V starosti se pogosto srečujemo z obremenjujočim sindromom pomočnika. To je stanje telesne in psihične izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge, ki se pogosto pojavlja pri poklicih, ki so pri opravljanju storitev usmerjeni v delo z ljudmi in za ljudi, kot je npr. (meni najbolj poznan) poklic pravnika. Pravnik naj bi pomagal ljudem pri urejanju medosebnih odnosov. Znano je, da je največje število problemov, ki jih imamo kot posamezniki, povezano z razmerji z drugimi. Med takšne poklice sodijo tudi zdravstveni delavci, psihologi in drugi svetovalci, ki delajo z ljudmi in zanje, močno pa je prisoten tudi pri negovalnem osebju v domovih za ostarele. Najbrž je tudi to eden od vzrokov za hud deficit tovrstnih poklicev, ki jih ne more opravljati vsakdo, temveč le osebe, ki doživljajo svoj poklic kot osebno poslanstvo.
Osebe s sindromom pomočnika so običajno zelo sočutne in skrbne ter si želijo pomagati drugim, vendar to lahko vodi v pretirano skrb za druge in zanemarjanje lastnih potreb.
V času aktivnega življenja praviloma ne opazimo, da smo ujeti v sindrom pomočnika, kot vzorca vedenja, kjer ljudje nenehno in pretirano skrbimo za druge ter nenehno ponujamo pomoč, največkrat na škodo lastnih potreb, čustvenega zdravja ali osebnega zadovoljstva. Ta vzorec vedenja pogosto izhaja iz notranje potrebe po potrditvi, ljubezni ali občutku vrednosti, ki izhaja iz tega, kako dobro posameznik skrbi za druge.
Obremenjujoč »sindrom pomočnika«, ki se izraža kot občutek nelagodja, ker bi radi pomagali, vendar nas to dela izčrpane, nezadovoljne, nesrečne in posledično nestrpne, pogosto opažamo tudi pri odraslih otrocih, ki iz dolžnosti pomagajo svojim onemoglim ali bolnim staršem.
Prav tako je opazen v obratni smeri, ko se starši čutijo krive, če ne zmorejo več pomagati svojim odraslim otrokom in se trudijo, da bi jim bili po vsej sili koristni. Nemalo starejših, ki so vse življenje »živeli le za družino«, se ne more otresti občutka starševske dolžnosti do odraslih otrok, ki imajo že svoje družine. Iz potrebe po žrtvovanju želijo mladim brezmejno pomagati, urejati njihovo gospodinjstvo, jim negovati in vzgajati otroke, opravljati hišna opravila, jim stati ob strani, svetovati, jih podpirati, tolažiti in podobno. Navedeno je toliko bolj obremenjujoče, če odrasli otroci to od staršev tudi pričakujejo.
Biti sočuten in pripravljen pomagati seveda ni slabo, vendar je treba hkrati spoštovati lastne meje, potrebe in dobro počutje. Veliko ljudi težko postavi meje in reče »ne«, ker potreba ugajati vsem in biti popoln vsestranski posameznik je globoka. V starosti pa tudi hudo obremenjujoča zaradi fizične omejitve v telesnih zmogljivostih starejših, oženja socialne mreže, omejenih virov ali dostopa do pomoči in zmanjšanja splošne energije ter sposobnosti za obvladovanje večjih obremenitev. Vse to lahko vodi v občutek izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge.