To vprašanje mi je zastavil starejši znanec, ki prebira moja razmišljanja o starosti, kot pripravo za knjigo. Vprašanje me je res presenetilo. Ko pa sem razmišljal, sem ugotovil, da starejši po splošnem mnenju socialnega okolja nismo srečni, ali pa si res ne upamo biti. Številni avtorji, ki raziskujejo in objavljajo knjige in strokovne članke o starosti, ugotavljajo, da bi starejši objektivno lahko bili srečni, ne pa da so v sedanji situaciji tudi dejansko srečni. Vprašal sem tudi umetno inteligenco, ki mi je takoj postregla z zanimivimi odgovori, češ da je to »kompleksno vprašanje in se lahko razlaga iz različnih vidikov, od posameznikovih življenjskih izkušenj do družbenih in kulturnih vplivov«. V pogovoru z mojim znancem sva ugotovila, da je danes, ko vsi hvalijo mladost in njeno lepoto ter vse potenciale za uspešnost, starejšemu človeku res težje biti srečen.
Staranje, kot neizogibna izguba fizičnih sposobnosti, neodvisnosti in lepote, ter izguba prijateljev, družinskih članov in znancev, vplivajo na našo sposobnost sprejemanja in doživljanja sreče v starosti in starejšega človeka neredko vodijo v osamljenost.
Družbene norme in stereotipi o starosti ustvarjajo pritisk na nas, da se obnašamo na določen način ali dojemamo starost kot obdobje, ko ni več prostora za srečo ali uresničevanje osebnih ciljev. V starosti se soočamo s finančnimi izzivi, ki prav tako vplivajo na našo sposobnost uživanja v življenju in doživljanje sreče, da ne omenjamo posebej težav, travm ali izgub, s katerimi smo se skozi življenje soočali. V starosti marsikdo izgublja občutek smisla ali ciljev v življenju, kar vpliva na njegovo doživljanje zadovoljstva.
V teh primerih ne gre za to, da starejši ljudje ne bi smeli biti zadovoljni in srečni, temveč da so soočeni s posebnimi izzivi, ki lahko otežujejo doživljanje sreče. Pomembno je, da se družba in skupnost trudita ustvariti podporno okolje za starejše ljudi ter zagotoviti ustrezno socialno, zdravstveno in ekonomsko podporo, da bi jim omogočili polno in zadovoljujoče življenje v starosti.
Mnenja mladih o tem, ali naj bi stari ljudje doživljali srečo ali ne, so lahko posledica različnih dejavnikov, vključno z družbenimi normami, kulturnimi prepričanji, medgeneracijskimi razlikami, stereotipi in osebnimi izkušnjami. V nekaterih delih družbe obstajajo stereotipi, ki prikazujejo starost kot obdobje, ko ni več prostora za srečo, uživanje ali doseganje novih ciljev, kar je posebej dojemljivo za mlade. Mladi pogosto nimajo dovolj izkušenj s starejšimi in niso vedno seznanjeni s pozitivnimi vidiki starosti, zato radi prevzamejo negativne predstave o staranju v zvezi z razumevanjem, ali je sreča tudi v starosti možna. Mladi dojemajo srečo in izpolnjenost skozi druge vidike življenja, ki se morda zdijo nezdružljivi s tistimi, ki jih cenijo starejši ljudje. Mladi se bojijo lastnega staranja in neredki se odzovejo na starejše s strahom ali z zavračanjem. Mladi v naši družbi nimajo veliko priložnosti videti srečnih starejših ljudi in se po naravi stvari lahko razvije prepričanje, da starost pomeni zgolj breme, bolezen, usihanje in smrt.
Čeprav je sreča subjektiven in individualen občutek, ki je odvisen od različnih dejavnikov, ki vključujejo osebne izkušnje, vrednote, odnose in okoliščine življenja, pa je treba poudariti, da starost sama po sebi ni ovira za srečo, in mnogi starejši ljudje doživljajo izpolnjenost ter radost v svojem življenju.
Pomembno je v socialnem okolju spodbujati pozitiven odnos do staranja ter poudarjati in spoštovati raznolikost izkušenj in življenjskih poti, ki jih posamezniki doživljajo v različnih življenjskih obdobjih, vključno s starostjo. Sprejemanje pozitivnih perspektiv na staranje lahko pomaga preseči negativne stereotipe in ustvariti bolj vključujoče družbeno okolje.
Starejši imajo pravico biti srečni, zato je prav, da zavračamo vsak vsiljen občutek s strani družbenega okolja, da jim to ne pritiče …
Š.Ivanjko