Glede na najnovejše informacije o tem, da bo kršitve človekovih pravic, povzročenih z uveljavitvijo Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/99, z dne 8.7.1999), obravnaval veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice in upoštevaje medijsko poročanje o spornosti navedenega zakona, smo se v uredništvu Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (IZOP) odločili, da podrobneje predstavimo problematiko – tako z vidika sprejemanja tega zakona in njegovih posledic, kot poskusov odprave teh posledic s sprejetjem novih zakonov (v letu 2007 in 2011).
S to tematiko se že 18 let ukvarja prof. dr. Šime Ivanjko kot pravni svetovalec Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (C.I.N.I.P.). S profesorjevim dovoljenjem in dovoljenjem Pravne fakultete Univerze v Ljubljani v celoti objavljamo njegovo razpravo Izum in odprava aktivnega družbenika v slovenskem korporacijskem pravu, objavljeno v zborniku Liber amicorum – Izbrani vidiki razvoja slovenskega gospodarskega in civilnega prava od srede 20. stoletja do danes, ki ga je v letu 2015, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu prof. dr. Zabela, izdala Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Na koncu dodajamo aktualne informacije o zadnjih dogodkih v zvezi s to problematiko.
Uvod
V slovenskem pravu smo se od leta 2002 do leta 2011 leta ukvarjali s pojmom, kdo je aktivni družbenik pri kapitalskih družbah, ki je bil ex lege dolžan poravnati vse obveznosti družbe, ki so prenehale po postopku izbrisa po uradni dolžnosti oziroma brez postopka likvidacije ali stečaja. Pojem aktivni družbenik je znan le v pogovornem jeziku, ni pa znan kot pravni pojem, in se nanaša na družbenika, ki je aktiven v sferi upravljanja ali poslovanja v svoji družbi, praviloma v d.o.o. – v delniški družbi delničar po naravi te družbe ne more biti aktiven v sferi upravljanja na enak način kot družbenik v d.o.o. Pojem aktivnega družbenika je v slovensko korporacijsko pravo uvedlo Ustavno sodišče s svojo odločbo U-I-135/00-77 z dne 9. oktobra 2002,[1] ko je določilo pravila, kako se morajo razlagati sicer razveljavljena določila najbolj spornega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod),[2] ki je bil sprejet po osamosvojitvi Republike Slovenije, pri tem pa je Ustavno sodišče naložilo slovenskemu zakonodajalcu, da mora z zakonom opredeliti, kaj pomeni in kdo je aktivni družbenik. To je bilo storjeno šele leta 2007 z 442. členom Zakona finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP),[3] ki je določil kriterije za določitev aktivnega družbenika.
Ker je bil to izum, ki ga korporacijsko pravo v svetu ne pozna, se je zakonodajalec leta 2011 končno zavedel napake in je bil ta pojem odpravljen iz slovenskega prava. A v času, ko smo deset let iskali definicijo pojma aktivnega družbenika, je več deset tisoč podjetnikov ostalo brez premoženja, saj so sodišča na različne načine poskušala v vsakem konkretnem primeru uporabiti svoje poglede na to, kdo je v podjetništvu aktivni družbenik.
Da bi bralci, zlasti mlajši, razumeli, zakaj pišemo o tej problematiki prav v monografiji, ki je posvečena nestorju slovenskega korporacijskega prava, spoštovanemu prof. dr. Bojanu Zabelu, je treba poseči v preteklost in prikazati, kako sta slovensko pravosodje in zakonodajalec storila krivico cenjenemu kolegu dr. Bojanu Zabelu, ki je posvetil velik del svojega poklicnega strokovnega znanja pravnemu urejanju položaja družbenika v d. o. o pri čemer pa nikoli ni omenil pojma aktivni družbenik. Če bi bil pojem aktivnega družbenika znan v korporacijskem pravu, bi ga gotovo omenil in s svojo znano natančnostjo opredelil. Nasprotno, prof. dr. Zabel je vedno menil, da je uvajanje pojma aktivnega družbenika v sistem korporacijskega prava napaka ali pa vsaj hudo sporna institucija korporacijskega prava. Res je, da je bil pojem aktivnega družbenika odpravljen leta 2011 v zakonodaji, a je vendar še vedno podlaga za oškodovanje tisočih prizadetih, ki jih je sodišče v preteklosti opredelilo, da so bili aktivni družbeniki, in ki še vedno plačujejo obveznosti izbrisanih družb. Ker v Sloveniji del stroke ne more prepričati politične in pravosodne oblasti, da je bil pojav aktivnega družbenika napaka, je treba čakati na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki bo meritorno odločilo, ali gre za genialni izum ali pa za napako s številnimi škodljivimi posledicama za več deset tisoč prizadetih.
Napaka ali izum slovenskega zakonodajalca
Državni zbor Republike Slovenije je na svoji 15. seji 24. junija 1999 po hitrem postopku sprejel verjetno najbolj sporen zakon, ki je spravil več deset tisoč ljudi ob večino ali pa ob vse premoženje, veliko število prizadetih podjetnikov nagnal v osebni stečaj ter v širši družbi, kot nepričakovani spomladanski mraz, pri tisočih zamrznil idejo o pomenu »kraljevskega« 74. člena Ustave RS o svobodni gospodarski pobudi, ki jo je tako idealno opisoval spoštovani kolega prof. dr. Bojan Zabel kot avtor določb Zakona o gospodarskih družbah, ki se nanašajo na d. o. o. Slednji je kot avtor znamenitega 8. člena istega zakona, ki se nanaša na spregled pravne osebnosti pri kapitalskih družbah, jasno oblikoval situacije, v katerih družbenik kapitalskih družb odgovarja za obveznosti kapitalske družbe. On je zakoličil odgovornost družbenikov za obveznosti d. o. o. v skladu s temeljnimi, povsod v svetu sprejetimi pravicami odgovornosti družbenikov pri kapitalskih družbah. Njegove misli o pravni varnosti družbenikov kapitalskih družb in vlogi družbenika pri d. o. o. so bile zaradi nerazumevanja korporacijskega prava s strani zakonodajalca tega dne v Državnem zboru izničene.
Na tej seji je bilo le 49 poslancev, kar pomeni minimalni kvorum. Seja je imela kratek dnevni red in je bila zadnja seja pred letnimi dopusti in dan pred praznikom.[4] Na dnevnem redu je bil sprejem najbolj spornega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod) , ki ga je predlagalo Ministrstvo za finance, pri čemer je v prvih dveh poglavjih opredeljena v pravni formi »abeceda podjetništva o finančnem poslovanju«, v tretjem poglavju pa je urejen izbris nedelujočih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti oziroma prenehanje gospodarskih družb brez likvidacije ter kot posledica izbrisa zakonski prenos vseh obveznosti izbrisanih d. o. o. in d. d. na družbenike in delničarje. Tak ex lege prenos vseh obveznosti kapitalskih družb na družbenike oziroma delničarje ne pozna nobena država v Evropi, pa verjetno tudi ne v svetu. Zastavlja se vprašanje, ali je to huda napaka ali genialni izum, čeprav moramo takoj na začetku poudariti, da za pravo ni predvidene Nobelove nagrade.[5]
Zgodovina nastanka ideje o izbrisu družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti
Za pravilno razumevanje nastanka ideje o izbrisu družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti in prenosu obveznosti na družbenike mimo institucije spregleda pravne osebnosti je treba opozoriti na določena dejstva, ki so bila vzrok oziroma povod za sprejem ZFPPod.[6] Ob sprejetju Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)[7]leta 1993 je zakonodajalec predvidel in v 1. odstavku 583. člena predpisal obveznost registrskih sodišč, da začnejo po uradni dolžnosti postopek likvidacije za gospodarske družbe, ki niso usklajene z zakonom.[8] Sodišča te določbe v ZGD niso spoštovala in tudi strokovna javnost ni bila seznanjena, zakaj teh postopkov v praksi ni bilo.
Zaradi opustitve sodišč, da izvajajo postopke likvidacije oziroma stečaja po določbah 583. člena ZGD je bila 30. 6. 1997 sprejeta sprememba 3. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL),[9] ki je ponovno določala dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti uvede stečaj nad družbami, ki niso poslovale. Sodišča niso spoštovala niti te novele ZPPSL. Javnosti tudi ni bil znan razlog, zakon so sodišča to dolžnost opustila.
