Drage/i brucke in bruci!
Ob letošnji 60. obletnici študija prava v Mariboru vam iskreno čestitam za vašo življenjsko odločitev, da sprejmete izziv lepega, vendar zelo odgovornega pravniškega poklica, ki ga lahko opravlja široko izobražen človek, ki ima rad ljudi. Po mnenju znanega svetovnega pravnika in filozofa Gustava Rambrucha je »dober pravnik lahko samo tisti, ki je pravnik s slabo vestjo.«
Družbene, politične in gospodarske ter druge spremembe v družbi vplivajo na poklic pravnika v veliko večji meri, kot je to pri drugih družbenih poklicih. To je povezano z dejstvom, da se pravniki zavedajo vzvišenosti svojega poklica in dvomov o konkretni vrednosti in vlogi prava v družbi. Pravniki verujejo v svoj življenjski poziv, vendar jih ljudje in dogodki v okolju opozarjajo na potrebo samoosveščanja in na dejstvo, da nič na področju prava ni razumljivo samo po sebi. Pri svojem delu morajo biti pravniki razumni in so dolžni obvladati polivalentni skupek človeških razmerij z ostrimi in jasno opredeljenimi pojmi. V svoji poklicni orientaciji so pozorni na posamezno drevo, ne pa tudi na gozd. Ukvarjajo se s konkretnimi življenjskimi vprašanji, vendar samo v najsplošnejših obrisih. Pravniki so poklicani, da spoštujejo zakone, če pa ugotovijo v njih visoko stopnjo nepravičnosti in splošne škodljivosti, jih morajo zavračati in sterjati njihovo spremembo. Pravniki morajo imeti hrabrost, da kdaj pa kdaj negirajo pravni značaj pravnih norm. Sodobni pravni pozitivizem je naučil pravnike tudi tistega, česar pravnik v svoji zavesti vedno ne more sprejeti, to je, da je vsaka državna volja zapisana v zakon, tudi pravo. V vsakodnevnem delu so vedno v dilemi, ali je pravna varnost edina odločujoča vrednota, ki jo mora zavarovati pravo in ali je zraven pravne varnosti potrebno upoštevati tudi smotrnost in pravičnost.[1]
Strokovnjaki, ki se v teoriji in praksi ukvarjajo z vlogo posameznih poklicev v družbi, pogosto poudarjajo, da so pravniki nadomestilo aristokracije v sodobni družbi. Današnja predstava o pravnikih je vedno dvosmiselna. Oni so pošteni in častivredni, vendar tudi prepredeni. [2]
1. AMBIVALENTNOST PRAVNIŠKEGA POKLICA
Pravniki opravljajo enega od najstarejših družbenih poklicev, ki sega še vedno v vrh poslovnega sveta.[3] Tradicionalno pravniki vedno pripadajo komu drugemu, pa naj gre za pripadnost vladi, diktaturi, politiki, korporaciji ali posameznemu klientu, četudi do1očen del pravnikov, zlasti odvetniki, vedno poudarjajo svojo neodvisnost. Čeprav pravnike srečujemo v vseh družbenih skupinah, vendar praviloma večina pravnikov pripada srednji skupini v sodobnem svetu. Pravniki poznajo v svojem poklicu vse težave življenja na najnižjih družbenih stopnjah, vendar znajo tudi uživati v zabavah in lahkotnosti družbene elite. V poslovnem svetu pravniki spremljajo malega in velikega poslovneža, sočasno pa v pravniških krogih srečujemo velike borce za pravice delavcev. V želji, da bi poklicno uspel, pravnika spodbujajo silnice, ki jih ne more kontrolirati. Pogosto se vključuje v družbena gibanja, ki jíh tudi ne razume, ali pa se z njimi celo ne strinja.[4] Pravnik se pogosto znajde tudi v situaciji, ko občuti nemoč in izgubljenost. Pred besedo pravnik se lahko sliši z enakim poudarkom beseda “samo” ali pa tudi “celo”.
Mnenje o pravnikih se oblikuje na podlagi tradicije, življenjskih izkušenj, načina izobraževanja in možnosti relativno hítrega poslovnega uspeha. Položaj pravnikov je odvisen od obravnavanja prava v družbi. Interesantno je, da se v času splošne negotovosti, ki obkroža človeka, bodisi da gre za negotovost v družin,i na področju ekonomske, politične in druge varnosti, poklic pravnika in pravo praviloma prikazujeta kot ustrezno sredstvo, ki zagotavlja ljudem varnost. V družbi, v kateri ni določene življenjske usmeritve, kjer ne obstoja sprejem ali pa zavrnitev določenih vrednot, ni upanja in tudi ni splošnega odpora, pomeni pravni poklic, s sodstvom na vrhu, pojem moralne varnosti in obrambo pred političnimi centri moči. Takšna predstava o pravniškem poklicu je globoko napačna. Ker prav pravni poklic nima določene življenjske opredelitve in tudi nima varnega verovanja, se pogosto znajde v situaciji brez moralne obrambe osebnosti. Ta poklic tudi nima lastne kulture, na katero bi se lahko naslonil v kriznem času, zato deli usodo množične družbe, ki manipulira s pravnimi poklici na enak način, kot manipulira tudi z drugimi vrednotami, da bi uresničila splošne odtujene cilje.
