegovo premoženje in zoper katere posameznik ni mogel organizirati zadostne zaščite. Razvoj tehnike in način življenja sta zahtevala širši družbeni sistematični pristop k organiziranju zaščite z zavarovanjem in zaradi tega se ob koncu devetnajstega stoletja in zlasti v začetku dvajsetega stoletja začenja ta dejavnost pravno urejati s predpisi v posameznih državah. Državna oblast skuša ne zgolj urejati to področje s pravnimi predpisi, temveč tudi podpirati razvoj zavarovalstva in izvajali ekonomski nadzor nad poslovanjem institucij, ki se ukvarjajo z zavarovalnimi posli.
Tako kot je bil proces organiziranja samozaščite najprej v razvoju človeštva usmerjen zoper elementarne škodne dogodke, je bilo tudi zavarovalstvo v začetku organizirano kol posebna oblika varovanja pred škodo, ki jo povzročajo naravne sile oziroma pred škodo, ki ni posledica človekove aktivnosti.
Pozneje, zlasti pa v zadnjem času, sc zavarovanje organizira tudi kot zaščita pred tistimi škodnimi posledicami, ki imajo vzrok v dejavnosti človeka. Ena od najbolj izrazitih panog zavarovanja na tem področju je prav zavarovanje pred odgovornostjo in zavarovanje različnih potreb človeka, ki so povezane s kvaliteto življenja (zavarovanje zdravstvenih in pravnih storitev ter organiziranje različnih uslug v primeru škodnega dogodka kot npr. zavarovanje pomoči v prometnih nesrečah – zavarovanje asistence).
Šime Ivanjko
[1] V psihologiji je znano, da pri človeku deluje t.i. efekt zavarovanosti, ki se kaže v tem, da človek občuti večji strah pred izgubo nečesa, kar ima, kot pa željo po nečem, česar nima, pa bi rad imel. V praksi je ta efekt znan v pregovoru Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Človek praviloma precenjuje to, kar ima, in podcenjuje to, česar nima. Znanstveniki, ki raziskujejo človeške možgane, ugotavljajo obstoj treh možganskih področij; nukleus akumbens, ki je povezan s predvidenim denarnim dobitkom; področje inzula, ki je povezano s predvideno denarno izgubo, ter prefrontalni korteks, ki zajema inicialna pred- videvanja denarnega dobička (glej podrobneje: By Roger Highfield, Scientists discover why a bird in the hand is worth two in the bush, Telegrapf, London, June 11th, 2008).
[2] Zavarovanje je izraz, ki opredeljuje dejavnost oziroma postopek ustvarjanja gospodarske varnosti z združevanjem sredstev zaradi organiziranja zaščite pred škodnimi dogodki. Zavarovalništvo oziroma zavarovalstvo za razliko od zavarovanja pa pomeni sistem institucionalnih organiziranih oblik zavarovanja oziroma zavarovalne dejavnosti. Pri izrazu zavarovalstvo je poudarek na institucijah, ki se ukvarjajo z opravljanjem zavarovalne dejavnosti, pri tem pc je predmet obravnavanja lahko mikro problematika zavarovalnih subjektov (zavarovalnic in drugih družb, ki opravljajo zavarovalno zastopanje in posredovanje oziroma druge posle, povezane z opravljanjem zavarovalnih storitev) ali makro ekonomski vidik vloge teh subjektov v narodnem gospodarstvu(glej podrobneje: Šime Ivanjko, Zavarovanje premoženja in oseb, Univerzum Ljubljana, 1981, stran 9). Zavarovalstvo ali zavarovalništvo sta sinonima. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1994, stran 1638, opredeljuje obe besedi z enako vsebino: »dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb in premoženja«. V pravni stroki se praviloma uporablja beseda »zavarovalništvo«, saj ta izraz uporabljajo zakonski predpisi, tudi Zakon o zavarovalništvu. Zavarovatelj je starejši izraz za zavarovalnico in se ne po javlja v sodobni pravni terminologiji, označuje pa praviloma stranko v zavarovalni pogodbi, ki organizira izvajanja zavarovalne dejavnosti, tj. zavarovalnico. Zakon o zavarovalni pogodbi iz leta 1917 uporablja besedo zavarovatelj za tistega, ki organizira izvajanje zavarovalne dejavnosti. (Glej podrobneje: Anton Urbanc, Zavarovalno pravo, Ljubljana, 1939, in Šime Ivanjko, Zavarovanje odgovornosti OZD, Maribor, 1976, stran 18).