Leta 1999 je Slovensko sodniško društvo predložilo Ministrstvu za pravosodje osnutek Zakona o izbrisu neusklajenih in neaktivnih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti z namenom, da se odpravijo posledice nespoštovanja omenjenih določb ZGD in ZPPSL o izvajanju predpisanih postopkov likvidacije in stečaja, ki bi jih morala sodišča začeti po uradni dolžnosti. S predloženim ZFPPod se je želelo po bližnjici zgolj z izbrisom iz sodnega registra in prenosom obveznosti izbrisanih družb na družbenike nadomestiti vodenje stečajev po uradni dolžnosti. V tem osnutku je bilo predvideno, da se vse obveznosti izbrisanih družb prenesejo na družbenike oziroma delničarje. Ministrstvo za pravosodje je omenjeni osnutek zavrnilo, vendar ga je Ministrstvo za finance kot predlog vložilo v zakonsko proceduro za njegov sprejem po hitrem postopku. Zakonodajalec je s sprejetjem omenjenega zakona določeni strukturi podjetnikov, davčni upravi in posameznikom (upnikom) z zakonom presenečanja podaril ogromno premoženjsko vrednost v obliki terjatev do dolžnikov –družbenikov, ki pa do uveljavitve omenjenega ZFPPod niso obstajale po nobenem zakonu ali predpisu. Te terjatve upnikov do družbenikov niso obstajale niti kot naturalne obveznosti. Bistvo zakonodajalčeve odločitve je bilo opredeljeno v posledicah izbrisa neaktivnih in ne dokapitaliziranih družb do leta 1999 v 27. členu ZFPPod, ki je opredeljeval, da: 1) z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha; (2) na dan prenehanja gospodarske družbe zaposlenim delavcem preneha delovno razmerje in 3) da se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD.[10]
Državni zbor je brez razprave ali kakršnihkoli pomislekov poslancev vsebino omenjenega osnutka v celoti sprejel kot ZFPPod, ki je v nasprotju s korporacijsko zakonodajo uredil postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti oziroma njihovo prenehanje brez likvidacije in prenesel vse neplačane obveznosti na družbenike. Ker sodišča v postopku izbrisa družb iz sodnega registra niso razpolagala s podatki o družbenikih oziroma delničarjih, so ob objavi sklepov o izbrisu v Uradnem listu RS objavljala imena ustanoviteljev, ki so bila vpisana v registru. O začetku postopka za izbris družbe družbeniki sploh niso bili obveščeni osebno, temveč le v oglasnem delu Uradnega lista.[11]
Na podlagi omenjenega postopka je bilo iz sodnega registra v Sloveniji izbrisano približno 18.000 družb, ki so jih ustanovile praviloma fizične osebe po letu 1990, ko so ostale brez dela in na ta način poskušale reševati svoja eksistencialna vprašanja socialne varnosti. Država je ustanavljanje gospodarskih družb do takrat podpirala.
Zaradi razpada takratnega gospodarskega sistema in osamosvojitve Slovenije so številni posamezniki ostali brez dela in so poiskali rešitev v ustanavljanju lastnega podjetja. Številna podjetja sploh niso zaživela ali pa so prenehala s poslovanjem, ne da bi bil izveden postopek likvidacije oziroma stečaja.
Sporen prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike
Z ZFPPod je zakonodajalec določil obveznost sodišča, da se vse neusklajene in neaktivne družbe izbrišejo iz sodnega registra in se morebitni dolgovi teh družb prenesejo na družbenike in delničarje, čeprav je šlo za kapitalske družbe, pri katerih družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družb, razen če niso zlorabili družbe (spregled pravne osebnosti). Po zakonu so bili družbeniki in ustanovitelji odgovorni za obveznosti izbrisane družbe zgolj zato, ker niso začeli postopka stečaja ali likvidacije, čeprav bi to morali po izrecni določbi 583. ZGD iz leta 1993 in na podlagi citrane spremembe 2. in 3. odstavka 3. člena ZPPSL iz leta 1997 izvajati sodišča po uradni dolžnosti.
Odgovornost družbenikov je nastopila po samem zakonu in avtomatično z izbrisom družbe iz registra. Odgovornost je temeljila na zakonski predpostavki, da so družbeniki pred notarjem podpisali izjavo o prevzemu dolga družbe.
Po zakonu je bila odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih družb neomejena in solidarna. Na podlagi tega zakona so upniki lahko vlagali tožbe in izvršbe brez dokazovanja kakršnekoli krivde družbenikov za nastalo situacijo. Rok za vložitev tožbe je bil eno leto po objavi izbrisa družbe iz registra.
ZFPPod je na podlagi administrativno določenih kriterijev povzročil, da so družbeniki izbrisanih podjetij avtomatično, retroaktivno, brez možnosti ugovora in obrambe postali osebno odgovorni za obveznosti svojih družb. Ta prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike predstavlja odmik in negacijo korporacijskega prava ter njegovega temeljnega načela v ločenosti premoženja in osebnosti kapitalskih družb od družbenikov. Ta zakon ni prizadel samo več deset tisoč ljudi, neposredno, temveč posredno tudi njihove otroke, družinske člane, dediče, poroke, ki so prav tako po črki zakona danes odgovorni za obveznosti izbrisanih gospodarskih subjektov.
Nad sto tisoč slovenskih občanov je bilo čez noč »kaznovanih« z denarno kaznijo, ne da bi do uveljavitve zakona obstajal predpis o takem »kaznovanju«. V osnovi gre za kaznovanje oseb, ki so bili ustanovitelji oziroma družbeniki družb, za katere niso pravočasno sprožili stečaja, čeprav ta kazen ni bila predpisana v kazenskih določbah nobenega zakona.[12]
Tudi dolžnost uvedbe stečaja ni bila prepisana kot dolžnost oziroma obveznost družbenikov, zaradi katere bi bila predpisana kazen. Zakonodajalec je preprosto diskrecijsko predpisal kaznovanje družbenikov, ki so »pozabili« na svoje podjetje. Pri tem jim ni omogočil nobenega roka kot opozorila oziroma jim ni omogočil, da odpravijo posledice svoje »pozabljivosti« in jih tudi ni vnaprej opomnil, da bo sprejel tak zakon. Ob pripravi tega zakona ni bilo v javnosti nobene javne, še manj pa strokovne razprave.
Sodišča so objavljala v Uradnem listu imena ustanoviteljev, ker imen družbenikov in delničarjev niso imela. Vpis spremembe družbenika v sodni register ni bil konstitutivnega pomena. Delničarji pa se niso vpisovali v sodni register. Objavljanje imen ustanoviteljev je bilo v nasprotju z ZFPPod, ker je zakonodajalec izrecno zapisal, da se objavljajo imena družbenikov oziroma delničarjev, ne pa ustanoviteljev, na katere je prešla obveznost plačila dolgov izbrisane družbe. Pogosto so ustanovitelji prenehali biti družbeniki ali delničarji zaradi odsvojitve svojih deležev ali delnic v družbi in je to ravnanje sodišča povzročilo številne nepotrebne spore v praksi in s tem še bolj obremenilo delo sodišč. Kljub opozarjanju stroke na take napačne objave sodišča, so ta brez pomislekov nadaljevala s sporno prakso.[13]
Družbeniki in upniki so imeli le možnost sprožiti stečaj, sodišča pa dolžnost, vendar je zakonodajalec kaznoval le tiste, ki so imeli možnost sprožiti stečaj, tj. dolžnike, ne pa tudi upnikov, ki so tudi imeli možnost sprožiti stečaj, še manj pa je kaznoval tiste, ki bi morali po zakonu sprožiti stečaj. To je težko razumljiva logika »pravičnega kaznovanja«. Na takšno ureditev so postale pozorne tudi druge članice EU.[14] Izbris po uradni dolžnosti in kaznovanje podjetnikov po omenjenem ZFPPod je bila legalizacija opustitvenega ravnanja sodišč in kaznovanje tistih, ki so upali v pravno državo in to, da bodo sodišča ravnala v skladu z zakonom.[15]
Presoja ustavnosti ZFPPod
V zvezi z ZFPPod je sprožen postopek za njegovo ustavno presojo. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-135/00-77 [16] razveljavilo določila 4. in 5. odst. 27. člena, ki določa domnevo, da so družbeniki podpisali izjavo o prevzemu dolgov izbrisane družbe, vendar je bilo treba to razveljavitev po mnenju Ustavnega sodišča razlagati tako, da odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe le tisti družbeniki oziroma delničarji, ki so imeli možnost in pravico pravočasno prožiti postopek stečaja ali likvidacije in ki so aktivno vplivali na poslovanje družbe (aktivni družbeniki). Temeljna institucija, ki omogoča odgovornost družbenikov kapitalskih družb, je spregled pravne osebnosti, urejen v 8.členu ZGD-1.[17]
Ustavno sodišče RS je torej »izumilo in patentiralo« do tedaj v korporacijskem pravu neznan pojem aktivnega oziroma pasivnega družbenika glede dolžnosti sprožanja postopka prenehanja. ZGD takega pojma ne pozna in zato pravna stroka ni preveč ponosna na novi pravni pojem, ki ga je »kreativno« patentiralo Ustavno sodišče mimo zakonodajalca.
