V poslovnem svetu je vedno več dolžnikov kot upnikov. Družbeno okolje in mediji se predvsem ukvarjajo z dolžniki in jih prikazujejo kot slabe ljudi, ki jim je mesto v zaporu. V podjetništvu lahko vsak postane dolžnik tudi zaradi objektivnih razlogov ali pa zaradi želje, da pomaga drugemu kot porok s podpisom menice ali hipoteko, oziroma pristopom k dolgu ali prevzemu dolga.
Avtor tega zapisa ne zastopa stališča, da goljufij ni, temveč opozarja , da se ovadbe zaradi goljufij, posebej poslovnih goljufij, pogosto izrabljajo za izsiljevanja dolžnikov, zlasti če gre za podjetnike, ki rešujejo svoje podjetje v krizi, in se podjetnik znajde pred sodnikom zaradi obtožbe, da je goljuf, čeprav je desetletja opravljal podjetniške posle, ne da bi kdaj koli bil v postopku. Tisto, kar je posebej zanimivo je, da mediji izjemoma pišejo o goljufijah, ki niso povezane s podjetništvom, javnost pa vedno opozarjajo na sodne postopke, ki so povezani z domnevno goljufijo pri poslovanju podjetjih, ki so v težavah.
To je zlasti pri reševanju družinskih podjetjih, ker lastnik in njegovi sorodniki pomagajo svojim podjetjem v krizi. Gre za ti. poštene nesrečne dolžnike, o katerih mediji ne bodo nikoli pisali objektivno in pozitivno, oziroma omenili, da so ti žrtve želje, da pomagajo drugim (o tem problemu sem na družbenem mediju večkrat pisal, zlasti sem opozoril na primer, ko je hipotekarni dolžnik prosil mariborsko novinarko, da naj pri dolžniku XY v javni objavi doda, da gre za hipotekarnega dolžnika, nakar ga je ta zavrnila, češ, da je s pravnega vidika tudi on dolžnik, kot vsak drugi). Zanimivo, da ljubljanska sodišča praviloma v sodnih odločbah (v sklepih o izvršbi in sodbah) zapišejo pri hipotekarnem dolžniku omenjeno označbo, na mariborskem sodišču pa se to ne izvaja, kot je to pisno potrdila sodnica v konkretni zadevi – ki smo jo obravnavali na IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru.
V Mariboru je znan ti. »mariborski model« izterjave podjetniških dolgov, ki ga nekatere družbe za izterjavo dolgov in nekatere odvetniške pisarne izvajajo po preprostem scenariju;
Faze postopka »mariborskega modela« izterjave dolga
- Začetek so praviloma medijsko in namerno sprožene govorice o slabem finančnem stanju podjetnika xy in namigovanja o prikrajšanih delavcih ter neprimernem ravnanju z njimi.
- Podjetnik prestrašen poišče pomoč pri finančnih institucijah, prijatelji in sorodnikih, da mu ti pomagajo rešiti finančne težave.
- Banke in zlasti leasing družbe ne želijo dati kreditov, vršijo pa pritisk zaradi plačila rednih obrokov in prekinjajo kreditne in leasing pogodbe zaradi nepravočasnega plačila dveh-treh obrokov ali pa blokirajo račune pri dolžniku z unovčevanjem menic za plačalo obrokov in pred zadnjo menico prekinjajo pogodbe ter unovčujejo preostali dolg (to je nekorektno namerno izčrpavanje podjetja v krizi pred stečajem (pri teh pogodbah se svetuje, da se na banki nikoli ne podpiše večjega števila bianko menic, ker se prav s tem večjim številom uničuje podjetje in škodi upnikom). Pogosti so primeri, da poslovodstvo dolžnika zagotovi denar za plače delavcem, banka pa dan pred izplačilom plač vloži menico v unovčevanje zapadlega kreditnega obroka.
- Pogosto se takoj vključijo tudi davčni in inšpekcijski drugi organi, ki »vedno najdejo« kakšno napako, o kateri so mediji seznanjeni prej kot sam podjetnik (težava je zlasti vrnitev davka ob prekinitvi leasing pogodb).
- Konkurenca to situacijo izkoristi na različne načine z namenom, da konkurenta v težavah odstrani s trga in ga očrni.
- Razni svetovalci ponudijo reševanje z najemanjem posojil od raznih posojilodajalcev, ali pa se ponudijo sami posojilodajalci, ker banke praviloma ne želijo reševati podjetja, temveč le svoje terjatve na podlagi kreditov.
