Problematika izbrisanih pravnih oseb v času med leti 1999 in 2011 je še vedno nedokončana zgodba s številnimi škodljivimi posledicami za podjetništvo in tudi posameznimi osebnimi tragedijami. Ni sporno, da takšnega zakona, kot je Zakon o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 o izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra in ex lege prenosom obveznostih izbrisanih družb na ustanovitelje, ne pozna nobena država. Posebno začudenje podjetnikov in pravnikov pa povzroča odločitev Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, kjer slovenska administracija brez vsebinske obravnave odloča o tem, da pritožbe zoper omenjeni zakon niso dopustne. Res je, da omenjene odločbe sodišča sicer podpiše sodnik posameznik, kateremu slovensko administrativno osebje pripravi odločitev. Mnogi so ogorčeni s takšnim načinom odločanja najvišjega sodišča v Evropi. Omenjeno sodišče je pred nekaj dnevi zavrnilo pritožbe več kot 10 pritožnikov iz Slovenije kot nedopustne iz procesnih razlogov, čeprav so dejanski stani različni. To kaže na nemoč prizadetih družbenikov oziroma ustanoviteljev pravnih oseb, ki so praktično administrativno izbrisane iz sodnega registra. Malo je znano, kdo so družbeniki izbrisanih družb. Res je, da nimamo statičnih podatkov, vendar sem v osebni arhivi po naključju odkril zanimiv podatek, ki posebej osvetljuje problematiko izbrisanih družb iz 2002 leta z vidika »splošne krutosti podjetniškega okolja v Sloveniji«[1].
Ena tretjina podjetnikov je vstopila v podjetništvo neprostovoljno
Na podlagi omenjene dokumenta (raziskave) je bilo ugotovljeno, da je bila v devetdesetih letih preteklega stoletja več kot ena tretjina neprostovoljnih podjetnikov. To so bile praviloma osebe, stare med 40 do 50 let in pretežno s srednješolsko izobrazbo. Desettisoče podjetnikov je v devetdesetih letih preteklega stoletja ustanavljalo podjetja na spodbudo političnih dejavnikov, lokalnih skupnosti in drugih družbenih institucij, ker so številni delavci ostali brez dela zaradi propadajočih velikih družbenih sistemov. Omenjeni delavci so bili prisiljeni ustanavljati lastna podjetja, da bi si zagotovili temeljno ekonomsko eksistenco in tudi obstanek v Sloveniji, če niso pridobili slovenskega državljanstva do februarja leta 1992. K temu jih je spodbujalo družbeno okolje in tudi prepričanost, da lahko svoje znanje in izkušnje z delovnega razmerja uporabijo za uspešno podjetniško poslovanje v lastnih podjetjih. Država je predpisovala minimalni osnovni kapital za ustanavljanje d.o.o.-jev po Zakonu o podjetjih bivše SFRJ iz leta 1988, ki je v začetku devetdesetih let (do začetka leta 1993) v Sloveniji veljal kot republiški zakon.
V omenjeni analizi prof. dr. Miroslav Rebernik jasno ugotavlja, da so pogoji za ustanavljanje novih podjetij bili neprimerni, vendar da je bil to v mnogih primerih edini izhod v sili, saj se je država na ta način reševala socialnih bremen za nezaposlene. Družbena klima sredi devetdesetih let je bila zaradi gospodarske krize, tranzicije in iskanja novih možnosti negativna, ki so jo podpirali zlasti mediji z iskanjem krivcev za novonastalo situacijo. Mnogi so menili, da ustanavljanje lastnih podjetjih ogroža poslovanje monopolnih družbenih podjetij
Čeprav so se družba, politika, mediji in druge institucije zavedali, da je približno ena tretjina podjetnikov neprostovoljno vstopila v podjetništvo, je prav ta tretjina, ki je po naravi stvari najbolj ranljiva, kaznovana z najtežjo kaznijo – odvzemom osebnega in družinskega podjetja, kar so nekateri sodniki ESČP v ločenem mnenju posebej poudarili v postopku Lekić v. Slovenija.