Tega se je zavedalo tudi Ustavno sodišče in je zato naložilo zakonodajalcu, da določi kriterije za opredeljevanje novo izumljenega pravnega instituta v praksi, tj. kdo je aktivni družbenik. Pri opredeljevanju novega korporacijskega pojma je Ustavno sodišče le na splošno opredelilo, kaj naj bi pomenil aktivni družbenik. Ugotavljanje in opredeljevanje, kdo je aktivni in pasivni družbenik, je bilo prepuščeno sodnikom, ki pa so pri uveljavljanju pojma aktivnega družbenika razmeroma zelo hitro in učinkovito uporabili metodo pisanja naukov »neukim in drznim podjetnikom, ki so se upali spustiti brez ustreznega znanja na področje podjetništva«, kako bi morali ravnati s svojim podjetjem v primeru težav. Podobne nauke in moralne napotke najdemo v sodbah, s katerimi se odloča o posledicah zanemarjanja roditeljske skrbi za otroke.[18] O tem, kaj so ali niso dejansko družbeniki aktivno storili, je v takratnih sodbah bolj malo napisanega, je pa zato veliko razglabljanja, kaj bi vse morali storiti, čeprav korporacijsko pravo zaradi pasivnosti družbenika pozna le izgubo pravic, ne pa prevzema premoženjskih obveznosti. V korporacijskem pravu je torej vedno poudarek na izgubi določenih korporacijskih pravic, če je družbenik pasiven, nikoli pa pasivnost ne pomeni aktivnega kaznovanja v smislu plačila določene kazni, kot je bilo to določeno v ZFPPod.
Z omenjeno domnevo, da so družbeniki podpisali izjavo o prevzemu dolga, se je ustvarila pravna podlaga, ki je blizu, vsaj po učinkih, pravni fikciji.[19]
Prvi poskus odprave posledic ZFPPod
V letih od 1999 do 2007 je bilo politično ocenjeno, da je bilo sprejetje ZFPPod napaka in je Državni zbor v želji, da odpravi škodljive posledice tega zakona, sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju podjetij ZFPPod-B, ki je začel veljati 7. 4. 2007,[20] z njim pa so se ustavili vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, ki so bili začeti na podlagi ZFPPod, v katerih so upniki izbrisanih družb uveljavljali terjatve zoper družbenike takih družb, ki na dan uveljavitve tega zakona še niso bili končani. V presoji ustavnosti omenjene novele zakona je Ustavno sodišče razveljavilo to spremembo ZFPPod in potrdilo prvotno stališče, ki ga je sprejelo v navedeni odločbi U I-135/00; po mnenju Ustavnega sodišča tak prenos obveznosti na aktivne družbenike ni sporen in ni v neskladju z ustavo, če se nanaša na aktivne družbenike.[21]
Pravna stroka je le pričakovala poglobljeno vsebinsko razpravo in odgovore na odprta vprašanja v zvezi z omenjenim zakonom, tj. ali je bila s sprejetjem ZFPPod storjena napaka ali ne. V obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča ni bilo o tem niti besede.
Izbris družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti po ZFPPIPP
Ob koncu leta 2007 je bil sprejet ZFPPIPP, ki ureja insolvenčne postopke in tudi prenehanje pravnih oseb z njihovim izbrisom iz sodnega registra po uradni dolžnosti oziroma prenehanje brez likvidacije. Ta del zakona je začel veljati 15. 1. 2008, s tem dnem pa je bil razveljavljen ZFPPod iz leta 1999.
Izbris iz sodnega registra brez likvidacije ureja ZFPPIPP v 7. poglavju, v določbah 424. do 444. člena, in je v osnovi podobno urejen kot postopek izbrisa po ZFPPod.[22] Po določbi 427. člena ZFPPIPP je izbrisni razlog podan, če je pravna oseba 1) prenehala poslovati, 2) nima premoženja, 3) je izpolnila vse svoje obveznosti,[23] ali 4) če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, oziroma 5) če obstajajo drugi pogoji, ki jih zakon določa kot razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije.
Posebej je bila v ZFPPIPP določena pravica upnikov, da terjajo plačilo obveznosti od t. i. aktivnih družbenikov, ki upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Zakon je podrobneje opredeljeval, da je aktivni družbenik tisti, ki je imel v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in ki je imel v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegel, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede postopek stečaja. Pri tem velja posebna izpodbojna domneva, da je aktivni družbenik tisti, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic. ( 6., 7.in 8. odst. 442.člena ZFPPIPP).[24]
Drugi poskus odprava posledic izbrisa družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti
Glede na to, da poskusi, da se v ZFPPIPP opusti institucija prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike, niso bili uspešni, je na pobudo Civilne iniciative izbrisanih podjetij poslanec v Državnem zboru Matevž Frangež s skupino drugih poslancev vložil v postopek pri Državnem zboru Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – ZPUOOD, ki ga je Državni zbor sprejel z enim glasom proti na svoji seji dne 19. oktobra 2011.[25]
Temeljna zasnova ZPUOOD je bila v tem, da se je predlagala odprava posledic omenjene zakonodaje iz leta 1999 po posameznih fazah postopka, v katerem bi sodišče oprostilo že obsojene družbenike obveznosti, nastalih na podlagi ZFPPod, razen če bi bili izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti v skladu z 8. členom ZGD-1. Zakon je uredil poseben postopek odpusta dolga samo za obveznosti, utemeljene v ZFPPod.[26]
Postopek odprave škodljivih posledic ZFPPod iz leta 1999 v obliki odpusta obveznosti bi naj potekal po naslednjih fazah: 1. začasna prekinitev vseh postopkov izterjave terjatev, pridobljenih na podlagi spornega ZFPPod, 2. uvedba posebnega postopka odpusta obveznosti dolžnikov na podlagi predloga dolžnika, 3. odpust obveznosti ali nadaljevanje postopkov izterjave na podlagi ugotovljenih pogojev za spregled pravne osebnosti[27]. Zakonodajalec je menil, da je bila s sprejetjem ZFPPod storjena napaka, ki naj bi jo ZPUOOD odpravil. [28]
Zahteva za oceno ustavnosti ZPUOOD
Nekaj dni po uveljavitvi ZPUOOD je Okrožno sodišče v Ljubljani pri Ustavnem sodišču vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 1. do 17. člena ZPUOOD in predlog za začasno zadržanje izvrševanja ZPUOOD. Zanimivo je, da je ZPUOOD začel veljati 17. 11. 2011, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tega zakona že 23. 11. 2011 (glej Opr. št. 13/2011-13, Sodnikov informator št. 13/11). Pri tem je Okrožno sodišče predlagalo tudi začasni ukrep s predlogom, da Ustavno sodišče odloči v najkrajšem možnem času. Ni nam znano, da bi Okrožno sodišče v Ljubljani v kateremkoli drugem primeru tako hitro reagiralo z namenom, da se prepreči uveljavljanje določenega zakona, kot je bilo to v tem primeru. Bistvo predloga oziroma zahteve Okrožnega sodišča v Ljubljani je trditev, da ZPUOOD v svojih določbah neposredno posega tudi v pridobljene pravice oziroma pričakovane pravice upnikov izbrisanih gospodarskih družb do uveljavitve tega zakona, ni pa pri tem niti z eno besedo omenilo, da je bila ob sprejemu prvotnega Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 1999 enaka situacija in da je takrat ta zakon posegal v pridobljene pravice družbenikov, da ne odgovarjajo za obveznosti družbe.[29]
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti na seji 1. decembra 2011 sklenilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje drugega do četrtega odstavka 1. člena in 2. do 17. člena ZPUOOD.
Ustavno sodišče je zadržalo uveljavljanje vseh določb, razen določbe 18. člena, s čimer se je odpravila ureditev določb ZFPPIPP, ki se nanašajo na posledice izbrisa družb iz sodnega registra[30].
