In entrepreneurial practice it is recommended and appropriate to form societas which pursues common interests, instead of concluding various contracts where conflicting interests are regulated.
Skupne cilje več nosilcev podjetniške dejavnosti je možno uresničiti tudi v obliki civilne družbe, ki ni pravna oseba. Civilna družba se ustanovi z družbeno pogodbo, ki jo ureja Obligacijski zakonik[1] v določbah od 990. do 1002. člena.
Pri civilni družbi gre za prizadevanje doseči skupni namen dveh ali več oseb s svojimi prispevki. V podjetniški praksi se priporoča in je primerno vrsto skupnih opravil med dvema ali večjim številom subjektov udejanjiti v obliki civilne družbe na podlagi družbene pogodbe, ki je po naravi societetna in zasleduje skupne interese, namesto sklepanja različnih obligacijskih pogodb, kjer se urejajo nasprotujoči interesi. S sklenitvijo družbene pogodbe nastane civilna družba, ki, kot že navedeno, nima statusa pravne osebe. Vsaka stranka se zaveže prispevati svoj delež v skupni namen, na primer izvajanje določenega podjetniškega podjema. Podjetnik lahko prispeva znanje, poznavanje trga, ipd., drugi družbenik – vlagatelj pa vloži denar. Razen denarja je v skladu z OZ prispevek lahko tudi stvar, pravica, terjatev, ali pa tudi storitev, dopustitev ali opustitev, ki ima premoženjsko vrednost. Če s pogodbo ni drugače določeno, so prispevki družbenikov enaki. Posebej je zanimiva določba o dolžnosti družbenika, da prispeva, v primeru nujnosti ohranitve premoženja, poleg prispevka, ki je določen s pogodbo, tudi sorazmeren del tega, kar je potrebno za ohranitev premoženja ali preprečitev škode. To je na primer, če družba posluje z izgubo.
Odločanje je lahko skupno ali pa različno glede na višino prispevka. OZ določa, da družbeniki opravljajo poslovodstvo skupno in enakopravno, če se ne dogovorijo drugače. Vsak družbenik ima pravico biti obveščen o poslih in zadevah družbe. Vsak družbenik je upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, razen, če pogodba določa drugače. Vsak družbenik je dolžan nositi del izgube, ki nastane z delovanjem družbe. Če s pogodbo ni določeno drugače, so družbeniki pri koristih in izgubi udeleženi v enakih delih kot s prispevki.
Če družbenik civilne družbe ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. Če družbenik ali poslovodja nastopa v imenu družbe, postanejo vsi družbeniki solidarni upniki oziroma dolžniki in se uporabljajo določbe OZ o solidarnih obveznostih; drugačen dogovor med družbeniki nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam. Obveznosti družbenikov nasproti tretjim osebam ne prenehajo s prenehanjem družbe. Na premoženju družbe, ki nastane s prispevki družbenikov ali s poslovanjem družbe, imajo družbeniki enake solastninske ali drugačne soimetniške deleže, če pogodba ne določi drugače.
V naši tradiciji je civilna družba znana tudi pod hrvaškim imenom ortakluk in je vedno bolj priporočljiva oblika za sodelovanje, namesto različnih pogodb, ki urejajo nasprotujoče si interese. Navedena oblika je bila znana v rimskem pravu pod pojmom pactum za razliko od ostalih pogodb (contractus). Vsebinska razlika med njimi je lahko izražena s sloganom: pri civilni družbi velja: delamo (conagere), da bi si delili; pri pogodbi (contractus) pa velja: delam( agere), da mi plačaš. Razlika je v zasledovanju skupnega interesa pri civilni družbi in zasledovanju »egoističnih« individualnih interesov pri ostalih pogodbah.
IZOP – Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru v razmerjih, ki so primernejša za oblikovanje civilne družbe, kot za sklenitev raznih pogodbenih razmerij, svetuje pri urejanju razmerij na podlagi tradicionalnih znanih načel, ki interesno združujejo nosilce podjetniške dejavnosti, namesto, da jih zgolj povezujejo s pogodbami, ki temeljijo na različnih interesih.
[1] Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 97/2007, z dne 24.10.2007, s spremembami)
Prikazna slika: Freepik