Zlato – zemlja – denar!
To je precej staro židovsko pravilo glede investiranje denarja, ki pravi, da 1/3 investirajte v zlato, 1/3 v zemljo, zadnjo 1/3 pa v svoj posel. Pravilo, ki že stoletja pije vodo in še bo zelo verjetno tudi v bodoče, zaradi dejstva, ker so te stvari vedno bile in vedno bodo.
Če je to tako enostavno – zakaj se Slovenci tega pravila ne držimo?
Finančna pismenost Slovencev izgleda precej drugačna. Govorimo o širši masi ljudi, ne redkih posameznikov, ki so se v to temo poglobili, se izobraževali in pogledali tudi prakso izven slovenskih meja.
Razlogov za to je več. Prvega vidimo v našem izobraževalnem sistemu, ki bi moral začeti že naše otroke izobraževati v finančni smeri. Na takšen način bi se otroci že od malih nog naučili kaj pomeni denar, da ga je potrebno zaslužiti in kaj pomeni, da denar dela denar. Danes pa od otrok dobimo odgovor na izjavo, ko nimamo denarja »Nič zato, saj imaš kartico«.
Otroci niso krivi, saj povedo vedno kaj mislijo, krivi smo mi, ker se te teme ne dotaknemo dovolj pozorno.
Je pa res, da je težko otroka nekaj naučiti, če še sami točno ne vemo, kako potekajo zadeve. V Sloveniji imamo polno »finančnih svetovalcev«. Eni ponujajo zavarovanja, drugi sklade, tretji nepremičnine, cel kup jih ponuja ICO-je, kriptovalute… vsi pa se imajo za finančne svetovalce.
Tu se pojavi problem s strani države, saj ta ne ponuja šolanja točno v smeri finančnega svetovalca, kot je to praksa v tujini. Pri nas so zgolj potrebne določene licence ali dovoljenja, če pa teh sam nimaš, pa enostavno zaposliš osebo, ki to ima in je zadeva rešena.
Stranka pa je tista, ki čuti te posledice. Veliko finančnih svetovalcev se ne zaveda, da je vsaka stranka individualna, da ima vsaka drugačne želje, cilje in zmožnosti. Zato je naloga vsakega, ki ponuja kakršen koli finančni produkt, opraviti s stranko individualni razgovor in točno definirati njene želje, potrebe in cilje, ter šele na podlagi zastavljenih ciljev stranki ponuditi primeren produkt.
Praksa nas je v večini primerov čisto drugačna. Velikokrat se stranko »prepriča«, da nujno potrebuje točno ta produkt, ki ga svetovalec ponuja, da so vsi drugi produkti »brezveze« in da bo s tem produktov ogromno pridobila. Pri tem je seveda prvi in edini interes ponudnika, da produkt proda in dobi svojo provizijo. Pozablja pa na tisto, kar je najvažneje pri dolgoročnem poslovnem sodelovanju s stranko – zadovoljiti točno njene potrebe, želje in cilje, govoriti iskreno, ter se za vsako stranko 100 % zavzeti, da se ji ponudi točno to, kaj si želi. Tukaj bi lahko navedli primer dobrega razgovora pri zavarovalnih produktih. Včasih je bolje na začetku stranki povedati kaj NI zavarovano in šele na to kaj je zavarovano, saj bo tako stranka točno vedela kaj bo imela zavarovano in vsi skupaj se izognemo posplošeni in napačni izjavi »Vse je zavarovano«. Kajti zavarovano je točno to, kar je v splošnih pogojih zavedeno – nič več in nič manj. Splošnih pogojev pa roko na srce, nobena stranka ne prebere, ker slepo zaupajo finančnim svetovalcem. Zanimivo a ne – stranke kupujejo čevlje, viden produkt, razmišljajo par dni, katere bi vzele. Ko pa stranke kupujejo neviden produkt, naložbo, ki predstavlja dolgoročne sodelovanje, pa niti splošnih pogojev ne preberejo.
Kje pa varčujemo, nalagamo Slovenci svoj denar? Kaj imamo na izbiro?
Realno je, da nimamo veliko izbire. Večina ponudnikov ponuja bančne depozite, zavarovanja, naložbena zavarovanja, sklade, nepremičnine, ki so le redkim finančno dostopne in nekaj malega plemenitih kovin. To je to!
Slovenci smo prestrašeni! Bojimo se borznih padcev, kar je razumljivo. Glede na napovedi svetovnih finančnih strokovnjakov je naslednji borzni padec zelo blizu. Problem pri nas je ta, da so skoraj vsi produkti vezani na borzo in se tako Slovenci lahko upravičeno bojimo za svoj denar. Ravno to je razlog, da je v Sloveniji cca. 17 mrd. € na banki in večina tega denarja ni vezanega.