V svoji zahtevi za oceno ustavnosti (v nadaljevanju: zahteva) se je Okrožno sodišče v Ljubljani formalno, brez kreativne nove argumentacije, sklicevalo na dosedanje ustavne presoje, da je osebna odgovornost družbenikov izbrisanih družb v luči zakonodajne ureditve skladna z Ustavo RS, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče; pri tem se sklicuje na argumentacijo Ustavnega sodišča iz navedene in drugih ustavnih odločb, zlasti odločbe U-I-117/07, s katero je odločalo o ustavnosti ZFPPod-B. Posebej se opozarja na stališče Ustavnega sodišča, da je »odstranitev „mrtvih“, nedelujočih gospodarskih družb iz pravnega prometa skladno z načeli pravne države, saj se na ta način varuje upnike in zmanjšuje nevarnost pri poslovanju (tč. 9 obrazložitve odločbe U-I-117/07).«[31]
Okrožno sodišče je v zahtevi navajalo tudi, da opredelitev osebne odgovornosti pravih, aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe ni v neskladju z ustavo (tč. 42 obrazložitve odločbe UI-135/00)[32].
Okrožno sodišče je posebej opozarjalo, da ni mogoče šteti kot ustavno dopustne posege v že pridobljene pravice oziroma pričakovalne pravice upnikov izbrisanih družb, v posledici česar je bilo že ugotovljeno neskladje s 33. in 155. členom Ustave (tč. 33–38 obrazložitve odločbe U-I-177/07).[33]
V svoji Zahtevi pod toč. D vlagatelj posebej opozarja, da ZPUOOD posega na položaj vseh upnikov, ki uveljavljajo svoje terjatve v tekočih pravdnih, upravnih in izvršilnih postopkih, ker bodo »morali kljub temu, da imajo že pridobljeno pravico v obliki pravnomočne sodne odločbe oziroma imajo t. i. „pričakovalne pravice“, da bo sodišče naložilo dolžniku navedeno terjatev, v novem postopku uveljavljati tovrstna upravičenja, pri čemer je dopuščena podlaga za uveljavitev teh pravic bistveno zožena namesto neomejene odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe […]«. Po mnenju vlagatelja te zahteve pomenijo taki posegi poseg v človekove pravice in da je o tem že presojalo Ustavno sodišče v UI-117/07 v točkah 33.–38.).[34]
Vlagatelj pod točko F zahteve je posebej utemeljeval neskladnost ZPUOOD z Ustavo, ker »ni izkazan ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v pridobljene pravice oziroma pričakovalne pravice upnikov izbrisanih družb«, češ da »ni izpolnjen torej prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (3. odstavek 15. člena oziroma 2. odstavek 155. člena).« Vlagatelj je ponovno poudaril, da predstavlja ZPUOOD kršitev pridobljenih pravic in tudi kršitev 22. člena Ustave, »saj bi bili upniki, ki so svoje upravičenje pridobili na zakonski in ustavnoskladni podlagi in bi bili v posledici uveljavitve zakona postavljeni v položaj, da se jim bistveno zmanjša možnost uveljavljanja tovrstnega upravičenja, v neenakopravnem položaju s tistimi upniki, ki so do uveljavitve zakona uspeli priti do poplačila istovrstnih upravičenj«.[35] Zanimivo je, da se je Okrožno sodišče v Ljubljani v vseh postopkih za ustavno presojo kot pobudnik sklicevalo na obremenjenost sodišč z zakonskimi postopki, ki sta jih nalagala ZFPPod-B iz leta 2007 in ZPUOOD.[36] Pri tem pa se pozablja, da so prav sodišča z opustitvijo že omenjenih dolžnih nalog med letoma 1993 in 1999 prispevala tedanjemu številu postopkov, ki se vodijo na podlagi ZFPPod. Obremenjenost sodišča ne more biti razlog, da se ne bi odpravljale napake, če so te storjene na škodo ene in v korist druge skupine ljudi.[37]
Del pravne stroke, zlasti iz vrst pravosodja, je takoj podprl zahtevo Okrožnega sodišča in zatrjeval, da je institucija odgovornosti družbenikov v našem sistemu nujna in da je Ustavno sodišče razrešilo vsa sporna vprašanja v svojih prejšnjih odločitvah. Po mnenju nekaterih avtorjev je treba postopke zoper družbenike izbrisanih družb po ZFPPod in ZFPPIPP takoj nadaljevati, ker med drugim z zakonom retroaktivno posežejo v že pridobljene pravice in pravne koristi upnikov, ki so vodili postopke po že tehtanih določbah ZFPPod in so zdaj vnovič v situaciji, ki jih »spravlja v agonijo in obup«.[38] O b tem se zastavlja vprašanje, ali niso bili današnji dolžniki leta 1999 prav tako presenečeni nad sprejetjem ZFPPod, ki je veljal retroaktivno. Tudi njih je takrat zakonodajalec spravil v »agonijo in v obup«, ki še za deset tisoče prizadetih vedno traja. Avtorji niso odgovarjali na vprašanje, zakaj ni dovoljeno po 12. letih ustaviti postopkov in rešiti dolžnike trajajoče »agonije in obupa«, ki jim jo je povzročil zakonodajalec s kršitvijo enakih pravic, ki se sedaj po mnenju avtorjev kršijo upnikom.[39]
Zanimivo je stališče, da »ZPUOOD ne izhaja niti iz nove pravne argumentacije niti ne daje novih pravnih rešitev, ki bi bistveno odstopale od izhodišč in rešitev, o katerih je Ustavno sodišče že odločalo in tudi odločilo, da so neustavne«.[40]
Odločitev Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-307/11-21 v postopku, začetem na zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 12. aprila 2012 odločilo, da se členi 1 do 17 Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11) razveljavijo. Takšno odločitev Ustavnega sodišča je bila glede na njegova prejšnja stališča pričakovana, zlasti ker ustavno sodišče ni obravnavalo problema v celoti, z vidika povezanosti z dejanskim stanjem leta 1999, in se je preprosto sklicevalo na prejšnjo odločitev v odločbi, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 135/2000, in odločbo št. U-I-117/07 z dne 21. junija 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in Odl. US XVI, 64).
V svoji obrazložitvi Ustavno sodišče vztraja pri svojih stališčih iz prej navedenih odločb, brez posebne dodatne argumentacije. Zanimivo je, da je Vlada RS v odgovoru podprla Okrožno sodišče in navajala »da je že v zakonodajnem postopku nasprotovala sprejetju ZPUOOD in sprejela mnenje, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Vlada se v celoti strinja s predlagateljem, da je ZPUOOD v neskladju z Ustavo in s predlagateljevo utemeljitvijo zatrjevanih protiustavnosti«. Vlada RS je še posebej poudarila, »da je ZPUOOD posegel v pridobljene oziroma pričakovalne pravice upnikov izbrisanih družb tako, da jih je spremenil v pogojne pravice, ki bodo lahko uspešno uveljavljene le, če bodo upniki uspeli dokazati obstoj razlogov za spregled pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1.«
Večji del obrazložitve v omenjeni odločbi je le opis vsebine zakona brez posebnih argumentov glede dejanskega problema spornega zakona, Ustavno sodišče pa je pri tem dosledno sledilo navedbam vlagatelja zahteve.
Ustavno sodišče je pravico do zasebne lastnine že večkrat opredelilo kot jamstvo, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju,[41] vendar ne omenja, da so imeli enako pravico dolžniki do leta 1999 in da so zaupali v pravo. Pri tem pa sodišče takoj poudari, da »načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne človekove pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem primeru treba dati prednost«. (Poudaril Š. I.)
Zanimiva so razglabljanja Ustavnega sodišča o potrebi zakonodajalca, da spreminja obstoječo ureditev, če oceni , da taka ureditev ni več primerna oziroma potrebna. Zakonodajalec nima le pravice, temveč tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. »Načelo prilagajanja družbenim razmeram je namreč eno od načel pravne države«, vendar pa mora pri tem »spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter upoštevati ustavna načela, kot sta načeli prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov in zaupanja v pravo. Pri tem mora biti posebej pozoren, da s spremembami zakonodaje ne posega v pridobljene in pričakovalne pravice posameznikov, ki so v dotedanjo ureditev zaupali, saj s tem posega v obstoječa pravna razmerja, ki so nastala po do tedaj veljavnem pravu«. Ničesar pa sodišče je pove o tem, zakaj ta načela niso veljala leta 1999, saj so bili dolžniki v enaki situaciji.