2. ODTUJENOST PRAVNIKOV
Pravni poklic čuti negotovost kot vsi drugi deli družbe in prav zaradi tega se poskuša priključiti določeni skupini, ideji, razredu, politiki, vodji, podjetju ali klientu. Po naravi stvari je pravnik najbolj odtujen od proizvoda svojega dela. Noben “lastnoročni” proizvod pravnika ni njegov in ne more v njem uživati. Svojih proizvodov pravnik praktično ne more imeti v posesti. Njegovi proizvodi pripadajo drugemu in on leta in leta opravlja enake rutinske posle med papirji ter sodeluje v poklicnih izzivih, ki mu ne olajšujejo vesti, pa tudi notranje ga ne osvobajajo. Pri svojem delu prihaja v stalna nasprotja in spore s strankami, delodajalci, klienti in nasprotniki. Praviloma je vedno tisti, ki izgublja, kljub temu pa je dolžan po službeni dolžnosti komunicirati z okoljem s smehom na obrazu, biti vljuden, uslužen in je prisiljen razprodajati svoje osebne lastnosti in značilnosti za daljše ali krajše časovno obdobje. Pogoje, pod katerimi prodaja svoje znanje, svoj čas, energijo in svojo osebnost, določajo kupci njegovih storitev, ki so zunaj njega in praviloma neodvisni od pravniške poklicne etike. V družbi je pravnik vedno in povsod izpostavljen, vendar pa je izjemoma viden in ugleden. Politične stranke uporabljajo pravnike in pravni poklic, vendar se nanje direktno nikoli ne obračajo. Kadar gre za pomembne družbene dogodke in spremembe, ki vplivajo tudi na pravniški poklic, so praviloma pravniki dokaj zadržani in zdi se, kot da pred spremembami obstoji določena psihična zavesa ravnodušja. Pogosto se zdi, da pravniki nimajo entuziazma za družbeno dejavnost, niso pripravljeni nasprotovati in prav tako niso nosilci resnih družbenih in političnih sprememb. [5]
Težko je sprejeti dejstvo, da so pravniki poklicno dejansko odtujeni od družbe in družbene skupnosti in da so polni nezaupanja v pravo in v svoj poklic ter zato predmet manipulacij. Pravniki niso sposobni preprečiti odtujitev od dela in od sebe samih na trgu osebnih vrednot. Pogosto so tudi politično apatični, vendar pa na nek način poskušajo kazati sebe in svoj poklic kot prestižen v razmerju do drugih poklicev v družbi. V sedanjem času pravniki pogosto čutijo potrebo po ponovnem uveljavljanju tradicionalnih vrednot tega poklica, zlasti pa zasledovanje ideje, da ius respicit aequitatem (pravo spoštuje pravičnost).
3. SPREMINJANJE TRADICIONALNIH VREDNOT
Za sodoben položaj pravnikov je značilna sprememba temeljnih vrednot pravniškega poklica. Tako sta v preteklosti za pravnike bili značilni logična spretnost in govorništvo, ki se ju niso samo učili v času študija, temveč so zlasti govorništvo spoštovali kot eno od najbolj pomembnih vrednot pravniškega poklica v sodnih dvoranah pri sodnikih ali odvetnikih. Pravniki so se v preteklosti poklicno ukvarjali predvsem z varovanjem zakona in varovanjem države, sodobni čas pa zahteva od njih predvsem varovanje človeka pred zakonom. Pravniki skrbijo za skupne interese družbe in nastopajo kot nepogrešljivi svetovalci v življenjskih problemih posameznika. Pri svojem delu pravnik tega spoštovanje svoje osebnosti od klienta, katerega interese zastopa, in na ta način poskuša poskrbeti za svoje dostojanstvo. Družba praviloma pravnikom pripisuje etično avreolo in se zaradi tega pogosto znajdejo v vrhovih državne administracije.
Sodobni način življenja, množična proizvodnja, trg, boj za dobiček, vse to vnaša v pravniški poklic dilemo, ki je vedno prisotna in na katero mora odgovoriti vsak pravnik. Dilema se glasi: boriti se za visoke ideale poklicne dignitete v tradicionalnih okvirih pravniške stroke ali sprejeti izziv, ki ga ponuja poslovni svet z nižjo stopnjo dignitete, zato pa z višjo stopnjo materialnega bogastva.
