V slovenski sodni praksi je še vedno odprto vprašanje ali mora zavarovalnica s posrednikom skleniti pogodbo kot podlago za plačilo posredniške provizije ali to ni potrebno.
Takoj je treba pojasniti, da pri zavarovalnem posredovanju ne gre za klasično provizijo, temveč je to posebna oblika plačila namenjena za prizadevanje zavarovalnega posrednika, da njegov komitent, zavarovalec, sklene zavarovalno pogodbo z zavarovalnico. To plačilo se v teoriji opredeljuje kot »courtage«, ki pa je posledica tradicionalnega sistema delovanja posrednika.[1] Posrednik je v preteklosti »sklepal« posredniško pogodbo z zavarovalcem in se z njim dogovoril za višino zavarovalne premije ter vrsto in obseg kritja. Praviloma je zavarovalec posredniku to premijo tudi plačal, s tem da je posrednik, ki po svojem položaju ni mogel biti nosilec zavarovalnega posla, poiskal ustrezno zavarovalnico in se z njo pogajal o sklenitvi zavarovalne pogodbe, zlasti pa o višini premije, katere sestavni del ni bila tudi njegova provizija. Njegovo prizadevanje je bilo, da pogodbo sklene z nižjo premijo, kot jo je dogovoril s svojim zavarovalcem. Razlika med premijo, ki jo je plačal zavarovalec in delom premije, ki jo je posrednik posredoval zavarovalnici, je bila praktično nagrada za njegovo delo (informiranje zavarovalca o nevarnostih, ki mu grozijo in katere bi bilo primerno zavarovati, kakor tudi za samo sklenitev zavarovalne pogodbe).
Pri courtage je potrebno bistveno ločevati del, ki je namenjen kot plačilo posredniku za sklenitev zavarovalne pogodbe, glede na to, da je zavarovalni posrednik pripeljal zavarovalca k zavarovalnici. V tem delu posrednik deluje v korist zavarovalnice in deluje tudi v interesni sferi zavarovalnice. Drugi del courtage pa je nagrada za svetovanje, ki ga posrednik nudi zavarovalcu.[2]
V slovenski sedanji praksi zavarovalnice vztrajajo na sklenitvi posebne pisne pogodbe med zavarovancem in posrednikom, čeprav je lahko takšna pogodba omejena le na določena tehnična vprašanja kot npr. obliko komuniciranja med posrednikom in zavarovalnico, način plačila premije, skrb za plačilo premije zavarovalca in tudi višino provizije. Ampak, če takšne pogodbe ni, to še vedno ne pomeni, da pogodbenega razmerja med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico ni.
Primarno je potrebno opozoriti, da zavarovalni posrednik vedno nastopa v svojem imenu toda interesno za račun zavarovalca, ki je po naravi stvari dolžan plačati premijo v enotnem znesku, s tem da je v tej premiji zajeta tehnična premija (tisti del, ki se nanaša na plačilo zavarovalnine oziroma odškodnine) in tako imenovani režijski dodatek (stroškovni del premije), ki pomeni strošek zavarovalnice, pri čemer je njegov najpomembnejši del provizija za pridobitev zavarovanja.