Odklonilno ločeno mnenje
Odločitev Ustavnega sodišča ni bila enotna, saj sta dve sodnici glasovali proti. Sodnica dr. Etelka Korpič – Horvat je napisala tudi ločeno odklonilno mnenje, ki se mu je pridružila tudi sodnica Jasna Pogačar. V odklonilnem mnenju sta sodnici poudarili, da odločba o razveljavitvi 1. do 17. člena ZPUOOD »temelji na nepravilnem izhodišču, to je, da varuje le upnike, ne pa tudi družbenikov«. Po njihovem mnenju je bil cilj ZPUOOD »jasen, to je zavarovati položaj družbenikov, ki so že od veljavnosti Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 31/07 – v nadaljevanju ZFPPod) leta 1999 in pozneje na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11 – v nadaljevanju ZFPPIPP) neupravičeno odgovarjali za obveznosti družbe. Družbeniki so bili odgovorni za obveznosti izbrisane družbe zgolj zato, ker niso predlagali stečaja te družbe, čeprav so enako možnost predlagati stečaj imeli tudi upniki«. V odklonilnem mnenju je poudarjeno tudi: »Ustavno sodišče bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tehtanja položajev obeh, družbenikov in upnikov. Če je menilo, da vloga Državnega zbora ni bila zadostno dobro utemeljena, da bi lahko presojalo zadevo v celoti, tudi glede ureditve položaja družbenikov, bi lahko uporabilo institut koneksitete. Da se je Ustavno sodišče zavedalo ustavno neskladnega položaja družbenikov, izhaja iz same odločitve, ko je ohranilo v veljavi 18. člen ZPUOOP, s čimer je bilo za naprej neskladje odpravljeno, ni pa bilo sanirano za nazaj.« (Poudaril Š. I.)
Odprava pojma aktivnega družbenika iz slovenskega korporacijskega prava
Ustavno sodišče je s citirano odločbo razveljavilo vsa določila omenjenega zakona, razen 18. člena ZDUOOP, ki je odpravil določila 6. do 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP o dolžnosti plačila aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb, Odpravljeni so tudi kriteriji za določitev, kdo je aktivni družbenik, ki so bili opredeljeni v razveljavljenih določbah ZFPPIPP.
Kot aktivni družbenik je bil določen družbenik v d. o. o. oziroma delničar v d. d., ki je imel ob prenehanju izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in ki je imel v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegel, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic iz njegovega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora.
Pri tem pa je veljala domneva: če družbenik ne dokaže drugače, je aktivni družbenik vsak, ki je družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic. Aktivni družbeniki so upnikom izbrisane družbe solidarno odgovarjali za izpolnitev teh obveznosti.
Odločba ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 36/12 z dne 18. maja 2012, kar je povzročilo, da so vsi postopki izbrisa družbe iz sodnega registra, začeti na podlagi razveljavljenih določb 442 ZFPPIPP, ustavljeni s 17. novembrom 2011, ko je začel veljati ZDUOOP, z ne razveljavljenim 18. členom. To je izzvalo precej negodovanja v javnosti, ker so bili družbeniki družb, ki so bile pravnomočno izbrisane vključno s 17. 11. 2011, zavezani plačati dolgove izbrisane družbe, družbeniki, katerih družbe do tega dne še niso bile izbrisane, pa so bili oproščeni plačila za obveznosti izbrisanih družb. Po 17. 11. 2011 je še vedno veljaven postopek izbrisa ne delujočih družb iz sodnega registra, vendar pa po tem datumu ne veljajo določbe o prenosu obveznosti družb na družbenike.
Slovensko korporacijsko pravo torej od 17. novembra 2011 končno ne pozna več pojma aktivnega družbenika, ki bi bil ex lege dolžan plačevati vse obveznosti iz sodnega registra izbrisane družbe.
Pričakovanja dokončne odločitve iz Strasbourga
Na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČ) v Strasbourgu je več vlog prizadetih družbenikov, ker so prepričani, da so jim z ZFPPod in ZFPPIPP kršene človekove pravice do lastnine in pravica do pravnega varstva. Kot vsako napovedovanje sodnih odločitev, je tudi v tem primeru tvegano, pa vendar je na podlagi vsega, kar se je dogajalo z omenjenim zakonom, možno pričakovati za prizadete vlagatelje pozitivno odločitev.
Če bo odločitev potrdila, da je izum slovenskega prava genialen, bo treba čestitati pobudnikom, ki so vnesli pojem aktivnega družbenika v korporacijsko pravo, če pa bo omenjeno sodišče ocenilo, da je bila to napaka, pa bomo to pripisali neznanim avtorjem in čim prej pozabili glede na to, da je v Sloveniji metoda brisanja najhitrejši in neučinkovitejši (vendar samo začasno) postopek reševanja odprtih problemov v naši družbi.[42]
Dne 10. 3. 2014 je poslanec dr. Vinko Gorenjak zastavil pisno poslansko vprašanje Državnemu zboru (DZ), v katerem je na podlagi pobude civilne iniciative za nasilno izbrisana podjetja postavil vprašanje, ali bo DZ karkoli ukrenil glede prizadetih več deset tisoč občanov, ki vsakodnevno izgubljajo premoženje na podlagi sodnih odločb, ki temeljijo na spornem zakonu iz leta 1999. Vlada RS je na svoji 55. redni seji dne 17. 4. 2014 sprejela odgovor, ki ga je posredovala DZ, v katerem ni navajala posebnih argumentov, temveč le, da je o tem vprašanju Ustavno sodišče dokončno odločilo in da bi vsak poseg na to področje pomenil protiustavnost glede na odločitev Ustavnega sodišča. Posebej je poudarilo, da je bil z 18. členom ZPUOOD ta institut iz slovenskega prava odpravljen. Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij, ki jih zastopa mednarodna odvetniška pisarna italijanskega odvetnika Andrea Saccucci-ja, je pripravila skrajšano verzijo dokumenta o tej problematiki za DZ, vendar to v DZ doslej ni bila obravnavano.
[1] Ur. l. RS, št. 93/2002.
[2] Ur. l. RS, št. 54/1999.
[3] Ur. l. RS, št. 126/07 z dne 31. 12. 2007, 40/09 z dne 29. 5. 2009, 59/09 z dne 30. 7. 2009, 52/10 z dne 30. 6. 2010, 26/11 z dne 8. 4. 2011, 87/11 z dne 2. 11. 2011, 87/11 z dne 2. 11. 2011, 23/12 z dne 26. 3. 2012, 47/13 z dne 31. 5. 2013, 63/13 z dne 26. 7. 2013, 100/13 z dne 6. 12. 2013, 10/15 z dne 16. 2. 2015, 13/14 z dne 17. 2. 2014, 10/15 z dne16. 2. 2015. Dejstvo, da je bil zakon v sedmih letih veljavnosti spremenjen in dopolnjen 12-krat, kaže na njegove pomanjkljivosti ali pa zakonodajalčevo nepoznavanje tradicionalne klasične pravne discipline, kakršna je stečajno pravo.
[4] Zanimivo je, da je na tej seji Državnega zbora takoj na začetku poslanec Štefan Klinc predlagal , da »danes delamo skozi do 13.00 ure in hitimo z delom …« Ker predstavnik Vlade RS in poročevalec nista želela predstaviti zakona, je v dvorani nastal nemir …V zapisniku seje je zapisano. »(Nemir v dvorani.)«. Zakon je predstavil predsednik Odbora za finance in monetarno politiko, mag. Janez Kopač, ki ni niti z eno besedo omenil glavnega problema zakona, o katerem bo podrobneje govora v tem prispevku, na koncu pa je povedal le: »Še enkrat pravim, ker niso zadosti eksaktni; zakon oziroma posledice v zakonu so pa zelo eksaktne in ne more se nekaj, kar je zelo eksaktno, nanašati na nekaj, kar niti ni natančno določeno«. Franc (Feri) Horvat je podprl zakon, vendar tudi on ni omenil bistvenega problema tega zakona. Iz zapisnika seje je razvidno, da je predsednik večkrat opozarjal na mir v dvorani. Zanimivo je, da je edino poslanec Bogomir Špiletič izrazil dvom o tem zakonu in opozoril na pritisk sodnikov, ki mu je vlada podlegla in je povedal: »In jaz bi tu pa res lepo prosil, da se do tega opredeli tudi sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora, kajti narediti izbris iz sodnega registra, ne da bi se pred tem pretehtale vse terjatve in vse obveznosti posameznega gospodarskega subjekta, kar se pa naredi v stečajnem postopku, nam izraža dvom, da se tu zaradi pritiska predvsem sodnikov [poudaril Š. I.], ki so se močno uprli zakonu o stečaju in likvidaciji in je vlada seveda temu pritisku ugodila, izraža dvom v korektnost takšnega postopka.« V drugi in tretji obravnavi omenjenega zakona na isti seji, ko so poslanci obravnavali vsak člen zakona posebej, iz zapisnika ni razvidno da bi kdo od poslancev opozoril na najbolj sporni 27. člen, ki govori o posledicah izbrisa in zlasti 4. odstavek, ki se glasi: »V primeru iz prvega odstavka [nanaša se na izbris družb – op. Š. I.] tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD.« Iz zapisnika je razvidno, da je bilo v času glasovanja prisotnih 52 poslancev, za je glasovalo 45 poslancev, nihče pa ni bil proti. Zakon je bil objavljen v Uradnem list v RS, št. 54/1999 z dne 8. 7. 1999. Sprejetje zakona je presenetilo tudi takratnega Ministra za pravosodje Tomaž Marušiča in takratnega Ministra za malo gospodarstvo Janka Razgorška, ki sta od samega začetka nasprotovala takemu zakonu, saj sta se zavedala, kakšno škodo bo zakon povzročil pravni državi in malemu gospodarstvu, zlasti pa malim družinskim podjetjem. Ob pripravi tega zakona ni bilo v javnosti nobene javne, še manj pa strokovne razprave.