Razvoj družbe, posebej še gospodarstva terja od prava drugačno funkcijo, predvsem pa je pravna stroka poklicana, da oblikuje pravne okvire za funkcioniranja gospodarstva in gospodarskih zakonitosti. S spremembo prava za ta novi namen se pravna stroka spreminja znotraj in tudi na zunaj. Zunaj na spremembe pravnega poklica vplivajo družbene spremembe, znotraj pa se iščejo nove oblike poklicnega ugleda in vrednot, ki so na vrhu lestvice v poslovnem svetu. Pravniki, naučeni, da pripadajo drugemu, se danes pridružujejo nosilcem gospodarskih procesov, v katerih nastaja dobiček, in pomagajo z uporabo prava povečevati dobiček. Pravna stroka poskuša pravna sredstva prilagoditi potrebam zakonitosti, ki delujejo na področju gospodarstva in ki prinašajo dobiček. Skupaj z drugimi poslovneži in lastniki kapitala sodelujejo pri eksploataciji drugih, kljub temu da so tudi v svoji intimi proti takšnemu početju. Pravnik zapušča sodno dvorano in prav tako opušča tradicionalne pravne vrednote in pristopa, ali bolje rečeno, se usmerja po svojem klientu, ki mu pomaga pri iskanju možnosti za njegovo uveljavljanje in z njim tudi za svoje lastno, pri čemer poskuša razviti drugačne spretnosti in drugačna znanja, kot jih je pravnih doslej v preteklosti potreboval. Ta del pravnikov se poskuša organizacijsko in vsebinsko prilagoditi potrebam poslovnega sveta, povezujejo se v različne oblike pravniških združenj, v katerih iščejo potrditev za pravniške vrednote in pomoč pri svojih večnih dilemah.
4. POSEBNOSTI POSAMEZNIH PRAVNIŠKIH OPRAVIL
V vsakdanji strokovni praksi pogosto poudarjajo in opozarjajo na določene lastnosti posameznih pravniških struktur. Tako tožilce, odvetnike in sodnike štejejo v strukturo tako imenovanih nezaželenih pravnikov glede na to, da se v medijih za omenjene strukture pogosto pojavljajo negativne ocene, posebej, če so te strukture pravnikov prisotne v določenih družbenih ali pa političnih škandalih. Tem strukturam pravnikov pripisujejo lastnosti odtujenosti, ker ne vidijo nič drugega kot svet prava, pozabljajo pa na dejansko življenje. Pogosto se v kritiki pravnega poklica poudarja, da je življenje drugačno, kot ga vidi odtujen pravnik. Za pravniške strukture, ki delajo v upravi, se običajno poudarja, da so to potisnjeni pravniki, ki so odvisni od birokratske administracije, ne pa od strokovnega znanja. (Lex est quod notamus-zakon je, kar mi napišemo). Njih štejejo za žrtve sistema, glede na to, da se ne morejo ukvarjati s specializacijo in rutinsko opravljajo posle podobno kot zdravniki na nezgodnih in preventivnih oddelkih bolnišnic.[6] Za pravnike v gospodarstvu je značilna njihova poslušnost vodilnim strukturam podjetja. Ti pravniki so dolžni varovati odločitve podjetja pred možnostjo, da bi jih administracija oziroma pravosodje spreminjalo. Njihov položaj je v tej funkciji zelo specifičen glede na to, da morajo zagotavljati enake učinke kot sodniki, vendar pa nimajo enakih možnosti in metod, ki bi jih uporabljali pri svojem delovanju. Od sodnikov se zahteva, da rešujejo spore, od pravnikov v gospodarstvu pa, da zmanjšujejo število možnih sporov.
Za gospodarske pravnike v razmerju do drugih gospodarsko pravniških struktur se posebej poudarja, da imajo veliko svobodo in možnost zaslužka za svoje de1o.[7] Pri tem se opozarja, da ni uspeh toliko odvisen od znanja, temveč od poslovnih zvez, komunikativnosti, in sposobnosti vključevanja v timsko delo vodilnih struktur v podjetju.
V razmerju do drugih pravniških struktur je gospodarski pravnik poslušen pravnik s polno mero fantazije in občutka za poslovnost,[8] delati mora na distanco, biti mora objektiven, strokovno izobražen in mora obvladati umetnost sporazumevanja med ljudmi. Odločno mora zastopati svoje mnenje in svojo odločitev. V odnosu do tradicionalnega pravniškega poklica, ki je posredoval znanje prava drugim in ki ni bil povezan s politiko, je v sodobnem svetu pravni poklic orientiran k vrednotam, ki jim je pravo podrejeno.[9]
V poslih gospodarskih pravnikov se izgublja tradicionalna značilnost pravnega poklica, to je opravljanje svetovalnega dela v neposrednih kontaktih s svojo klientelo. Gospodarski pravniki opravljajo svoje posle praviloma v obliki izdelave pismenih mnenj in pravnih ekspertiz, osnutkov pravnih aktov, pogodb in podobno. Osebni kontakti se praviloma zamenjujejo s telefonskimi in drugimi sodobnimi oblikami elektronskega neosebnega komuniciranja. Osebne sestavine medsebojnega komuniciranja na tem področju so manjšega pomena ali pa sploh ne obstajajo.