- Posojilodajalci, praviloma fizične osebe, ne želijo dati posojila neposredno podjetju, temveč lastniku in sorodnikom lastnika kot fizičnim osebam, ki pa to posojilo vlagajo v podjetje.
- Za zavarovanje posojila zahtevajo posojilodajalci praviloma podpis več bianko meničnih obrazcev in podpis na meničnem pooblastilu, ki je praviloma vsebinsko nepopolno in ga veljavni Zakon o menici (iz leta 1946) ne pozna, ker gre za izven menično razmerje (civilno pravni nalog).
- Če podjetja ni mogoče rešiti in se začne postopek stečaja (domino efekt), upnik najame izterjevalce dolgov, ki jih pravilom zastopajo isti odvetniki, ki sporočijo dolžniku- fizični osebi, da so oni odkupili terjatev od upnika (kar praviloma ne drži) in zahtevajo plačilo dolga od fizične osebe podpisnika menice v kratkem roku z opombo, da bodo v nasprotnem primeru dolžnika ovadili zaradi goljufije.
- Če ocenijo, da ima dolžnik ali njegova družina še zasebno premoženje, nagovorijo posojilodajalca-upnika, da vloži zoper posojilojemalca ovadbo pri policiji pod obtožbo, da je ob najetju posojila imel namen ogoljufati posojilodajalca.
- Policija praviloma opravi svoje delo in tožilec vloži obtožnico zaradi goljufije oziroma poslovne goljufije.
- Vse to pozorno spremljajo lokalni mediji, ki so se specializirali za objavljanje vsebine obtožnic z dodatnimi negativnimi namigovanji, kako je dolžnik dejansko kriminalna osebnost in da je vpleten v domnevne druge sporne zadeve. Pogosto se ob imenu obdolženega navajajo še imena članov njegove družine in prijateljev s poudarjeno pisavo v okrepljeni obliki, češ, da so oni tudi vpleteni v domnevno goljufijo. [1]
- Da bi izterjevalci izsilili poravnavo dolga, obljubljajo dolžniku, da bodo storili vse, da dolžnik ne bo obsojen goljufije na sodišču, češ da »imajo zveze pri policiji in na sodišču« (v enem primeru je ugotovljeno, da imajo izterjevalci dolgov osebo iz svojega ožjega sorodstva na policiji, ki prisostvuje zaslišanju dolžnika, v zvezi z ovadbo in na pisno vprašanje, ali je to primerno, pa je vodja policije pisno odgovoril, da ta povezava ni sporna (?! sic).
Sporno izsiljevanje in zavajanje
Ne glede na to, ali sodišče dolžnika oprosti ali ga obsodi, je takšna praksa, ki je prisotna v Mariboru, sporna in škodljiva, kot je na to opozoril eden od sodnikov, ki aktivno sodi v postopkih na drugi stopnji v tozadevnih primerih.
V osnovi gre za obliko izsiljevanja, ki škodi tako upniku kot dolžniku, prinaša pa velike zaslužke tistim, ki svetujejo in organizirajo tovrstne postopke. Ne želim ocenjevati, ali temu prispevajo tudi organi pregona in sodišče, če niso dovolj pozorni na ta scenarij, ki se na sodišču lahko predstavi kot izpeljana goljufija in zlasti, če dolžnik nima ustrezne obrambe zaradi nezmožnosti, da plača odvetnike (primer opisan na družbenem omrežju) [2].
Ob analizi večjega števila izvedbe »mariborskega modela« izterjave v praksi na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru ugotavljamo sledeče;
- Posojilodajalci ne želijo dati posojila podjetju v težavah, ker obstoja nevarnost stečaja ali prisilne poravnave in ne bodo mogli izterjati svoje terjatve iz stečajne mase, vsaj ne v celoti, zato želijo v neposredno dolžniško upniško razmerje vključiti fizične osebe kot dolžnike. Vključevanje fizičnih oseb v poroštvo (solidarno) za posojilo, ki bi se dalo podjetju, je sicer možno, vendar se upniki zavedajo težav izterjave dolga od poroka. Od neposrednega dolžnika-fizične osebe je lažje izterjati dolg, kot pa od dolžnika poroka iz procesnih in nekaterih materialnih razlik med statusom dolžnika in poroka v postopku izterjave dolga (porokovi ugovori, dolžnost obvestitve poroka o dolžnikovi opustitvi, oprostitev poroka zaradi upnikovega zavlačevanja, oprostitev poroka zaradi opustitve garancij (1024-1027 člen OZ)).