[5] Ivanjko, Š., Na področju prava ni Nobelove nagrade, Pravna praksa št. 7-8/2005, 19. 2. 2005.
[6] Ur. l. RS, št. 54/1999, 110/1999, 97/2000 Odl. US: UI 264/99-40, 50/2002 Skl.US: U-I-135/00-60, 93/2002 Odl. US: U-I-135/00-77, 117/2006-ZDDPO-2, 31/2007, 33/2007-ZSReg-B, 38/2007 Skl. US: U-I-117/07-7.
[7] Ur. l. RS, št. 30/93.
[8] Omenjeni 583. člen je v 1. odst. določal »(1) Organizacije in skupnosti, ki se niso preoblikovale po zakonu o podjetjih, uskladijo pravno-organizacijsko obliko z določbami tega zakona do 31. maja 1994, sicer se likvidirajo in izbrišejo iz registra: likvidacijo opravi sodišče po določbah tega zakona«. (Poudaril Š. I.)
[9] Ur. l. RS, št. 39/97. Novela je določala v novih 2 in 3. odstavku: »(2) Ne glede na prejšnji odstavek pristojno sodišče uvede stečajni postopek po uradni dolžnosti nad dolžnikom v primeru, da dolžnik ni zagotovil izplačila plač za obdobje zadnjih treh mesecev ali da ima dolžnik blokiran žiro račun oziroma je nelikviden zadnjih 12 ali več mesecev. (3) V ta namen Agencija za plačilni promet enkrat mesečno obvešča pristojna sodišča o podjetjih, ki izpolnjujejo pogoje za uvedbo stečajnega postopka, določene v prejšnjem odstavku. Način zbiranja podatkov o izplačilu plač predpiše minister, pristojen za delo.« (Poudaril Š. I.)
[10] Ta določba je bila v ZGD namenjena bistveno drugačni pravni in dejanski situaciji: prenehanju družbe po skrajšanem postopku po volji vseh družbenikov. Nihče se ob sprejemanju ZFPPod ni zavedal vsebine te določbe in neprimernosti sklicevanja nanjo v ZFPPod. Glede na to, da sem avtor instituta prenehanja po skrajšanjem postopku ZGD jaz sam, sem na sestanku predstavnikov več ministrstev na Ministrstvu za pravosodje pojasnil ministru za pravosodje Marusiču, kaj to pomeni, on pa je s precejšnjim negodovanjem vrnil predlagatelju. predsedniku Slovenskega sodnijskega društva Zalarju, ta predlog in poudaril, da on kot minister za pravosodje tega ne bo nikoli podprl. Določba 384. člena ZGD je inkorporirana v postopek prostovoljnega prenehanja gospodarske družbe po skrajšanem postopku in se glasi: »(1) Družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. (2) Upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo iz prejšnjega odstavka, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. (3) Za obveznosti iz prejšnjega odstavka odgovarjajo delničarji solidarno z vsem svojim premoženjem. (4) Sodišče lahko zahteva od delničarjev dokazila o resničnosti izjave iz prvega odstavka tega člena. Za prevzeto obveznost plačila dolgov lahko sodišče zahteva tudi druge oblike zavarovanja.« Ta postopek je urejen za delniške družbe, vendar se uporablja tudi za druge družbe. Ta institut nima zveze z izbrisom in zato je sklicevanje na ta člen v ZFPPod zavajanje, zlasti ker je to praktično predpostavka, za katero sodišče ni dovoljevalo izpodbijanja. Ob obnovi ZGD v ZGD-1 je ta določba ostala nespremenjena, enako kot tudi celotna ureditev prenehanja po skrajšanem postopku, ki jo je oblikoval v ZGD podpisani avtor in je sedaj urejena v določbah 425. do 429. člena ZGD-1. (Glej podrobneje, Ivanjko, Š., v: Kocbek, M., Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, druga knjiga, str. 803).
[11] »Pravilna vročitev pa je temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, saj se prizadeti le tako lahko seznani z uvedbo postopka in dobi možnost, da se izjavi in v postopku sodeluje. Kot ugotavlja večinska odločba, je pravilna vročitev praviloma osebna vročitev. Izključitev osebne vročitve zato ne pomeni samo posega v pravico do pritožbe, temveč tudi poseg v pravico do poštenega sojenja«. (Poudaril Š. I.) Glej ločeno mnenje Predsednice Ustavnega sodišča dr. Dragice Wedam Lukić, ob Odločbi Ustavnega sodišča U I- 135/00, Ur. l. RS, št. 93/2002.
[12] Ni treba imeti posebnega pravnega znanja, da se ugotovi, da ni mogoče predpisati kazni, ki ni vsaj okvirno določena po vrsti in po višini. V tem primeru je zakonodajalec predpisal plačilo obveznosti izbrisane družbe, za katere se ne ve, ali sploh obstajajo in v kakšni višini. Višina obveznosti po tem zakonu je bila lahko minimalna ali pa tudi v milijonskih evrskih zneskih. Pravna država, katere politiki se hvalijo z visokimi pravnimi standardi zakonodaje, ki jo sprejemajo po tekočem traku in na industrijski način, si take napake pri določanju kazni za svoje državljane ne sme privoščiti. Lahko bi rekli, da se je ZFPPod pripravljal v tajnosti z jasnim namenom, da se kaznuje veliki del »propadlih« podjetnikov. Tak zakon ni nihče pričakoval, niti ni mogel pričakovati, ker ga preprosto noben zakonodajalec v nobeni sodobni državi nikoli ni sprejel. To je tipičen zakon presenečenja. Zakone v tajnosti smo sprejemali le v socializmu in jih objavljali v tajnih uradnih listih. Za njih so takrat vedeli le posvečeni politiki. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z ZFPPod leta 1999, torej devet let po odpravi socializma.
[13] O spornih vprašanjih glejte: Ivanjko, Š., Ustavno sporni vidiki nekaterih določb ZFPPod, v Pravna praksa, št. 35/2001, priloga, in Ivanjko, Š., Pravne posledice o (ne) razveljavitvi nekaterih določb ZFPPod in ZGD, v Pravna praksa, št. 41/2002, priloga.
[14] Serajnik F., Gesetzliche Irrwege: Verschuldensunabhängige GmbH-Gesellschafterhaftung in Slowenien, Ecolex 07/2011, str. 631.
[15] Ivanjko, Š., Ustavno sporni vidiki nekaterih določb ZFPPod ibidem, in Ivanjko, Š., Država terja denar od napačnih, Večer, Maribor 31. 7. 2001, str. 9.
[16] Ur. l. RS, št. 93/02.
[17] Glejte podrobneje Ivanjko, Š., v: Ivanjko, Kocbek, Prelič, Korporacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 158–166, in Ivanjko, Š., Nekreativna pravna stroka, Pravna praksa z dne 8. 3. 2007, priloga.
[18] Iz obrazložitve sodb o utemeljenosti obveznosti domnevnega aktivnega družbenika, da plača dolgove izbrisane družbe, imamo občutek, kako smo podjetniško visoko izobražena družba, ki kapitalistično podjetništvo izvaja vsaj eno stoletje in da sodniki upravičeno dajejo moralne napotke družbenikom, kako bi morali ravnati s svojim podjetjem.
[19] Glej tudi Ivanjko, Š., Ustavno sporni vidiki nekaterih določb ZFPPod, nav. delo.
[20] Ur. l. RS, št. 33/07.
[21] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U I-117/07, Ur. l. RS, št. 58/2007.
[22] V prvotnem osnutku zakona je bila predvidena ureditev izbrisa družb iz sodnega registra, vendar ne s prenosom obveznosti izbrisane družbe na družbenike. Upniki naj bi imeli pravico terjati plačilo obveznosti izbrisane družbe od družbenikov pod pogoji spregleda pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1.
[23] Ta pogoj je sporen, ker v tako vodenem postopku sodišča sploh niso ugotavljala, ali so »izpolnjene vse njene obveznosti«.