V praksi pogosto opozarjajo na nujnost povezovanja starejših izkušenih pravnikov, ki imajo poslovne zveze, z znanjem in kreativnostjo mlajših pravnikov, ki prihajajo v pisarne po končanem pravnem študiju polni idej in entuziazma.[10]
Gospodarski pravniki se praviloma infiltrirajo v korporacijski sistem ter zavzemajo zelo pomembna in dobro plačana mesta v upravnih in nadzornih odborih družb. Gospodarski pravniki se ne ukvarjajo s politiko.[11]
Praviloma so gospodarski pravniki zaradi hitrega vzpenjanja po lestvici uspeha predmet kritike ostale profesionalne pravniške populacije, posebej še pravnikov, zaposlenih v pravosodju ni pravnikov, ki niso bili uspešni kot odvetniki. Profesionalni pravosodni pravniki se praviloma štejejo, da je položaj svetovalca posameznega podjetnika nesprejemljiv z vidika dignitete pravniške profesije. Pogosto se poudarja, da tam, kjer šušti denar, ne more biti govora o visoki strokovnosti.
Ta kritika je bila in še vedno obstaja v naših razmerah, v katerih so bili posebej izpostavljeni kritiki večjega dela pravniškega poklica tisti pravniki, ki so v novih okoliščinah gospodarjenja začeli zasebno delovati z organiziranje različnih konzultacijskih družb. Do določenih težav in nesporazumov kot tudi nasprotij prihaja med gospodarskimi pravniki in drugimi strokovnjaki glede na to, da so pravniki na določenih področjih dejavnosti konkurirali strokovnjakom s področja financ, organizacije, ekonomije in podobno.[12]
Na določenih področjih delovanja se gospodarski pravniki srečujejo s konkurenco različnih konzultantskih organizacij, ki med svojimi storitvami ponujajo tudi pravniške, četudi nimajo primerne pravne izobrazbe.[13] To je posebej aktualno v tistih sistemih, ki z zakonom izrecno ne določajo, da sme pravne storitve opravljati samo organizirana odvetniška ali druga pravna služba.
5. ODVETNIŠKO DELO KOT TIPIČNO PRAVNIŠKO DELO
V odvetniških vrstah na videz prevladujejo individualni interesi, vendar pa po naravi stvari odvetniki nastopajo skupno v boju za obstoj in za vzdrževanje pravnega reda v vsaki državi. Odvetnik odvrača krivico, to je varuje pravo, in ker je pravo temelj države, varuje tudi državo. V sodni dvorani je odvetnik postavljen nasproti državnemu tožilcu, ki je formalno njegov nasprotnik, vendar pa oba enako zasledujeta glavni cilj, da ugotovijo resnico in ohranijo pravičnost, skratka, da varujejo pravo.
Odvetniki so vedno bili tisti, ki so zelo pozorno spremljali nastajanje pravnih predpisov, s katerimi se urejajo družbeni odnosi. Oni so soustvarjalci subjektivnega in javnega prava in pravnega reda v posameznih državah, kot tudi v medsebojnih odnosih med državami. Znani hrvaški odvetnik Politeo je vedno poudarjal, da ljudje niso zaradi prava in prav tako pravo ni zaradi odvetnikov. Cilj odvetniškega in poklicnega dela je izven njih, njihovo delo je teoretično altruistično (nesebično) in idealistíčno. Ni možno biti dober odvetnik, ne da bi sočasno bil tudi idealist. Odvetnik se ne more zadovoljiti z mehansko uporabo
črke zakona. Odvetniški poklic zahteva ljubezen do življenja. V poklicnem pravniškem delu se zahtevata moč in srčnost, da se oprijemamo zakona tudi takrat, kadar nam to povzroča škodo.
6. ŠIRJENJE PRAVNE KULTURE
Prav v današnjem času, ki ga lahko opredelimo kot nepravnega, se moramo upreti vsemu tistemu, kar ogroža pravo in ohraniti pravnika v sebi. Prizadevati si moramo, da bi vsakdo pridobil določena temeljna znanja o pravu, da bi poznal vlogo prava ter se zavedaš dolžnosti, da se mora podrejati pravu. V okolju peščenih tal politike in visokih meglenih nasprotujočih si ekonomskih teorij, je pravo kamnita stena, ki se je lahko človek v nemirih časih oprime. Najvišja naloga prava je, da ustvarja pravične odnose med ljudmi in da se obveznosti ter dolžnosti, bodisi zasebne ali javne, med državo in posameznikom pravično ugotovijo, urejajo in izpolnjujejo. Vsak poklic se ocenjuje po tem, koliko prispeva k družbenemu razvoju prava, pravniki so pa prvenstveno poklicani, da delujejo v smeri iskanja sreče in zadovoljstva med ljudmi. Naše pravo je pomanjkljivo, sicer pa nobeno človeško pozitivno pravo ne more biti najboljše. Pri tem lahko prispevamo, da je boljše, kot je v svojih zasnovah. Prav na tem področju ni mogoče dovolj poudariti pomembnosti pravniškega odločanja pri iskanju novih pravnih pravil, ki ustrezajo konkretnim situacijam v duhu pravičnosti, solidarnosti in humanosti. Pravniki moramo imeti dovolj hrabrosti, da kritično ocenjujemo pravne norme in da poskušamo odpraviti nepravična in nehumana pravna pravila.
