Finančna stiska, udejanjanje cilja povečanja denarnih sredstev neoziraje na način za dosego le-tega, ali zgolj podjetnost ob »ponujeni« priložnosti za zaslužek, temelječa na percepciji, da ravnanje ne bo imelo negativnih posledic, posameznike motivira za storitev zavarovalniške goljufije.[1] Te se pojavljajo pri različnih vrstah zavarovanj, ob sklepanju zavarovanj in likvidaciji škod.
Družbeno okolje do zavarovalniških goljufij praviloma ni tako kritično kot do ostalih goljufij. K navedenemu najbrž botruje zmotno razumevanje, da so zavarovalniške goljufije »zločini brez žrtev« in da zahtevki, ki jih vložijo goljufi, škodujejo le zavarovalnici.[2] Opisano mišljenje zanemarja, da zavarovalnice škodo zaradi goljufij nadomestijo z zvišanjem premij zavarovalcem. Zavarovalnice ocenjujejo, da slovenski zavarovalec zaradi nepoštenja posameznikov na leto plača okoli 50 do 80 EUR več premije, saj izguba zaradi zavarovalniških goljufij pri nas znaša več kot 100 milijonov EUR letno.[3] Goljufije pa lahko rezultirajo tudi v odločitvi zavarovalnic, da modificirajo določene zavarovalne produkte (npr. iz zavarovalnega kritja izključijo škode zaradi poškodovanja mehkih tkiv, ipd.).
Zavarovalnice so za obvladovanje zavarovalniških goljufij ustanovile posebne oddelke, pri odkrivanju prevar pa si pomagajo tudi s programskimi orodji ter se povezujejo z zasebnimi detektivi in državnimi organi.
Razkrinkanim storilcem zavarovalniške goljufije zavarovalnica ne izplača zahtevane zavarovalnine ali odškodnine, za svoje ravnanje pa so tudi kazensko odgovorni, in sicer za kaznivo dejanje goljufije.
Kazenskopravno varstvo se je še posebej okrepilo s sprejemom KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/2008, z dne 4.6.2008), ki je pri kaznivem dejanju goljufije dodal inkriminacijo pripravljalnih dejanj za storitev “zavarovalniške” goljufije, kot posebno kaznivo dejanje. Navedena inkriminacija predstavlja pomemben odmik od siceršnje ureditve v kazenskem pravu, ki praviloma ne prepoveduje in kaznuje dejanj, ki še ne pomenijo uresničevanja zakonskih znakov katerega od kaznivih dejanj (pripravljalna dejanja). Predmetno kaznivo dejanje v skladu z 2. odstavkom 211. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje, ali sklene zavarovalno pogodbo potem, ko je škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek.[4]
Medtem, ko so prve tri izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja jasne, pa izvršitvena oblika »lažno prikaže škodni dogodek« potrebuje razlago o naslovniku lažnega prikazovanja. Vrhovno sodišče je v večih sodbah sprejelo stališče, da za storitev kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ-1 z navedeno izvršitveno obliko zadošča, da storilec lažno prikaže škodni dogodek bodisi policistom, zdravniku, v Evropskem poročilu o prometni nesreči…, in sicer z namenom pridobiti protipravno (brez pravne podlage) premoženjsko korist.[5] Iz stališča Vrhovnega sodišča torej izhaja, da je storilca mogoče kazensko preganjati v primeru, ko sicer na zavarovalnico ni podal zahtevka za izplačilo zavarovalnine ali odškodnine, ampak je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi škodni dogodek lažno prikazal policiji. KZ (Uradni list RS, št. 95/04, z dne 27.8.2004), ki pri kaznivem dejanju goljufije, v 217. členu, ni inkriminiral pripravljalnih dejanj za storitev zavarovalniške goljufije, v konkretnem primeru posledično velja za milejši zakon od KZ-1.