Čeprav večina Slovencev ve, da so obresti na banki mizerne, ga vseeno raje pustimo tam, kot pa, da bi tvegali izgubo na borzi.
Najprej mora vsak posameznik poskrbeti za lastno socialno varnost, nato za socialno varnost svoje družine, šele nato začeti svoj denar varčevati in na koncu investirati. Vendar praksa pri nas kaže, da Slovencem ni problema dati 1.000€ za zavarovanje avtomobila, za svoje osebno zavarovanje pa gledamo na vsak cent.
Varčevanje preko naložbenih življenjskih polic predstavlja dvorezni meč, saj so precej veliki stroški pri zavarovalniških produktih, ki jih seveda plača stranka.
Zavarovalnica….je ZAVAROVALNICA. Pomeni, da zavarovalnica s svojimi produkti poskrbi, da so ljudje zavarovani, kar je v današnjem času, nujno.
Skladi, predvsem delniški skladi, so dandanes relativno tvegani. Saj jih je večina vezanih na borzno dogajanje in če bo borzni padec bodo tudi skladi občutili to izgubo.
Izbiro skladov definitivno ne bi priporočali osebi, ki varčuje s ciljem dodatne štipendije za svoje otroke. Namen je sicer dober, ampak se moramo zavedati, da otrok potrebuje največ denarja, ko konča srednjo šolo za avto, stanovanje, študentski dom, šolo bo v bodoče potrebno plačati. Ste se vprašali kdaj, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do borznega padca pol leta preden otrok zaključi srednjo šolo? Denar je potreben takrat, takoj in ni časa počakati, da so bodo borzni indeksi obrnili navzgor.
O kriptovalutah bi trenutno povedali le to, da je situacija sila nestabilna in da nihče ne more napovedati kaj se bo zgodilo s kriptovalutami v bodočih letih. Kdor je pripravljen tvegati, naj tvega, vendar se mora zavedati, da že jutri lahko dobi ali izgubi 20%. Problem tukaj je enak kot pri tistih res dobrih delnicah. Zelo težko je dobiti pravo informacijo, še težje pa je dobiti možnost nakupa, saj si te »cukrčke« razdelijo veliki vlagatelji, ki tako manipulirajo to področje. Dejstvo je, da takšne rasti v takšnem kratkem času, kot je imel Bitcoin, več ne bo. Zdaj pa je naša ljuba država celo to področje obdavčila!!! Slovenci spadamo v tem področju v svetovno elito. Namesto, da bi država to področje spodbujala in tako pritegnila tuje investicije, je naredila ravno obratno.
Tudi naši institucionalni vlagatelji, banke, zavarovalnice, pokojninske družbe ravno ne blestijo. Na tem področju pa je glavni krivec država, saj s svojimi zakoni večini preprečuje, da bi ti veliki vlagatelji vlagali tudi v alternativne naložbe, oziroma lahko v ta segment vlagajo zelo majhen delež njihovega portfelja.
Ste se vprašali kdaj, kaj so alternativne naložbe? Še to je težko v Sloveniji definirati, ker nimamo točno opredeljenega zakona, ki bi natančno definiral kaj so alternativne naložbe.
Iz prakse lahko trdimo, da so alternativne naložbe produkti, ki niso vezani na delnice, obveznice in denar.
Sem spadajo plemenite kovine (zlato, srebro), strateške/tehnološke kovine, nepremičnine, solarni sistemi, gozdovi, razni drugi načini pridobivanje električne energije, Life Settlement itd…
Univerza Yale spada med najuspešnejše vlagatelje na svetu. Gospodarijo z več kot 25 mrd. dolarji in že desetletja ustvarjajo dobre donose. Že dve leti nazaj so tako ¾ svojega portfelja usmerili v alternativne naložbe. Torej, zakaj izumljati toplo vodo, če se lahko od velikih in uspešnih učimo in jih enostavno posnemamo?
Zelo nas čudi, da je na trgu prisotna izjemno slaba ponudba strateških/tehnoloških kovin. Govorimo o kovinah kot so renij, germanij, galij,…Tukaj je logika čisto enostavna. Teh kovin lahko na letni ravni pridobimo le določeno količino in vse te kovine se, v nasprotju z zlatom, tudi porabijo, predvsem v industriji. Če si pogledamo letno porabo omenjenih kovin, opazimo, da je letna poraba že skoraj dosegla točko letne zmožnosti pridobitve ali pa jo bo v kratkem času. Pomeni, če nečesa ni, bo cena višja!