Pravnik je heroj in sočasno žrtev svojega poklica. Delati dvajset, trideset, pa štirideset let najbolj delikatne posle in nositi polno odgovornost pred seboj, družbo in za teiste tudi pred Bogom, je nedvomno zelo težka naloga. V času svojega poklicnega dela si mora vedno prizadevati, da ne bi zavestno naredil napake. Sprehajati se mora mimo bogastva in razkošja in biti vsak trenutek v priložnosti, da se na nepošten način obogati, pa vendar mora mimo, ne da bi dajal slab vzgled in ne da bi vzel tuje. Pravnih v krogu političnega in družbenega dogajanja pogosto posluša tudi mimo svoje volje prišepetavanje z ene ali pa druge strani, pa vendar se ne sme obračati niti levo niti desno. Mora kot Odisej naravnost na odprto moje. Težko je imeti priložnost, da bi obogatel sam ali njegova družina in da bi pridobil visoke časti, pa vendar je nujno stoično iti mimo tega. Pogosto se vprašamo, zakaj? Samo zato, da ohranimo čist
obraz v okolju, v katerem živimo in delujemo, da lahko vedno vsakemu pogledamo v oči in da s ponosom nekoč stopimo pred boginjo pravice.
7. IZOBRAŽEVANJE PRAVNIKOV
V vseh evropskih državah zadnja leta srečujemo različne poskuse, spremembe in dopolnjevanja tradicionalnih oblik pravniškega izobraževanja. Za vse nove poskuse je značilno, da v pravni študij uvajajo predavanja in izpite s področja družbenih znanosti, posebej s področja ekonomije in organizacije, kot tudi sociologije, politologije, psihologije. Opazna je tudi tendenca, da na pravnih fakultetah poučujejo tudi tuje jezike, pri čemer je pouk prilagojen potrebam bodočih pravnikov v praksi.[14] Po končanem študiju se lahko izbira med sodnim in odvetniškim poklicem.
Analitiki pravne profesije poudarjajo, da mora pravnik imeti široko izobrazbo s poglobljenim pravnim spoznanjem v smislu specializacije.[15] Splošno izobraževanje pravnika ne sme izhajati samo iz inteligentnosti, temveč mora biti prežeto tudi z življenjskimi izkušnjami. Izobrazba pravnikov mora omogočiti, da ima pravnik notranjo svobodo, da je sposoben razlikovati bistvo od nebistvenega in da ima jasen občutek za pravičnost ter da je kvaliteta njegovega duhovnega življenja takšna, kakršne nima neizobražen človek.[16] Samo s široko izobrazbo lahko pravnik spozna zaporedje višjih vrednot, ki jih varuje pravo.[17] Sodobni pravniki, zlasti tisti v gospodarstvu, morajo opustiti razmišljanja o pravnem redu kot taksnem in se obrniti k razmišljanju o svobodi uresničevanja demokracije v pravni državi in pa o svobodi posameznika, ki je pogosto prav od pravne profesije blokirana z različnimi formalizmi. Dinamično družbeno in gospodarsko življenje narekuje, da se zlasti mladi pravniki v času študija pripravijo na spremembe in prilagajanja spremembam, specializacija pa je nekaj, kar prihaja pozneje in po končani splošni pravni izobrazbi.[18]
8. DOŽIVLJENJSKO IZOBRAŽEVANJE
Za pravnika je pri nas in tudi v svetu permanentni študij in dopolnilno strokovno izobraževanje conditio sine qua non za uspešno delo v praksi. V okviru dopolnilnega izobraževanja, pa tudi institucionalizirane specializacije in podiplomskega študija, se pravniki seznanjajo z najnovejšimi znanstvenimi in strokovnimi dosežki in z njihovo uporabo v praksi. Skozi strokovno specializacijo se ponujajo pravnikom v gospodarstvu posebna znanja za določeno vrsto in določen proces dela v praksi ter znanja, ki jih pravnik potrebuje za nadaljevanje svojega strokovnega izobraževanja. V praksi obstajajo različne oblike permanentnega izobraževanja in naši visokošolski organizaciji imata precejšnje izkušnje, ki bi jih bilo treba izkoristiti za nadaljuje sistematično izobraževanje in usposabljanje pravnikov za nove naloge, ki jih od njih terja nova družbena ureditev. Če za katero koli profesijo velja načelo “doživljenjskega izobraževanja”, potem to velja za pravnike v gospodarstvu še v veliko večji meri.[19] To je tudi svetovno načelo za vse profesije v današnjih pogojih strokovnega dela ter se na svetovni ravni raziskujejo možnosti za nenehen proces doživljenjskega študija.