- Kljub ugotovitvi pod toč. 1. je za upnika finančno primerneje dati posojilo neposredno podjetju ob poroštvu lastnika, kot pa preko lastnika družbe. Če je upnik dal posojilo lastniku in ga lastnik vloži kot posojilo v podjetje, se v primeru stečaja to posojilo po zakonu šteje kot premoženje podjetja in ga ni mogoče lastniku uveljavljati iz premoženja stečajne mase. Tudi posojilo dajalec ne more v tem primeru zahtevati povrnitev posojila od podjetja, čeprav je posojilo bilo uporabljeno za potrebe podjetja. Če pa bi posojilo bilo dano podjetju neposredno, ga posojilodajalec lahko kot svojo terjatev vsaj delno uveljavlja pri delitvi stečajne mase in preostali neplačani dolg pa od poroka.
- Medijsko poročanje o dolžniku je lahko bistveno bolj obsojajoče, kot je to mogoče pri poroku. Porok se lahko v javnosti brani, da je postal dolžnik le zaradi želje pomagati drugemu oziroma podjetju. Poroka praviloma ni možno obtožiti goljufije ob sklepanju posojilne ali druge pogodbe, kot je to mogoče neposrednega dolžnika. Možnost vlaganja ovadbe zaradi domnevne goljufije je podana pri dolžniku, ne pa pri poroku, kjer je taka ovadba mogoča le pod določenimi pogoji.
- Uporaba bianko menice, kot zavarovanja je lahko posebna oblika legalne prevare; bianko menico je možno izpolniti na razne načine glede na to, kje je dolžnik dal svoj podpis na obrazcu menice. Tako je mogoče podpis poroka spremeniti v glavnega dolžnika ali pa glavnega dolžnika v poroka. Praviloma obrazec trasirane menice, ki se prodaja na trgu treba ob izdaji lastne menice v mnogočem spremeniti, da bi bila veljavna lastna menica. Vloga meničnega pooblastila se lahko izniči z indosiranjem oziroma izročitvijo bianko menice na tretjo osebo (izterjevalca), ki izpolni menico, čeprav dolžnik ni dal pooblastila za izpolnitev menice tretji osebi.
- Upnik-posojilodajalec je tudi žrtev »mariborskega modela« izsiljevanja, ker bo praviloma težje dobil plačilo terjatve in stroškov od dolžnika, če bo obsojen za zaporno kazen če nima premoženja. Če bo dolžnik obsojen je razumljivo, da v tem času ne more ustvarjati sredstev za plačilo dolga. Dolžnikovi sorodniki in prijatelji bi bili sicer mnogokrat pripravljeni plačati dolg dolžnika in mu s tem pomagati, če upnik ne bi ovadil dolžnika. Če je dolžnik v zaporu, bodo sorodniki poskrbeli primarno za njegovo družino, ne pa za njegovega upnika ( To je tudi najbolj pogosto slaba stran vlaganja ovadb zaradi domnevnih goljufij ob sklenitvi posojilne pogodbe z namenom, da bi se dolžnika prisililo plačati svoj dolg).
- Dolžnik je tudi žrtev takšnih scenarijev, kadar ne gre za dejanskega goljufa, saj mu zapor dolžnika ne bo pomagal pri izterjavi plačila dolga zlasti, če je edini prihodek dolžnika njegova plača in zaposlitev. Pri tem se ne sme pozabiti, da ima družba tudi z zapornikom stroške, ki jih plačujejo davkoplačevalci. Zapor dolžnika tudi ne bo poboljšal, če gre za domnevno goljufijo, ki jo je veščim odvetnikom in tožilcem na sodišču uspelo prikazati kot resnično goljufijo.
- V kazenskem postopku se praviloma ne odloča o premoženjskem zahtevku upnika, temveč o dolžnikovi kazenski odgovornosti, pri čemer obtožbo zastopata tožilec in tudi odvetnik oškodovanega upnika, tako da nastajajo dvojni stroški v kazenskem postopku in pozneje dodatno v civilnem sodnem postopku, ker se praviloma upnik s premoženjskim zahtevkom v kazenskem postopku napoti na civilno pravdni postopek.