[24] Ker je v praksi težko dokazovati, kdaj in koliko je družbenik bil aktiven, sodišča so v svojih odločitvah praviloma utemeljevale odgovornost v možnostih družbenika, da bi lahko sodeloval v upravljanju. To je sporno, saj v podjetništvu ne poznamo pravne dolžnosti uresničevanja pravic upravljanja. Ustavno sodišče zastopa stališče , da družbenik ne odgovarja za obveznosti družbe, če je pasiven v upravljanju in zato bi v sodni praksi bilo nujno posvetiti več pozornosti iskanju dejstev o njegovi pasivnosti v času delovanja družbe, ne pa poudarjati njegove možnosti aktivnega sodelovanja v postopku insolventnosti. Če je družbenik pasiven v upravljanju družbe v času aktivnega pozitivnega delovanja družbe, potem je nelogično pričakovati, da bi postal aktiven in izkoristil vse možnosti insolvenčne zapletene zakonodaje, da prepreči izbris družbe iz sodnega registra. Nelogičnost se kaže tudi v tem, da ZFPPIPP nima posebnih določb o družbenikovih dolžnih ravnanjih v insolventnih postopkih, saj ZFPPIPP predpisuje obveznosti in odgovornosti za dolžna ravnanja v času insolventnosti le članom organov vodenja in nadzora. Podrobneje glej; IVANJKO, Š., Sporni postupak brisanja pravnih osoba iz sudskog registra, referat, Kopaonička škola prirodnog prava, Kopaonik, 2011 objavljeno v zborniku referatov, Pravni život, Beograd 2011, št.12.
[25] Osnutek zakona je pripravil avtor tega prispevka ob aktivnem sodelovanju Matevža Frangeža in članov Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (CINIP). Gospod Frangež je s skupino poslancev 12 .6. 2011 vložil Osnutek ZPUOOD v postopek za sprejem v Državnem zboru.
[26] Podrobneje glej gradivo za koalicijsko usklajevanje, ki ga je pripravila Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij. Ministrstvo za pravosodje je v svojem mnenju o predlogu zakona v celoti zavrnilo kakršnokoli pozitivno razmišljanje glede omenjenega predloga zakona in je zastopalo stališče, da je vsak poseg v to področju v nasprotju z Ustavo. Ministrstvo za pravosodje je ostro nasprotovalo sprejetju omenjenega zakona, češ da je Ustavno sodišče že o vseh vprašanjih odločalo in ugotovilo, da dotedanje rešitve niso v neskladju z Ustavo. Enako je nastopila tudi Vlada RS, ki se sklicuje tudi na mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Sodni svet, kateremu je predsedoval današnji predsednik Vlade RS prof. dr. Miro Cerar, pa je v nekaj vrsticah zapisal, da je predlog zakona v nasprotju s temeljnimi načeli procesnega prava brez kakršnekoli argumentirane obrazložitve … (glej gradivo o sprejemanju ZPUOOD Državnega zbora.) Glej mnenje Ministrstva za pravosodje. dostavljeno poslancu Frangežu kot predlagatelju zakona. Zakon je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 87/11 z dne 2. 11. 2011.
[27] Glede na to, da je vsebina ZPUOOD bralcem na splošno znana in dostopna v Ur. l. RS, št.87/011, ni potrebe, da se tukaj ukvarjamo s posameznimi rešitvami iz zakona.
[28] Na Dnevih slovenskih pravnikov leta 2011 je bila organizirana okrogla miza, na kateri je večina podprla predlog zakona in opozorila na številna odprta vprašanja v zvezi z ureditvijo izbrisa družb.
[29] Glejte podrobneje Sodnikov informator, št. 13/11 z dne 23. 11. 2011. Po informacijah v medijih je več pobudnikov predlagalo Ustavnemu sodišču presojo ustavnosti ZPUOOD.
[30] Po določbi 18. člena so prenehale veljati določbe od 6. do 10. odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP, ki so določale:
»(6) Če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti.
(7) Aktivni družbenik po šestem odstavku tega člena je oseba:
- ki je imela ob prenehanju izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in
- ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi:
– uresničevanja upravljavskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali
– kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora.
(8) Velja, če družbenik ne dokaže drugače, da je predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka tega člena izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic.
(9) Šesti do osmi odstavek tega člena se smiselno uporabljajo tudi za terjatve delavcev za plačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja po četrtem odstavku tega člena.
(10) Zahtevki iz prvega in šestega odstavka tega člena zastarajo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra.«
Razveljavljana določila 496. člena se nanašajo na uporabo določb za posamezne izbrise v določenih obdobjih.
[31] Ta trditev je bila sporna in nelogična; če so bile družbe »mrtve«, kot take niso mogle ogrožati upnikov in zato njihov izbris ni varoval upnike. Kvečjemu so motile statistiko in seveda sodni register. Ob tem pa se postavlja vprašanje sodiščem: kako to, da »mrtve« družbe niso ogrožale upnikov in niso bile v nasprotju z načeli pravne države od leta 1993 do leta 1999, in to kljub temu, da je zakon (ZGD in ZPPSL) nalagal sodiščem, da morajo odpraviti »mrtve« družbe iz sodnega registra, pa tega kljub temu sodišča niso upoštevala.
24 Res je, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da to ni v neskladju z ustavo, je pa vprašanje, ali je to v skladu s temeljnimi korporacijskimi načeli ločitve osebnega in družbinega premoženja pri kapitalskih družbah in ali ni v nasprotju s temeljnim načelom EU o svobodnem pretoku kapitala. Kako to, da nobena država na svetu ne pozna take ureditve osebne odgovornosti družbenika zunaj okvira spregleda pravne osebnosti. Ustava in tudi korporacijsko pravo ne poznata aktivnih in pasivnih družbenikov v smislu, ali so lahko vplivali na uvedbo stečaja ali ne. Ali je to v skladu z načelom pravičnosti, da se za opustitve možnosti, ne pa dolžnosti kaznuje družbenike s takšno premoženjsko škodljivo posledico. Ob tem pa ni nobene sankcije (osebne odgovornosti) za sodišča, ki so opustila zakonsko dolžnost iz že omenjenih določb ZGD IN ZPPSL.
[33] Ni sporno, da je treba varovati pravno pridobljene oziroma pričakovane pravice kogar koli, ne pa samo upnikov. ZPUOOD je posegel v pravice upnikov, ker je zakonodajalec menil, da so upniki pridobili te pravice z kršitvijo prav teh načel, na katera se sedaj sklicujejo. Do sprejema ZFPPod leta 1999 današnji dolžniki niso bili dolžniki na nobeni pravni podlagi. Na podlagi določb Zakona o podjetjih iz leta 1988 so upravičeno pričakovali enako tudi na podlagi ZGD iz leta 1993 in družbenih pogodb, zapisov v sodnem registru, da ne odgovarjajo za obveznosti svojih družb; zlasti še na podlagi zagotovila zakonodajalca, da bodo sodišča njihove družbe, če ne bodo poslovale, likvidirala ali pa poslala v stečaj po uradni dolžnosti.