Nenehno izobraževanje in usposabljanje ni samo nujno zaradi tega, da starejšim pravnikom prepreči njihovo izključitev iz strokovnega dela zaradi prihoda novih pravnikov, temveč je to predvsem osebna potreba pravnika, da ohrani svojo samostojnost, samozaupanje in sposobnost, da spremlja dogajanja, ki so prisotna v družbi. Na določenih področjih delovanja, kot je to na primer stečaj, finančne reorganizacije, družabništvo in podobno potrebno uvesti tudi določene oblike dopolnilnega izobraževanja. Podjetja, v katerih se zaposlujejo pravniki oziroma odvetniki, ki jih podjetje angažira pri svojem poslovanju, bodo morala postavljati pogoje glede dopolnilnega izobraževanja pravnikov. V nekaterih državah, kot je to na primer ZDA, uvajajo periodično obnavljanje dovoljenj za opravljanje določene pravne prakse, obnovitev je odvisna od določenega števila tečajev, ki jih mora posameznik absolvirati v določenem času. Pravnik mora sam osebno občutiti potrebo, da popolni praznine in da izve za novosti, ter mora občutiti zadovoljstvo pri obvladovanju novih pravnih problemov. Doslej so v naši praksi strokovnjaki, pa tudi pravniki, bili obsedeni s posestvom diplome, ne pa tudi pridobivanjem znanja. Žal je v praksi vrsta pravnikov, ki so zadnji pravni tekst prebrali na svoji diplomi. Čas je, da se preneha obsesija diplome, pravniki naj bi predvsem težili, da bi ob diplomi pridobili nova dodatna znanja.
Glede na to, da je cena dopolnilnega izobraževanja vsakodnevno višja, se morajo tudi organizatorji te oblike izobraževanja zavedati, da udeleženci v procesu dopolnilnega izobraževanja zahtevajo večjo kvaliteto in primerno storitev.
9. USTVARJALNO PODJETNIŠKO USMERJEN PRAVNI POKLIC
Temeljna konstatacija, na katero je potrebno na koncu opozoriti, je, da moramo v novih pogojih delovanja pravne profesije, najti optimalno obliko in vsebino, kakor tudi organizacijo pravnikov, izhajajoč iz dejanskih sedanjih kadrovskih potencialov in potreb našega gospodarstva, izobraževalne pravne institucije pa morajo dati naši družbi zadostno število kadrov, ki bodo usposobljeni, da učinkovito izpolnjujejo svojo funkcijo kreativnega pravnika na vseh družbenih področjih.. [20] Želja po znanju mora biti za pravnika dejanska notranja nuja, na okolje pa mora gledati z vidika tertium comparationis. Pri svojem delu mora neprizadeto mimo otroških iger pigmejskih duhov. Pravnik naj bi bi1 pristaš združevanja, razdruževalne strasti pa naj mu bodo tuje. Spoštuje naj iz tradicije samonikli etos življenja in dela. Odpori oko1ja naj ga stimulirajo, da utrjuje osebno gibalno linijo. Pri kljubovanju okolju mora ohraniti notranji mir, čeprav drugi mislijo, da je to trma.
Pravnik je pogosto podoben inšpektorju, ki je vprašal graditelje velike čitalnice NUK po Plečnikovem projektu: Ali arhitekt ni vedel, da je potrebno pri tako dolgem stopnišču umestiti podest? Je, vendar je na vrhu stopnic napis: Težka je pot do znanja in s tern opravičil odsotnost podesta.
Pravnih naj ne služi vsakomur, ki se želi pravdati in ima spore z okoljem, zlasti pa ne sme biti poslušen primitivni oblastni eliti.[21]
V razmerju do poslovnih partnerjev, kolegov in okolja naj ne nastopa po modelu Feind-Freund. Hodi naj po svoji poti neodvisen od mode in dnevne politike. Prispevati mora, da se uresničijo pozitivne vrednote, ki skupnost povezujejo v demokratično družbo s kolektivno identiteto, če hoče reševati nasprotja in omogočiti sožitje občanov različnih religij, narodnosti, etnične pripadnosti in tradicij. Boriti se mora proti temu, da bi naša družba postala izmaličena skupnost neodgovornih staršev, politikov, ki vidijo v državi le samopostrežno blagajno, poslovnežev in navadnih državljanov, ki uživajo v pridobitništvu in izogibanju obveznostim.[22]
Študij prava vadi in razvija intelekt za nenehno analizo in sintezo, razčlenjevanje in sintezo pojmov in podatkov, dejstev ter pravil, domnev in logičnih povezav, kar pa je temeljna postavka intelektualnega človekovega dela, ki združuje dejstva in duha. Poglabljanje v pravo humanizira in bogato ozavešča občutek za pravice, obveznosti in odgovornosti. Osvajanje pravnih znanosti zahteva disciplino dela, močno aktiviranje pozornosti, v preteklost časa potopljenih idej, misli in sporočil velikih pravnih mislecev. Študij prava je vaja v odgovornosti, v etosu do svojega intelektualnega razvoja in svojega svobodnega duha Je posebej v razmerju do sočloveka. Pravo nas uči odkrivati in sprejemati drugačnosti v okolju in pri ljudeh, strpnost in demokratičnost v živem neposrednem komuniciranju z drugimi. S trdno zasnovanostjo v znanosti prava ustvarjamo objektivno podlago za aristokratsko moč znanja ki nam omogoča, ne socialno prestižni elitizem, temveč odličnost duha, etosa človeškosti, kreativne nazorskosti in osebnostne formativnosti. Pravo kot ius est ars aequi et boni nas sili k zanimanju za človeštvo in za človeka, za vrednostnost človeških dejanj in odnosov, ne le za pozitivnost stvarnih razmerij in materialnega sveta in njegovih pojavov, temveč v vrednotenje njenih pojavnosti in postopkovnosti v luči etičnih in drugih norm.