Sami poznamo samo enega ponudnika v EU, ki ponuja zraven plemenitih kovin tudi strateške/tehnološke kovine, ter redke zemlje kot je na primer neodim. Produkt je zelo enostaven, transparenten, likviden in kaj je najbolj važno, je tudi dostopen za majhnega vlagatelja. Tudi z manjšimi mesečnimi vložki dobi skoraj institucionalne pogoje nakupov, kaj pa še je bolj pomembno, dobi sploh možnost da pride do teh kovin, saj je to za fizično osebo skoraj nemogoče.
Zanimivo je prav tako dejstvo, da se naši večji investitorji in institucionalni investitorji ne poslužujejo naložbe z imenom Life Settlement. Naložba je stara preko 100 let, je varna, 100% neodvisna od borze, kriz in političnih vplivov. Zraven tega je transparentna in že desetletja ustvarja nadpovprečne donose. Veliko let ga že uporabljajo veliki, pametni investitorji kot so: Warrenn Buffet, Bill Gates, Citybank, Credit Suisse, Commerzbank, Morgan Stanley, London Bussines School, največja zavarovalnica na svetu AIG ter mnogi drugi.
Še veliko takšnih produktov se ponuja na trgih EU-ja, samo Slovenija se »z vsemi štirimi« otepa alternativnih produktov in zakonsko otežuje njihovo uporabo.
Če bi lahko samo eno stvar priporočali Slovencem, bi to bila, da naj začnejo TAKOJ skrbeti za svoje finance, svojo prihodnost, svojo pokojnino. Prvi razlog je inflacija. Realna inflacija je po podatkih Evropske Centralne banke za leto 2017 po sistemu M3 bila 4,6%, leto prej pa kar 5% (vir: https://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/annrep/ecb.ar2017.sl.pdf?8887833fa471f64f8293868ae8260877, str. 33).
Drugi nujen razlog pa je državna pokojnina. Ta sicer bo, vprašanje pa je kako velika?
Če bi zelo posplošili trenutno pokojninsko situacijo, izgleda nekako takole: Jaz dam državi 100 enot, država mi da nazaj 50 enot!!!
Naš pokojninski sistem, ki temelji na Bismarckovem sistemu je obsojen na propad! Bismarckov sistem zelo posplošeno med drugim govori sledeče: Trenutni zaposleni plačujemo za pokojnine tistim, ki so že v pokoju, naši otroci pa bodo enako delali za nas.
Pri tem pa smo pozabili na dejstva:
- Leta 1991 je bilo v Sloveniji 200.000 upokojencev manj kot danes.
- Moški se je upokojil pri 56. letu in 3 mesecih, ženske še prej.
- Družina je v povprečju imela 3 do 4 otroke, ki so se večinoma do 20. leta zaposlili.
- Ljudje so umirali veliko prej kot danes.
Torej, leta 1991 sta na enega upokojenca delala dva delavca. Danes je razmerje 1:1,47, leta 2025 bo 1:1.
Zaradi teh preprostih dejstev in statističnih podatkov, je jasno, da je Bismarckov sistem obsojen na propad. To ni samo problem Slovenije, temveč celega EU, še več, problem celega sveta, ker se prebivalstvo zelo stara. Poprečna starost deklice, ki se danes rodi v Nemčiji bo 104 leta!
Ker nam država ne more zagotoviti dostojanstvene pokojnine, nam ne ostane nič drugega, kot to, da za njo poskrbimo sami. Jezi nas le, da nas država »prisili« odvajati del našega denarja v pokojninski sistem in se pri tem sklicuje predvsem na solidarnost. Zdaj pa vas vprašamo po dejstvu o kakšni solidarnosti govorimo, če mi državi damo 100 enot, nazaj pa dobimo 50 enot?
Da o invalidski pokojnini niti ne govorimo, ki je več kot žalostna.
Na koncu bi res vsakemu Slovencu priporočili, da si vzame čas, da tehtno razišče možnosti varčevanja, ki so mu na razpolago, da si poišče strokovnjaka, s katerim bosta skupaj določila njegove želje, potrebe in cilje, ter nato izbrala produkte, ki so točno primerni za njega in ne takšne, kot ima njegov sosed.
In to naj vsak Slovenec naredi TAKOJ, ker, če še ni upokojenec, bo z malo srečo to enkrat postal in takrat bo prepozno za varčevanje.
TADEJ MAJCENOVIČ,
finančni svetovalec