Ko pa storilec na podlagi lažnih podatkov od zavarovalnice zahteva plačilo zavarovalnine (ali odškodnine) pa ne odgovarja več za kaznivo dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ-1, temveč za kaznivo dejanje goljufije (1. odstavek 211. člena KZ-1), ali za poskus kaznivega dejanja goljufije, če mu kaznivega dejanja goljufije ne uspe dokončati (npr. ker mu zavarovalnica ne izplača zavarovalnine).[6]
Kaznivo dejanje goljufije v skladu s 1. odstavkom 211. člena KZ-1 namreč stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Storilec že ob začetku izvrševanja kaznivega dejanja deluje z namenom pridobiti sebi, ali drugemu, protipravno premoženjsko korist. Obogatitveni goljufivi namen, torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, je podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda.[7]
Kriterij za razmejitev med kaznivim dejanjem po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ-1 je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo protipravne premoženjske koristi (npr. predstavniku zavarovalnice), ko na zavarovalnici poda prijavo škodnega dogodka in zahtevek za izplačilo zavarovalnine, oziroma odškodnine. Dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ-1 je posledično vedno subsidiarne narave – storilec bo zanj kaznovan le, če se ga ne more kaznovati za poskus, ali za dokončano kaznivo dejanje goljufije, po 1. odstavku 211. člena KZ-1.[8]
Sklepno je potrebno ponovno poudariti, da gre v primeru 2. odstavka 211. člena KZ-1 za inkriminacijo pripravljalnih dejanj za storitev “zavarovalniške” goljufije. Navedeno kaznivo dejanje je subsidiarne narave. Tudi v prispevkih, predstavljenih na strokovnih posvetih, smo namreč opazili zmotno mišljenje, da je KZ-1 zavarovalniško goljufijo določil kot posebno kaznivo dejanje, ki vsebuje temeljni dejanski stan zavarovalniške goljufije.
Odmik od običajne kazenskopravne ureditve z inkriminacijo pripravljanih dejanj za storitev “zavarovalniške” goljufije v KZ-1 kaže na prepoznano nevarnost, ki jo predstavljajo goljufije v zavarovalništvu in potrebo po varovanju premoženja kot objekta kazenskopravnega varstva, ki ga goljufije ogrožajo. Milijonske škode kažejo, da kazenske sankcije na storilce goljufij nimajo želenega odvračalnega učinka. Ob obstoječih oblikah boja pred goljufijami v zavarovalništvu bo potrebno posebno pozornost posvetiti tudi krepitvi družbene zavesti, da smo z uspelo zavarovalniško goljufijo posredno oškodovani tudi zavarovalci (kot plačniki višjih premij) in ne zgolj zavarovalnice.
Lara Grušovnik, univ. dipl. prav., doktorska študentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru
[1] O prevarah in goljufijah v zavarovalništvu je bilo govora tudi na izobraževanju za preiskovalce prevar in goljufij v zavarovalnicah, ki je potekalo dne 24. oktobra 2017, v Ljubljani (Brezovici), na katerem je predaval tudi programski vodja Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru – IZOP, prof. dr. Šime Ivanjko.
[2] Zavarovalniške goljufije v Sloveniji, Zavarovalnica Triglav, str. 6, dostopno na:
[3] K. Košir, Zavarovalniške goljufije v Sloveniji, Svet kapitala, 10.9.2017, dostopno na:
http://svetkapitala.delo.si/finance/zavarovalniske-goljufije-v-sloveniji-3291?meta_refresh=true
[4] Predpisana kazen za to kaznivo dejanje je do 1 leto zapora.
[5] Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 133/2009, z dne 28.5.2009; opr. št. I Ips 284/2010, z dne 20.10.2011; opr. št. I Ips 65/2011, z dne 2.6.2011; opr. št. I Ips 17182/2010, z dne 22.3.2012.
[6] Ibidem.
[7] Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 50189/2010, z dne 1.12.2016.
[8] B. Kovačič Mlinar, Kaznivo dejanje goljufije in vpliv kaznivega dejanja ali njegovega poskusa na obveznosti po zavarovalnih policah, dostopno na:
Prikazna slika: Freepik