Neenotnost sodne prakse
Glede temeljnega vprašanja, ali mora imeti zavarovalni posrednik z zavarovalnico posebno pogodbo kot pogoj za uveljavljanje provizije, sodna praksa v Sloveniji ni enotna.[3] Poznejša sodna praksa je spremenila stališče. V najnovejših sodbah sodišča menijo, da je pogodba med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico obvezna podlaga za plačilo provizije zavarovalnemu posredniku. Višje sodišče v Ljubljani (VSL) je v sodbi I Cpg 479/2015 odločilo, da »Zavarovalnica nima zakonske obveznosti, da avtomatično plačuje provizijo posredniku, ko pride do sklenitve zavarovalnega posla, pri katerem je posrednik posredoval za naročnika (zavarovalca). V tem primeru je posrednik upravičen do plačila provizije s strani zavarovalca, o čemer pa se morata izrecno in pisno dogovoriti. Posrednik deluje po pooblastilu (naročilu) zavarovalca. Smiselno je, da mora zavarovalec, ki si izbere posrednika, računati na to, da bodo s posredovanjem nastali dodatni stroški (provizija oziroma honorar). V primeru, da posrednik in naročnik (zavarovalec) nista izrecno in pisno določila plačila za posredovanje, se posrednik glede svojega plačila za posredovanje, ki ga bo plačal zavarovalec v obliki višine premije, dogovarja (oziroma se je dogovoril) z zavarovalnico. Naročnik tako pooblašča posrednika, da mu stroške posredovanja izplača zavarovalnica, na način, kot je z njo dogovorjen, kar pa se bo “de facto” poznalo v višini premije v njenem administrativnem delu«.
Če zavarovalec pooblasti zavarovalnico, se zastavlja vprašanje, zakaj se mora potem zavarovalni posrednik, še posebej dogovarjati o utemeljenosti pravice do provizije, kot da je plačilo provizije posredniku diskrecijska pravica zavarovalnice. Če zavarovalnica ne plača provizije, jo mora plačati zavarovalec, kot strošek posredovanja. Na ta način je zavarovalec oškodovan, ker stroške posredovanja plača v premiji zavarovalnici in še dodatno posredniku. Torej stališče, ki ga zagovarjajo sodišča, so v škodo zavarovancem, zavarovalnica pa sprejme plačilo za strošek posredovanja, ki pa ga ne prenese na posrednika. Torej je neupravičeno obogatena. Temelj za njeno obveznost pa je pooblastilo zavarovalca (kot sodišče samo zapiše), da stroškovni del premije, ki se nanaša na stroške provizije, izplača zavarovalnica posredniku, vendar po mnenju sodišča bo zavarovalnica to izplačala posredniku, le če je posrednik sklenil ustrezno pogodbo z zavarovalnico. To stališče sodišča je zgrešeno. Posebna slabost te sodbe je, da nima nobenega stavka o uporabi primerjalne metode, s katero bi utemeljila odločitev, da zavarovalnica ni dolžna plačati provizije. Ta sodba je v direktnem nasprotju z ureditvijo razmerja med zavarovalnico in zavarovalnim posrednikom v tuji ureditvi, na primer v Avstriji, ki je najbližja naši ureditvi in praksi. Nasprotno sodišče nonšalantno zapiše »Kakšna je praksa na tem področju v primerjalnem pravu, za presojo v tej zadevi ni odločilne narave in na zaključke višjega sodišča nima vpliva. Ker ni zakonske podlage, ki bi potrjevala navedbe tožnika glede obveznosti zavarovalnic po avtomatičnem plačevanju premij zavarovalnim posrednikom, bi bilo mogoče upoštevati prakso, ki bi se izoblikovala med strankama (poslovni običaj), ali prakso, ki bi predstavljala nedvoumno splošno poslovno prakso, kamor enega samega primera tuje zavarovalnice ne moremo uvrstiti«. Ta stavek je možno razumeti, kot da je naša ureditev drugačna kot v tujini. Pri tem sodišče sploh ni pozorno, da je tekst 224. člena ZZavar oziroma 554. člena ZZavar-1 prepisan iz Avstrijskega zakona Maklergesetz iz leta 1996 s poznejšimi spremembami.[4]
Popolnoma izven konteksta pa je stavek v sodbi: »Ni videti pravne podlage, zakaj sklenitelja zavarovanja (naročnika/zavarovalca) ne bi smeli bremeniti stroški posredovanja, ki ga je prav on naročil. Zavarovalec bi lahko zavarovanje sklenil tudi brez njegove pomoči in bi si s tem prihranil stroške. V primeru, da medsebojne pogodbe zavarovalnica in posrednik nimata, je vprašanje plačila (nagrade/provizije) na strani naročnika, ki je posredovanje naročil«. (sic).