- Če je dolžnik obsojen, ne more biti oproščen plačila dolga v osebnem stečaju in je tako obsojen, da do smrti plačuje svoj dolg. Če je zaradi tega on in njegova družina potrebna dodatnih sredstev za življenje, bo to nadomestila socialna pomoč.
- V praksi imamo primere, da dolžnik na sodišču obljubi plačilo dolga v določenem času in ga sodišče obsodi pogojno na zaporno kazen, on pa ne plača v roku svoje terjatve, mu sodišče prekliče pogojno obsodbo in napoti dolžnika na izvrševanje zaporne kazni. V teh postopkih je dolžnik v osnovi kaznovan le zaradi neplačila dolga, ne pa zaradi goljufije, čeprav je domnevna goljufija le podlaga za izrek obveznosti plačila dolga. Kljub izvršeni kazni obdolženi ostaja dolžnik za plačilo dolga.
- Upnik je praviloma v slabšem položaju glede izgledov, da bo dobil plačilo, če dolžnik nima premoženja in če nima visoke plače ali drugih prihodkov, ki bi presegali prihodke, na katere ni mogoče poseči z izvršbo. Po vsej verjetnosti bi bil prej poplačan, če bi se po mirni poti poskušalo doseči poplačilo terjatve, kot pa da z ovadbo še dodatno obremenjuje sebe in dolžnika.
- Zaslužek imajo le tisti, ki izvajajo ta scenarij (izterjevalci, odvetniki in sporni svetovalci) upnik pa lahko le uživa v maščevalnem zmagoslavju, da je uspel dolžnika spraviti v zapor in ga medijsko diskreditirati – glavni cilj – poplačilo dolga – pa se nasprotno odloži za nedoločen čas (večinoma pa se sploh onemogoči), da ne govorimo o stroških, ki jih praviloma mora vnaprej plačati upnik v upanju, da jih bo dobil povrnjene od dolžnika.
- Nobena kazenska obsodba ne pomeni plačila, če dolžnik nima premoženja, nasprotno, upniku oteži plačilo.
Odprta pravna vprašanja
Na podlagi opravljene analize na IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru se odpira vrsta pravnih vprašanj, na katera ne zna odgovoriti niti pravna stroka, ker enostavno ne pozna podjetniškega razmišljanja. Organi pregona in sodišča imajo na področju poslovnega kriminala pravno logiko, podprto z mediji (questio iuris), ki ni identična s poslovno logiko (questio ekonomici) in razmišljanjem podjetnika.
Odprto je temeljno vprašanje pri poslovnih goljufijah, kako to, da pravniki vemo, kje je meja podjetniškega rizika, podjetniki pa tega ne vedo, čeprav izobraževanje podjetnika temelji prav na ugotavljanju nevarnosti pri poslovanju in ni nikoli prepričan, kje je za njega rubikon nevarnosti pri posameznih poslih, pravniki pa naj bi to vedeli, čeprav niso v času študija nikoli imeli niti ene ure predavanja iz te materije. To sta dve različni področji razmišljanja, ki bi morali biti prepleteni in vzajemni, ne pa da pravo praktično nadvlada ekonomska vprašanja. Pravo ni eksaktna stroka, ekonomija in podjetništvo pa le temeljita na vsaj relativni eksaktnosti. Znano je, da se s kazenskim pravom ne upravlja s podjetništvom.
Drugo vprašanje pa je, da so vse te ovadbe in obtožnice pretežno utemeljene na dejstvu, da dolžnik ni plačal svojega dolga, kar je za medije ključna informacija, da diskreditirajo dolžnika (pogosto je to edini cilj ovaditelja). Pravniki vemo, da se ta vrsta kaznivega dejanja lahko stori le v stipulacijski fazi poslovnega odnosa (ob sklenitvi pogodbe), ne pa v fazi izpolnjevanja pogodbe (solucijska faza). Bistveno je, da je domnevni storilec preslepil upnika ob sklenitvi pogodbe. Na to organi pregona niso bili vedno pozorni in zagotovo so bili mnogi neutemeljeno obtoženi, pa tudi obsojeni na podlagi tako pomanjkljivih postopkov v obdobju zadnje krize . Na nujnost ugotavljanja obstoja preslepitve ob začetni fazi poslovnega razmerja je vedno opozarjala gospodarsko-pravna stroka, na kar je to tudi ugotovilo Vrhovno sodišče.[3] To je posebej tudi opozorilo na rutinsko vlaganje obtožnic zaradi domnevnih omenjenih kaznivih dejanj v zvezi z dejstvom, da obtoženi ni plačal dolga. Neplačilo dolga ni kaznivo dejanje, ker gre za civilno pravno razmerje, ki ima svoje instrumente, da prisili dolžnika, da plača svoj dolg (izvršba in v določenih primerih sodni penali v obliki denarne kazni). Mnogi bi radi danes uvedli v prakso pred stoletji opuščeno institucijo dolžniškega zapora, ki pa se v določenem primeru žal tudi posredno izvaja. Tukaj delajo škodo predvsem mediji, ki ne razumejo specifičnosti kaznivega dejanja poslovne goljufije in vedno sporočajo javnosti le dejstvo, da obtoženi ni plačal svojega dolga.