Čeprav nas je dosedanji študij pripeljal do ugotovitve, da se znanost in kreativnost ločujeta, v praksi vendar vidimo, da znanost na neviden način ustvarja največ novih misli, ki pomenijo prispevek k razvoju prava v boju za humane odnose med ljudmi in obrambo človeka pred oblastjo.
To so le samo moja osebna razmišljanja na podlagi preteklih 58 let pravniškega poklicnega dela. Zavedam, se da so zastarela in upam, da bo nekdo od vas, drage kolegice in kolegi čez 60 let bistveno drugače in bolj optimistično pisal o pravniškem poklicu in vlogi prava v družbi.
Spoštovane/ni kolegice študentke in kolegi študenti želim Vam veliko uspeha pri študiju in lepo vas pozdravlja vaš bivši bruc iz v istih, vendar sedaj lepo obnovljenih prostorih fakultete v lepem »totem Maribori«.
Vse dobro Vam želi vaš kolega bruc iz 1962 leta.
[1] Vse v smislu temeljnih pravnih idej o načinu življenja posameznika: iuris praecepta sunt haec: honeste vivere, alterum non 1aedere,suum cuique tribuere (pravna načela so naslednja: častno živeti, nikomur ne škodovati in vsakomur primati, kar mu pripada”) Ulpian.
[2] C.Wrighl Mills, Bijeli ovratník, Zagreb 1979, str. 120).
[3] V literaturi pogosto opozarjajo na misel Saint-Simona o vladavini prava in pravnikov v preteklosti: “un pouvoir temporel et un pouvoir spirituel d’une nature interinediaire, batarde et transistoire”, cit. po Wolfgang Kaupen, Über die Bedeutung des Rechts und der Jiiristen in der modernen Gesellschaft, v zborniku Soziologische Probleme juristischer Berufe, Verlag Otto Schwartz -Gottigen, 1974, str. 15.
[4] Za pravnike se pogosto šteje, da so prisiljeni k določenim dejanjem “zu zwanghaftem Handeln neigen”, ker so poklicno nagnjeni h konzervatìzmu, formalizmu in moralním strogostim. Glej po- drobneje Talcott Parsons, A. Sociologist looks at the Legal Profession, cit. po Wolfang Kaupen, ibidem str. 25.
[5] Ob najnovejših družbenih spremembah in dogodkih v bivših jugoslovanskih prostorih je interesantno, da vprašanj pravne države in civilizirane družbe ter boja za pravice človeka ni inicirala pravna stroka, kar bi bilo logično, temveč so bili nosilci teh idej nepravniki in posamezniki, ki jim je pravniška logika in pravna misel dokaj tuja.
[6] Za pravníke v upravi pogosto velja slogan, da je zanìkanje novega kreativnega novost per se.
[7] Poslovni svet je po naravi stvari nekompliciran, vendar se pravnìkí po logikì stvari poskušajo uveljaviti skozi vlogo”intelektualnega špekulanta in pogajalca vseh vrst poslov”. Korporacijskí pravniki v svoji profesionalní dejavnosti izključno varujejo kapital in poslovni interes in se praviloma ne ukvarjajo z vprašanji, ki so povezana z reševanjem pravic delavcev ali pa je to manj pomembno delo korporacijskih pravnikov.
[8] Pravnik v gospodarstvu mora biti temeljito izobražen pravnik s sposobnostjo, da na najučinkovitejši način odgovori potrebam podjetníštva ob spoštovanju zakonìtosti in zavarovanju vseh tržnih načel. Za razliko od pravosodnega pravnika, ki mora pravíloma predvsem poznati pravo in biti sposoben uporabiti pravno normo, mora pravnik v gospodarstvu obvladati temelje družbenih znaností in podjetništva oziroma gospodarjenja, ki mora biti prežeto s temeljnimi načeli prava. To pomeni, da je pravnik v gospodarstvu, oziroma v svetu korporacijski pravnik, predvsem polivalentni pravnik, ki postaja specialist v posameznih gospodarskih disciplinah.Za poslovne pravnike je zlastì pomembna Millsonova misel, da le v pravni karieri človek lahko pridobi družbeni vpliv in bogastvo, četudi nima začetnega kapitala.
[9] Novost v pravu ohrani svojo svežino malo časa, saj se dokaj hitro spremeni v regulativo.
[10] Znano je, da so univerzitetni profesorji kot nosilci posameznih pravnih kateder, pomemben povezovalni dejavnik med znanostjo in praktičnim delovanjem pravniških pisarn, saj delujejo kot njihovi stalni svetovalci. Profesorji imajo tudi pomemben vpliv pri sprejemu mlajših pravnikov v pravniške pisarne. Pogosto se v svetu posamezne pravniške pisarne potegujejo za najboljše študente,ki jih priporočajo profesorji.
[11] Pravniki se pogosto sklicujejo na svojo nepolitičnost, vendar pa se pozablja, da prav t.i. nepolitičnost in pasivnost pravnika v družbenih vprašanjih omogoča drugim, da politično delujejo na škodo družbe oziroma posameznika. To pomeni, da pravnikovo nepolitično delovanje pomeni pravzaprav politično delovanje.
[12] V naših razmerah poslovanja je pogosto slišati kritìke ekonomistov in drugih strokovnjakov, zakaj se pravniki ukvarjajo z organizacijskimi, ekonomskími in drugimi vprašanji. Tako npr. v zvezi s prestrukturiranjem podjetij v stečaju, s čimer se praviloma ukvarjajo pravniki, ekonomisti kritizirajo pravníke, ćeš da to ni pravno opravilo, namesto da bi s skupnim sodelovanjem kreativno príspevali k učinkovitemu razreševanju nastalih težav v gospodarstvu.
[13] V naših razmerah poslovanja je pogosto slišati kritìke ekonomistov in drugih strokovnjakov, zakaj se pravniki ukvarjajo z organizacijskimi, ekonomskími in drugimi vprašanji. Tako npr. v zvezi s prestrukturiranjem podjetij v stečaju, s čimer se praviloma ukvarjajo pravniki, ekonomisti kritizirajo pravníke, ćeš da to ni pravno opravilo, namesto da bi s skupnim sodelovanjem kreativno príspevali k učinkovitemu razreševanju nastalih težav v gospodarstvu.
[14] V Nemčiji še vedno poteka diskusija o dilemi, ali izobraževati pravnike v specialiste ali integraliste. Pogosto se sliši slogan, ” integralist je mrtev, živel specialist”. Po mnenju nekateríh je integralist v muzeju 20. stoletja in lahko deluje samo kot pomočnik za nemočne ljudi, medtem ko nasprotno specialist na določenem področju oziroma na področju določene problematike opravlja pomembno družbeno dejavnost za pomembno klientelo.
[15] Za pravnika velja misel, ki jo je zapisal Evgenij Zamjatin v 20-ih letih tega stoletja: “Evklidov svet je zelo enostaven in Einsteinov svet je zelo zapleten, vendar se zdaj v Evklidov svet ne moremo vrniti.
[16] Naše fakultete so doslej razvijale študij prava, katerega cilj je bil strokovno usposobiti pravnika, ni pa se posvečalo dovolj pozornosti tudi vzgoji pravnika in delovnim metodam ter razvoju posebnih lastnosti, ki so nujne pri opravljanju pravniškega dela v okvirub sodobne tehnologije.
[17] Človek bo etično živel, pravi Sokrat, če bo stavil na “vrlino” t.j. na zmožnost pravilnega presojanje o stvareh življenja”. Ta možnost pravilnega presojanja se po Aristotelovi phronesis pojavi tudi prí Kantu, ki opozarja prav prí delu pravnika na nujnost zdravega razuma, ki mora iz množice splošnih načel in resnic deducirati na konkreten primer. Uporaba moderne tehníke zlasti pa računalniške ínformacije ne pomaga, temveč opozarja še na dodatno serijo pozabljenih resnic. (Ivan Kosovel, Človek kot subjekt v dobi postmoderne, Dialogi, Maribor, 9-10/94, str. 26).
[18] Pravniki v gospodarstvu so delno tudi prispevali k temu, da smo naše gospodarstvo s pravnega vidika oblikovali po modelu “državne ureditve” in se obnašali tako, kot da pripadamo državni birokraciji. Poskus oblikovanja samoupravnega prava po vzgledu državnega prava je tipičen dokaz za takšen sklep. Z vidika organiziranosti v podjetjih pa je to bilo uresničeno v dejstvu, da je običajno vodja kadrovske in pravne službe v podjetju bil pravnih v isti osebi.
[19] Za pravnikovo delo še vedno velja Justinijanovo pravilo: factum non dicitur, ubi aliquid superest faciendum (ni mogoče reči “opravljeno je”, če pa je še ostalo veliko neopravljenega).
[20] Pravniki se zavedamo, da smo doslej delovali v smeri adaptivne družbe ter usklajevali pravo in družbo,pozabili pa smo poglobljeno opazovati in se ukvarjati s samim “pravom”
[21] Znano je, da tisti, ki pristane na to, da je nekogaršnja čistilna krpa, mora vedeti, da obstoji tudi kanta za smeti, v katero bodo vrgli krpo po uporabi.
[22] Pravniki naj ne bodo dekoracija, temveč kreacija družbe, v kateri delujejo.