Nejasnost glede nujnosti sklenitve pogodbe med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico
Sodna praksa vztraja, da mora biti pogodba med posrednikom in zavarovalnico, vendar v tej konkretni sodbi ni razvidno, kakšna pogodba bi to naj bila. O omenjenem pogodbenem razmerju tudi ni posebnega predpisa, kajti posredniško pogodbo sklepa posrednik praviloma z zavarovalcem, vendar ima le-ta tudi sestavine pogodbenega razmerja posrednika z zavarovalnico. Ta odnos med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico je tudi pogodbeni 2sui generis” in ni nujno odličen.[5] Tisto, kar ni razvidno iz obrazložitve omenjene sodbe, ki izrecno govori o nujnosti pogodbe, je opustitev sodišča, da ugotavlja obstoj pogodbenega razmerja med zavarovalnico in posrednikom, ki je nastalo s konkludentnim ravnanjem ali z molkom, s tem da je posrednik posredoval ponudbo zavarovalca zavarovalnici, ki pa je to ponudbo sprejela. Tukaj veljajo splošna načela civilnega prava kot na drugih področjih, ker se z določenim dejanjem konkludentno sklene pogodbeno razmerje. Pri posredniku, četudi nima nobenega predhodnega dogovora z zavarovalnico, glede na svoj status, ki ga ima kot posrednik, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, velja pravilo, da opravlja odplačno delo. Posrednik s posredovanjem ponudbe zavarovalca zavarovalnici vstopa v določeno pogodbeno razmerje z zavarovalnico, če je zavarovalnica preko njega posredovano ponudbo sprejela (v sodni praksi se govori, kot da zavarovalnica daje ponudbo za sklenitev zavarovalne pogodbe, kar je napačno; zavarovalna pogodba se namreč sklepa na podlagi ponudbe zavarovalca zavarovalnici, ne pa ponudbe zavarovalnice zavarovalcu).
Če bi vztrajali pri nujnosti, da mora imeti zavarovalni posrednik pogodbo z vsako zavarovalnico, kateri daje ponudbo, bi to pomenilo, da mora biti posrednik pogodbeno vezan s stotinami zavarovalnic, glede na to da deluje v Sloveniji več kot tisoč zavarovalnic. Če želi posrednik biti samostojen in dejansko poiskati najprimernejšo zavarovalnico za svojega zavarovanca, ne more biti pogodbeno vezan z zavarovalnico. Razumljivo pa je, da ko posrednik posreduje ali pa stopi v stik v zavarovalnico s ponudbo zavarovalca, kar pomeni praktično to, da posreduje ponudno zavarovanca zavarovalnici, da sklene z njim pogodbeno razmerje, katero vsebino določa zakon.
Kontradiktorno nasprotje med tradicionalnim posredovanjem in slovensko sodno prakso
V tuji pravni praksi je jasno opredeljena dvojna pravna narava posredniške pogodbe med posrednikom in zavarovalcem. Takšna pogodba je tudi temelj za oblikovanje pravnega razmerja med posrednikom in zavarovalnico pod pogojem, da je sklenjena zavarovalna pogodba s posredovanjem posrednika na podlagi posredniške pogodbe z zavarovalcem. Posredniška pogodba je po svoji naravi enostranska, obvezna in odplačna pogodba, s tem da je zavezanec za plačilo zavarovalnica, če s pisno pogodbo z zavarovalcem ni dogovorjeno drugače. Zavarovalnica namreč, v skladu z načelom enotnosti premije, prejme od zavarovalca tudi plačilo za posredniško delo. In ker je posrednik tudi opravil koristno delo za zavarovalnico in za zavarovalca, je logično, da mora zavarovalnica odstopiti del stroškovne premije posredniku. Dogovor o višini proviziji je sicer po naravi stvari potreben, vendar ni pogoj za obveznost zavarovalnice, glede na to da se po zakonu pri posredniški pogodbi plača posredniku običajna provizija, če ni dogovora o višini provizije (drugi odst. 846. člena Obligacijskega zakonika). V zavarovalništvu pa odločitev o višini provizije praviloma splošna odločitev zavarovalnice, na podlagi katere plačuje provizijo drugim posrednikom v posamezni vrsti zavarovanja. S tem, da je zavarovalnica sprejela ponudbo zavarovalca preko posrednika, je praktično s konkludentnim dejanjem sklenjena pogodba o obveznosti plačila provizije posredniku, če ni drugače dogovorjeno.[6]
Sodna praksa, ki vztraja pri tem, da mora biti sklenjena pogodba med posrednikom in zavarovalnico, ima prav, vendar bi morala upoštevati, da gre za pogodbo, sklenjeno s konkludentnim dejanjem, to je s sprejetjem ponudbe zavarovalca, ki je posredovana preko posrednika. Omenjeno pravno razmerje med zavarovalcem in posrednikom šteje kot trajno pogodbeno razmerje, ki ga lahko zavarovalnica odpove samo v upravičenih razlogih, če je posrednik storil določeno kršitev in je s tem nastala škoda bodisi zavarovalnici ali zavarovalcu, ali z iztekom pogodbe ali z razdrtjem zavarovalne pogodbe, bodisi na predlog zavarovalca ali zavarovalnice.[7] V nobenem primeru torej ni mogoče zatrjevati, da pogodbenega razmerja med zavarovalnico in posrednikom ni, če je zavarovalnica od posrednika prejela ponudbo. Še več, v teoriji se vedno poudarja, da lahko zavarovalnica prekine poslovanje z zavarovalnim posrednikom, vendar, če je kljub temu od zavarovalca prejela ponudbo se šteje, da je s tem sklenjeno novo razmerje z obveznostjo plačila provizije za novo sklenjeno pogodbo. Seveda lahko zavarovalni posrednik z zavarovalnico sklene posebno pogodbo, lahko pridobi tudi status odvisnega posrednika in lahko tudi obstajajo drugi dogovori, da je vezan v določenih poslih tudi na navodila zavarovalnice in podobno, vendar to ni pogoj za nastanek obveznosti zavarovalnic, da plača provizijo posredniku. Iz zakonsko pogodbenega razmerja, katerega vsebino določajo ZAVAR in ZAVAR-1,v zvezi z neposrednimi posledicami sklenitve posredniške pogodbe med posrednikom in zavarovalcem, ter sklenitvijo zavarovalne pogodbe med zavarovalcem in zavarovalnico, pri kateri je sodeloval posrednik in jasno izraženo voljo zavarovalnice, da sklene zavarovalno pogodbo preko posrednika, je dovolj pravno urejeno razmerje, na podlagi katerega so jasno opredeljene zakonsko in pogodbeno določene pravice in obveznosti zavarovalnice, posrednika in zavarovalca. Ob tem pa se smiselno uporabljajo tudi določila obligacijskega zakonika o posredniški pogodbi, ki ureja primer, če ni dogovora med posrednikom in naročiteljem, o višini provizije. Na podlagi posredniške pogodbe, ki jo sklene posrednik z zavarovalcem, je treba ločiti ekonomska razmerja in pravna razmerja. Pri ekonomskih razmerjih gre za to, da zavarovalec nosi vse ekonomsko finančne posledice sklenitve zavarovalne pogodbe, vključujoč plačilo vseh stroškov. Pravno pa je posrednik dolžan varovati interes zavarovalca, ga informirati o njegovi zavarovalni pogodbi in mu zlasti svetovati o izbiri zavarovalnega kritja. [8] V razmerju do zavarovalnice pa nastopi obveznost zavarovalnice, da plača provizijo posredniku in da posrednik skrbi tudi za tiste interese, na katere mora paziti tudi zavarovalec, da ne bi prišlo do ničnosti pogodbe ali do nepravilnostih pri sklepanju zavarovalne pogodbe.
Da bi prišlo do perfektuacije pravnega razmerja, ki je temelj za zahtevek posrednika za plačilo provizije s strani zavarovalnice, so v tuji zakonodaji jasno opredeljena določena dejstva, ki morajo biti podana tako na strani posrednika, zavarovalca in zavarovalnice.
Med ostalimi se posebej poudarja nujnost obstoja naslednjih dejstev:[9]
- Zavarovalni posrednik mora imeti sklenjeno posredniško pogodbo z zavarovalcem. Ta pogodba je lahko ustna, pisna, sklenjena s konkludentnim dejanjem ali na drug način. Bistveno je, da ni sporno, da je zavarovalni posrednik sodeloval pri njegovem stiku z zavarovalnico s soglasjem zavarovalca (obstoj posredniške pogodbe z zavarovalcem).
- Zavarovalni posrednik mora na podlagi omenjene pogodbe o posredovanju praktično opravljati določena opravila in izvršiti dejanja, ki so usmerjena k zavarovalnici s ciljem, da se sklene zavarovalna pogodba. Tukaj gre predvsem za dokazano ravnanje, ki je komercialnega pomena in jo je posrednik opravil v funkciji nosilca gospodarske dejavnosti posredovanja, z drugimi besedami mora obstajati neka zaslužnost, da bi lahko dobil plačilo v obliki provizije (adekvatnost opravil posrednika za sklenitev zavarovalne pogodbe).
- Bistveno je, da je prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe na podlagi ali v zvezi z ravnanjem posrednika, pri čemer ni bistveno, kakšna vse dejanja je opravil posrednik, minimalno pa je moral opraviti dejanja, ki pripeljejo zavarovalca v stik z zavarovalnico, posledica tega pa je, da je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Pri tem je možno, da je prišlo do sklenitve neke druge pogodbe, kot je bila prej dogovorjena z zavarovalcem. Tudi v takšnem primeru ima posrednik pravico do provizije.
- Med ravnanjem posrednika in končnim rezultatom njegovega ravnanja, t.j. sklenitev zavarovalne pogodbe, mora obstajati vzročna zveza, kar pomeni, da do sklenitve zavarovalne pogodbe ne bi prišlo, če posrednik ne bi deloval. To ne pomeni tudi, da ne bi mogel z zavarovalnico skleniti pogodbe sam, vendar mora biti izkazano, da je zavarovalni posrednik bil v stiku z zavarovalcem ter v stiku z zavarovalnico glede uresničitve želje zavarovalca, da se zavaruje (kavzalnost).
- Bistveno je tudi, da ravnanja, ki jih je storil zavarovalni posrednik, bodisi po nalogu zavarovalca ali samostojno v smislu potrebnih opravil, da nudi pomoč zavarovalcu in da pride do sklenitve zavarovalne pogodbe. Opravila morajo biti adekvatna cilju, za katere si posrednik prizadeva, t.j. sklenitev zavarovalne pogodbe. V primeru, da je zavarovalni posrednik deloval mimo standardov, ki se uporabljajo pri vzpostavljanju stika z zavarovalnico, ne moremo govoriti o adekvatnosti njegovega delovanja s ciljem, ki je bil eventualno dosežen na drug način. To posredovanje v smislu spravljanja zavarovalca v stik z zavarovalnico, njegovo svetovanje in priporočilo za sklenitev ter pomoč pri sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki je lahko pomoč zavarovalcu pa tudi zavarovalnici, npr. pri razreševanju spornih vprašanj, nejasnih pogojev in podobno, morajo dejansko biti izvršena in morajo biti dokazljiva.[10] Zakon ne določa posebnosti kako se dokazujejo, kaj je vse opravil oziroma bi moral opraviti posrednik, vendar pa se priporoča, da se o razgovorih z zavarovalcem vodi poseben protokol, v katerem se evidentirajo vsa pomembna vprašanja glede priprave ponudbe za zavarovalnico. To pomeni, da mora biti izkazano, da je zavarovalni posrednik dejansko izvedel ta dela in izvršil potrebne postopke z namenom, da se sklene zavarovalna pogodba. [11]
Pri tem je potrebno upoštevati še, da je zavarovalni posrednik nosilec gospodarske dejavnosti, da je pogodba o posredovanju tipična, ker temelji na principu uspešnosti, ne pa na principu opravljenega dela. Razumljivo je, da posrednik ne more v nobenem primeru zavarovalnice prisiliti, da sklene določeno zavarovalno pogodbo, vendar če je zavarovalnica sprejela ponudbo in sklenila zavarovalno pogodbo tudi pod spremenjenimi pogoji, ima posrednik pravico do provizije.
Ob vztrajanju sodišča, da mora posrednik imeti sklenjeno pogodbo z zavarovalnico, je posledica pritiska zavarovalnic, sodišča pa dokaj površno sprejemajo njihovo prakso zlasti ob upoštevanju naročenih ciljno usmerjenih strokovnih mnenj, ki jih naročajo zavarovalnice. O poglobljenem znanju o zavarovalništvu pa žal nihče ne skrbi. Sodišča v Avstriji, rešujejo bistveno drugače tovrstna vprašanja, kot to rešujejo slovenska sodišča, čeprav je zakonski tekst o tej problematiki enak v obeh državah. Po vsej verjetnosti sodišča delujejo pod vplivom dominantnih zavarovalnic. Glede na to, da je zavarovalno pravo v Sloveniji enako kot v drugih sosednih državah, bi bilo potrebno posvečati več pozornosti vsebinskemu strokovnemu poglabljanju slovenske nedorečene zakonodaje v primerjavi z zakonskimi rešitvami in prakso v državah, ki imajo enako ali podobno ureditev.
prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Razlika med courtage in provizijo je zlasti v tem da je courtage plačilo posredniku za skrb in upravljanje z zavarovalnimi pogodbami pri zavarovalcu. Pri proviziji pa gre preprosto za plačilo posredniku zaradi sklenitve zavarovalne pogodbe. Posrednik sicer pomaga zavarovalcu pri uveljavljanju pravic iz pogodbe, kar je posredno tudi pomoč zavarovalnici. BBBB (Alfons Weis, Versicherungsalfabet, VVW, Karsruhe, 9. izdaja 1996. str.167.
[2] Nova direktiva o zavarovalnem posredovanju sedaj jasno loči oba elementa zavarovalno posredniškega razmerja med zavarovalcem, zavarovalnico in zavarovalnim posrednikom, tako da bo v bodoče svetovanje zavarovalcu strošek, ki ga bo moral plačati zavarovalec, nagrada za sklenitev pa bo v obveznosti zavarovalnice. Abram, Der Vorschlag für eine EU-Versicherungsvermittlungsrichtlinie, NVersZ 2/2001,49
Die Deckungsvorsorge der Versicherungsvermittler nach der EU-Versicherungsvermitt-
lungs-Richtlinie, ZVersWiss 2003, 459.
[3] Po sklepu VSL I Cpg 1301/2010 je sodišče izrecno zapisalo »skladno z ZZavar, ki ureja pogodbo o zavarovalnem posredništvu, sklenjeno med posrednikom in zavarovalcem, je zavarovalnica zavarovalnemu posredniku zavezana plačati provizijo«. V obrazložitvi omenjenega sklepa je sodišče mnenja, da »stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker med pravdnima strankama ni bila sklenjena posredniška pogodba oziroma tožeča stranka tega niti ni trdila, je pravno zmotno. Za obravnavano zadevo je pravilna pravna podlaga Zakon o zavarovalništvu (ZZavar) in določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o posredniški pogodbi. ZZavar v določbah od 219. do 226.a člena ureja pogodbo o zavarovalnem posredništvu, ki se sklene med posrednikom (tožeča stranka) in zavarovalcem, zavarovalnica pa je v skladu z 224. členom ZZavar in pravno teorijo(1) zavezana zavarovalnemu posredniku plačati provizijo«.
[4] Primerjajte vsebino avstrijske in slovenske ureditve med katero ni nobene razlike § 30, Maklergesetz.
(1) Wenn nicht ausdrücklich und schriftlich etwas Abweichendes vereinbart ist, steht dem Versicherungsmakler aus dem Maklervertrag mit dem Versicherungskunden keine Provision, sonstige Vergütung oder Aufwandsentschädigung zu. Bei erfolgreicher Vermittlung gebührt ihm Provision aus dem mit dem Versicherer geschlossenen Maklervertrag nach Maßgabe des § 6, § 7 Abs. 2 und § 8 Abs. 1 und Abs. 3.
(2) Der Anspruch auf Provision entsteht mit der Rechtswirksamkeit des vermittelten Geschäfts, wenn und soweit der Versicherungskunde die geschuldete Prämie bezahlt hat oder zahlen hätte müssen, hätte der Versicherer seine Verpflichtungen erfüllt. Wenn der Versicherer gerechtfertigte Gründe für eine Beendigung des Versicherungsvertrags oder eine betragsmäßige Herabsetzung der Versicherungsprämie hat, entfällt bzw. vermindert sich der Provisionsanspruch.
- člen (pred obnovo ZZavar)
(1) Zavarovalni posrednik nima pravice od zavarovalca zahtevati plačila provizije oziroma kakršno koli drugo plačilo, če ni s posredniško pogodbo, sklenjeno z zavarovalcem izrecno pisno drugače dogovorjeno.
(2) Če je s posredniško pogodbo iz prejšnjega odstavka izrecno pisno dogovorjeno, da ima zavarovalni posrednik pravico do provizije, pridobi pravico do provizije, ko prične veljati zavarovalna pogodba, pri sklenitvi katere je posredoval.
- člen (po obnovi ZZavar-1)
[5] Zanimivo je, da na primer v Avstriji zakon posebej ureja razmerja med zavarovalnico in posrednikom vprašanja provizije zavarovalnega posrednika v določbah par 26-32, vprašanje provizije pa je urejeno podrobno par. 30. Razen tega pa je Vlada pripravila še dodatna pojasnila glede pravice posrednika do provizije v par. Maklergesetz-MAKJLER-G, BGBl262/1996 z poznejšimi spremembami in dopolnitvami Bundesgesetz über die § 30 echtsverhältnisse der Makler (Maklergesetz – MaklerG)
StF: BGBl. Nr. 262/1996 (NR: GP XX RV 2 AB 87 S. 20. BR: AB 5168 S. 613.)
[6] Podrobneje glejte;Mario Zinnert, Recht und Praxis des Versicherungsmaklers, VVWKarlsruhe, 2008, 121.
[7] Koban/ Aichinger, Rechte und Pflichten des Verscherungsmaklers, Wien 2012, str33-37
[8] Schauer, Die Informationspflichten im neuen Versicherungsvermittlerrecht, VR 2005, 158, Die Informationspflichten der Versicherungsvermittlungs-Richtlinie, in Fenyves/Koban/Schauer (Hrsg), Die Versicherungsvermittlungs-Richtlinie-Umsetzung in das österreichische Recht (2003) 75.
[9] Koban/ Aichinger, Rechte und Pflichten des Verscherungsmaklers, ibidem str.51-52.
[10] Fromherz, Kommentar zum MaklerG (1997) ob članku 30, opomba 26.
[11] Fenyves/Koban/Schauer (Hrsg), Die Versicherungsvermittlungs-Richtlinie-Umsetzung in das österreichische Recht (2003) 16f.