Nenazadnje je treba opozoriti, da tudi pravniki nismo pogosto dorasli razumevanju bistva prava in specifičnosti raznih pravnih razmerjij, ki jih poznamo tudi že v rimskem pravu. Pri opisanih razmerjih, ki smo jih analizirali na IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru, ugotavljamo, da se v podjetništvu veliko razmerij v praksi nanaša na različne oblike medsebojnih poroštev, ki jih pravniki ne prepoznamo. Tako smo ugotovili v nekaterih poslovnih razmerjih, da gre za klasično rimsko pravno poroštveno kreditno naročilo (mandatum qualificatum), ki se sestoji iz več pravnih razmerij, katera se morajo vsebinsko obravnavati kot enotni pravni posel (adpromisijsko poroštvo-fideiussio). Ta pravni inštitut je za študente težko razumljiv, vendar to ne pomeni, da ga pravniki lahko spregledajo, kadar se običajno civilnopravno razmerje razrešuje s kazenskim pravom.
Na to dejstvo površnosti pravne stroke pri teh razmerjih, ki ima lahko težke posledice za obtožene posameznike-podjetnike, opozarja v učbeniku Rimsko pravo prof. dr. Janez Kranjc (GV Lj. 2008), ki v poglavju Poroštvo na str. 740 zapiše kritiko današnjega površnega pravnega znanja; «Če so brez dvoma v posameznih besedah obstajali določeni pomenski odtenki, bi jih danes, ko je postalo naše izražanje žal bistveno bolj površno in manj dovzetno za finese, težko izrazili.«[4]
In končno, sodišča ne upoštevajo zmeraj tudi ustavnega načela svobodne gospodarske pobude, ki že v svojem osnovnem bistvu vsebuje riziko izgube ali neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Podjetniki to dobro vedo, mi pravniki pa se »delamo, da to vemo«, in ni izključeno, da naše strokovne napake plačujejo drugi.
Š. Ivanjko
[1] Sodeč po lokalnih medijskih poročilih v Mariboru (prepisanih iz obtožnic) o ovadbah in namigovanjih o domnevnih goljufijah, manj pa o sodnih oprostitvah, se ustvarja vtis, da je velik odstotek podjetnikov v našem okolju nepoštenih. O kršitvah ustavnega načela o domnevi nedolžnosti obtoženega v medijih ni treba posebej govoriti. Malo je znano, da javno pisanje o kaznivem dejanju z dodatkom besede »domnevno« ne pomeni spoštovanja domneve nedolžnosti.
[2] V enem konkretnem primeru iz Maribora, ki je obravnavan na IZOP-u, sem na družbenem omrežju opisal postopek, v katerem je dolžnik za 5000 evrov dolga bil obsojen in tudi zdržal 8 mesecev v zaporu. V sodnem postopku sta obtožbo zastopala državni tožilec in odvetnik ovaditelja, obtoženi pa se je branil sam, ker ni imel sredstev za odvetnika.
[3]Glejte sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, ki je podrobneje povzeta v sklepu VSL Sklep II Kp 31156/2017, Višjega sodišča Ljubljani, v kateri je jasno zapisano;
»Preslepitev je eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Zato ga je treba v opisu dejanja opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila so tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebni, ne pa tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve, saj se za uresničitev tega zakonskega znaka na ravni opisa kaznivega dejanja zahteva bistveno več«.
[4] Na družbenem omrežju sem večkrat opozoril, kako bi morali imeti pravniki knjigo Rimsko pravo vedno na svoji mizi, če želijo spoznati bistvo sodobnega prava in ga uporabljati strokovno, vestno, razumno, pošteno in pravično.