[34] Ustavno sodišče je res presojalo omenjeno problematiko, vendar ne z vidika, ki ga zasleduje ZPUOOD. V dosedanjih postopkih je Ustavno sodišče vedno presojalo ustavnost določb z vidika varovanja upnikov, ne pa tudi dolžnikov. Varovalo je pričakovane pravice upnikov, ki so jih dobili na podlagi ZFPPod, ni pa upoštevalo, da so imeli tudi do leta 1999 dolžniki enako pričakovano pravico, da ne prevzamejo obveznosti izbrisanih družb. Dolžniki menijo, da so imeli enako pravico do varovanja njihove pričakovane pravice, vendar Ustavno sodišče v svojih odločbah ni z ničemer omenilo varovanja pravic pričakovanja dolžnikov. Ustavno sodišče res poudarja, da je moral zakonodajalec varovati položaj upnikov izbrisanih družb, pri čemer pa dolžniki postavljajo vprašanje, zakaj pa upniki niso varovani v stečajnem postopku in v osebnem stečaju, če dolžnik nima premoženja. Ni pravne logike v stališču, da morajo imeti upniki v postopku izbrisa varstvo v obliki prenosa obveznosti na družbenike, ni pa to potrebno v drugih postopkih, kjer upniki prav tako ostajajo brez poplačila. ZPUOOD ne »zožuje« možnosti upnikov, da poplačajo terjatve, temveč jim je omogočal enako kot dolžnikom, tj. da pred sodiščem ugotovijo, ali obstoja varstvo upnikov na temeljih spregleda pravne osebnosti kot nespornega instituta korporacijskega prava. Ustavno sodišče, še zlasti pa sodišča, ki so odločala v konkretnih postopkih, doslej sploh niso odločala, ali so aktivni družbeniki v luči spregleda pravne osebnosti odgovorni za obveznosti, temveč, ali so imeli možnosti sprožiti stečaj ali ne. To pomeni, da Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti ZPUOOD ni odločalo o istem spornem vprašanju, kot je odločalo v že omenjenih prejšnjih postopkih. Ustavno sodišče je obravnavalo le položaj upnikov, ne pa dolžnikov. Če bi Ustavno sodišče pri ustavni presoji z enakimi kriteriji upoštevalo položaj dolžnikov leta 1999, zlasti z vidika varstva pridobljenih pravic, bi verjetno ugotovilo, da so te pravice dolžnikov v preteklosti bile kršene in da ne more biti v neskladju z ustavo, da želi zakonodajalec odpraviti škodljive posledice svojega ravnanja pri sprejemu ZFPPod. Gre za enako obravnavanje upnikov in dolžnikov z vidika ustavnih načel in še posebej z vidika civilizacijskega načela, da pravo mora zagotoviti pravičnost, kakor je opozarjal že Aristotel. Načelo pravičnosti pa je najviše načelo, ki je tudi nad Ustavo. Družbeniki neusklajenih in insolventnih ter nedelujočih družb so upravičeno pričakovali, da bodo sodišča spoštovala zakon in izvajala postopke likvidacije oziroma stečajev po uradni dolžnosti in zato stečajev niso predlagali sami.
[35] Da je sprejem ZFPPod napaka, je že dvakrat ugotovil Državni zbor ob obravnavi ZFPPod-B in ob sprejemu ZPUOO, minister Aleš Zalar pa je v Državnem zboru priznal, da je bil sprejem ZFPPod (ki ga je on sam spodbudil kot predsednik Slovenskega sodniškega društva) »neodmerjen«. Glej zapisnik seje Državnega zbora z dne 19. oktobra 2011.
[36] »Sami ti postopki pa ob nevzdržni obremenjenosti gospodarskih oddelkov okrožnih sodišč pomenijo poslabševanje položaja strank in še nadaljnje zavlačevanje teka sodnih postopkov v preostalih zadevah. Ne da bi bila izdelana podrobna analiza možnih postopkov, po prvih neuradnih ocenah s strani izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani število odprtih izvršilnih postopkov, ki izvirajo iz izvršilnih naslovov na tovrstni pravni podlagi, presega število 5000. Morebiten pripad takšnega števila novih zadev, povečanih za število še odprtih pravdnih postopkov, bi v posledici izvajanja določil ZPUOOD pri največjem okrožnem sodišču v RS povzročil obremenitev, ki bi paralizirala izvajanje sodne oblasti tega sodišča.« Iz zahteve vlagatelja za ustavno presojo ZPUOOD.
[37] Ob tem pa morda ni odveč opozoriti na mnenje sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu; »Medtem pa sodniki dobesedno plavajo v pravnem formalizmu, zaradi katerega med drugim nastajajo tudi metuzalemski sodni zaostanki. Glas razuma in zdrava pamet, ki bi spor lahko hitro in pravično razrešila – samo če bi sodnik res imel sodno oblast –, sta pogosto pozabljena« ZUPANČIČ, B., Mednarodna sodna presoja in internacionalizacija ustavnega prava, predavanje na Dan ustavnosti Republike Slovenije, 23. december 2004.
[38] FILIPOVIČ M., Postopke zoper družbenike izbrisanih družb po ZFPPod in ZFPPIPP je treba takoj nadaljevati, Pravna praksa, Ljubljana, GV, št. 49-50, Z dne : 22. december 2011.
[39] Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na političnost tega zakona, saj so bile Vlada RS, Ministrstvo za pravosodje, Sodni svet in strokovne službe omenjenih organov dosledno proti njegovemu sprejemu; Odbori Državnega sveta za gospodarstvo, notranjo politiko, javno upravo in pravosodje in poslanci pa so z veliko večino glasov podprli sprejetje tega zakona. Ministrstvo za pravosodje je ostro nasprotovalo sprejetju, češ da je Ustavno sodišče odločalo že o vseh vprašanjih in ugotovilo, da dosedanje rešitve niso v neskladju z ustavo. Enako je nastopila tudi Vlada RS, ki se sklicuje tudi na mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Sodni svet pa je v nekaj vrsticah zapisal, da je predlog zakona v nasprotju z temeljnimi načeli procesnega prava itd. (glej gradivo o sprejemanju ZPUOOD Državnega zbora.)
[40] Tekavc, J., Odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – kolikokrat še?, Pravna praksa, št. 44/2011, str. 9;. Rejc, B., Nadaljevanje postopkov zoper družbenike izbrisanih družb po ZFPPIPP je treba takoj ustaviti, Pravna praksa, št. 48/2011, str. 6–8; Murgel, J., Družbeniki izbrisanih družb – se bo saga z novim zakonom končala?, Pravna praksa, št. 47/2011, str. 8.; Rozman, T., Ureditev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb – Tertium non datur?, Pravna praksa, št. 43/2011, str. 8.
[41] Npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150.
[42] Pri tem pa izbris pravnih oseb leta 1999 nikakor ne povezujemo z izbrisom fizičnih oseb leta 1992 iz registra prebivalcev Slovenije, izbrisom imetnikov hranilnih vlog pri Ljubljani banki iz drugih držav bivše Jugoslavije ter nedavnim izbrisom delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic pri nekaterih slovenskih državnih bankah (sic!). Ob tem pa ni odveč spomniti se na znano zgodbo iz življenja Friderika Velikega, ki je pod vsako ceno želel pridobiti od kmeta njegov mlin. Svetovalci so mu svetovali, da naj preprosto izbriše kmeta kot lastnika mlina in naj si mlin prisvoji. Njegov odgovora je bil: »Storil bi jaz to, če ne bi bilo sodnikov v Berlinu.« (beri »v Strasbourgu«).
Dodatne najnovejše informacije:
Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (IZOP), ki svetuje Civilni iniciativi nasilno izbrisanih podjetij (C.I.N.I.P.), je v obdobju od objave zgornje razprave opravil vrsto opravil v smislu pisanja posebnih pravnih podlag, ki jih je na prošnjo C.I.N.I.P.-a posredoval tudi Evropski komisiji, na katero se je C.I.N.I.P. obrnil, in ki je zahtevala posebno razlago ter utemeljitev celotne problematike v obliki krajšega referata. V pripravljenem referatu je bila obdelana pravna problematika tako z vidika ZFPPod (in vseh njegovih sprememb) ter dveh poskusov odprave posledic, z zakonoma iz leta 2007 in 2011. V referatu je posebej analizirana odločba Ustavnega sodišča U-I-135/00-77, z dne 9.10.2002, ki je v slovenski pravni red vnesla pojem aktivnega družbenika. Natančno so analizirane številne sodne odločbe, v katerih so sodišča poskušala pojasniti in opredeliti pojem aktivnega družbenika in pravno razmerje med družbeniki oziroma delničarji in njihovo družbo. Pri tem je posvečena posebna pozornost interpretaciji sodišč, da je ustanovitelj in družbenik v podobnem položaju v odnosu do družbe, kot je oče do svojega otroka. Glede na to, da je bila ob pripravi referata že znana sodba v zadevi Lekić proti Sloveniji, je v njem podano mnenje o spornosti sodelovanja sodnika gosta pri sprejemanju sodne odločbe, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika. Kot je znano, je v postopku odločanja in glasovanja sodelovala oseba, zaposlena kot sodnik na Upravnem sodišču, ki je v ožji sorodstveni zvezi z glavnim pobudnikom, nosilcem in zagovornikom spornega ZFPPod in njegovih spornih rešitev.
IZOP je sodeloval na večkratnih sestankih s predstavniki mednarodne odvetniške pisarne Saccucci & Partners ter prispeval k pripravi zahteve za napotitev na veliki senat. V septembru smo prejeli odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, da bo zadeva obravnavana pred velikim senatom. IZOP sodeluje tudi pri pripravah za omenjeno obravnavo. Tako bo v novembru potekal sestanek z odvetniki iz odvetniške pisarne Saccucci & Partners, obravnava pred velikim senatom bo namreč predvidoma spomladi prihodnje leto, pri čemer se pričakuje, da bo sodba objavljena približno leto dni po obravnavi. O poteku postopka in o odločitvi velikega senata bomo podrobneje poročali na tej spletni strani.
Prikazna slika: Freepik