V razgovorih z mojimi sovrstniki se pogosto srečujemo z vprašanjem, kako naj ohranimo svoj notranji mir in česa se moramo izogibati, da bi ohranili splošno dobro počutje, do katerega nam je zlasti v pozni starosti posebej mar.
Za ohranjanje notranjega miru in splošnega dobrega počutja je koristno izogibati se določenim vzorcem vedenja in situacijam, predvsem pa negativnim ljudem, ki širijo negativnost, kritiko in so pogosto v slabem razpoloženju. Znano je, da pozitivna družba lahko pomaga ohranjati naš notranji mir.
V pozni starosti nas zlasti motijo preobremenitve in vsiljene obveznosti, bodisi da določene obveznosti opravimo zaradi obzirnosti do drugih, ali pa smo prisiljeni delati zaradi pričakovane koristi (npr. plačila). V sedanjem času imajo mnogi starejši finančne težave in so prisiljeni opravljati različna neprijetna dela zaradi financ. Nezadovoljstvo se še vedno povezuje s samokritiko, da v obdobju aktivnega življenja nismo dovolj priskrbeli za zadovoljivo finančno stanje, ki je nujnost za lepo oziroma brezskrbno starost. Ob srečanju s težavami se ne znamo osredotočiti na rešitve, temveč se vedno ukvarjamo z vzroki in odgovornostjo za nastanek težav. Posebno obremenitev notranjega miru predstavlja nenehno primerjanje sebe z drugimi, ki povečuje občutke pomanjkanja in nezadovoljstva. V zvezi s tem smo nagnjeni k samokritiki in negativnemu govorjenju o sebi, ne da bi bili pripravljeni sprejeti dejstva, takšna kot so. Nagnjeni smo k temu, da se branimo z iskanjem odgovornosti pri drugih. Tudi v poznem obdobju starosti nas obremenjuje prekomerna zaskrbljenost o prihodnosti, namesto da bi poskrbeli za izboljšanje kvalitete svojega življenja. Glede na to, da smo v celotnem svojem aktivnem življenju hrepeneli več ali manj po materialnih dobrinah, se željam po njih ne moremo odreči, čeprav razumsko spoznavamo, kako malo materialnih stvari v tem obdobju življenja resnično potrebujemo. Zavedamo se, da smo pogosto vpleteni v nepotrebne konflikte in nesporazume z drugimi, vendar nimamo moči, da bi se jim izognili in jih sproti reševali. Nasprotno, s svojimi ravnanji in razmišljanji jih pogosto poglabljamo, kot da so pomembni za našo prihodnost, za katero pa je sporno, ali jo bomo sploh doživeli …
Razvijanje notranjega miru je proces, ki vključuje zavestno izbiranje pozitivnih vedenjskih vzorcev in zavedanje lastnih potreb in vrednot. Notranji mir pomeni živeti v sozvočju s samim seboj in z okolico, ki nas obdaja. Je umirjenost, miren spanec, pomirjujoče sanje, življenje brez strahu ter upanje in zaupanje, da bo vse v redu in prav. Je sproščenost, radost in vznemirljiva jutranja motivacija za nov dan. Stanje notranjega miru je tudi odsotnost konfliktov, motenj ali nestrinjanj ter nenehnega hitenja. Duševni mir je izraz samozavesti, ki izhaja iz sprejetja samega sebe in ne izhaja iz primerjav z drugimi temveč iz trdnosti v samem sebi.
Izogibanje situacijam, ki povzročajo škodljiv stres, in nadzorovanje našega odziva nanje ne pomeni izogibanja življenju, temveč prilagajanje življenja našim telesnim, duševnim in duhovnim potrebam v pozni starosti.