V socializmu ustvarjeno minimalno eksistencialno družinsko premoženje odvzela demokratična oblast
V časopisu Finance z dne 18.11.2002 so na 17. strani objavljene podrobnejše ugotovitve o slovenskem podjetništvu ob koncu devetdesetih let, kar pomeni neposredno ob ali pa po sprejetju Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Takrat je ugotovljeno, da je neprostovoljnih podjetnikov tretjina vseh podjetij v Sloveniji in verjetno je prav ta tretjina izbrisana iz sodnega registra iz razlogov neposlovanja. Analiza ugotavlja, da so to bili podjetniki, ki so praviloma odpirali družinska podjetja iz nuje in prav na to skupino podjetij se je »spravila« takratna politična garnitura s sprejetjem omenjenega zakona. Danes, po 20. letih različnih pravdnih postopkov, rubeža izvršb tudi zoper člane družine in resničnega plenjena družinskega premoženja, je ta podatek o neprostovoljnih podjetnikih iz omenjene analize posebej pomemben. Znani so številni primeri, ko so upniki posegli po družinskem premoženju, ki so ga ustvarjali dedki, pradedki, očetje in podobno. In da so družine razpadale pred strahom, da bodo družinski člani morali plačevati obveznosti, ki jih v nobeni državi ne bi plačevali. Težko je namreč razumeti, da se je takratna izvršna in pravosodna oblast, preko poslancev v Državnem zboru »spravila« nad najbolj ranljive podjetnike in vzela tisto malo premoženja, ki ni bilo ustvarjeno s podjetništvom. Gre za plenjenje družinskega premoženja, kar so generacije v pogojih socializma verjetno ustvarjale desetletja. Vsi tisti, ki so se zavzemali za uveljavitev omenjenega zakona, so se zavedali, da so prav neprostovoljni podjetniki primerni za izvajanje politične samovolje v obliki odvzema premoženja od t. i. aktivnih družbenikov, ki ga je »izumilo« Ustavno sodišče z obvezno razlago, kdo so to aktivni družbeniki, katere korporacijsko pravo ne pozna. Vedeli so, da prav te strukture podjetnikov ne bo nihče branil in da le-ti nimajo sredstev za vodenje dolgotrajnih postopkov pred sodišči, pri čemer so sodniki že a priori imeli negativno mnenje o podjetništvu. Znano je tudi, da so zgodnji podjetniki nasploh tudi v urejenem gospodarskem sistemu najbolj ranljivi, vendar se to še bolj nanaša na neprostovoljne podjetnike. Omenjeni podjetniki v Sloveniji so preprosto reševali svojo eksistenco in prav ti so žrtve težko razumljive politične odločitve o njihovi iztisnitvi iz podjetniškega sveta z nesorazmerno premoženjsko kaznijo, ki nikoli ni bila predhodno določena. Da bi politična oblast in ožje finančne strukture to opravičile, so poskušali z obtožbami okriviti te neprostovoljne podjetnike v smislu zakaj so si upali na trg brez potrebnega znanja o podjetništvu. Pri tem se je takrat pozabljalo, da se še profesorjem prava ni sanjalo, kaj pomeni kapitalistično podjetništvo.
Slovenska krutost podjetniškega okolja je vzrok za resničnost rimskega reka summum jus summa injuria
Ob današnjem prebiranju teh podatkov v omenjeni raziskavi ni mogoče iti mimo moraliziranja sodnikov v sodnih odločbah, v katerih so sodišča poskušala najti obrazložitev za odvzem osebnega premoženja zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, s primerjavami ustanoviteljev podjetja s starševsko skrbjo za otroke in podobno. Sodišča, politika in vse Vlade RS so iskale vsa možna opravičila v preteklih 20. letih, da je to bilo legalno, legitimno in nujno potrebno. Le Državni zbor je trikrat poskušal odpraviti škodljive posledice tega zakona, vendar je pravosodje in zlasti Ustavno sodišče vedno vztrajalo na domnevni ustavnosti in zakonitosti omenjene pravne ureditve. Ni sporno, da je prav Ustavno sodišče s svojimi večkratnim odločitvami prispevalo k nastali situaciji in bilo bi primerno, da se s celotno problematiko še enkrat spopade v luči podjetniškega razmišljanja in načela pravičnosti ter sorazmernosti kaznovanja podjetnikov, ki so to postali iz nuje. Ponovne postopke pred Ustavnim sodiščem lahko začne le Varuh človekovih pravic in 30. poslancev Državnega zbora.
Upati je, da bodo upravičenci zmogli vlaganja zahtev ustavne presoje po 20. letnem obdobju, v katerem so obdarjenci s strani države uživali ob trpljenju tistih, ki jih je država kaznovala zaradi nepoznavanja kapitalizma.
Zanimivo je, da je bilo to kaznovanje neprostovoljnih podjetnikov potrebno prav v obdobju krize med leti 1999 in 2011, ne pa po letu 2011. In če še ob tem upoštevamo, da je Ustavno sodišče tako rekoč čez noč spremenilo sistem in družbenike razdelilo na aktivne in pasivne, ki ga korporacijsko pravo ne pozna, je čas, da začne politika razmišljati zakaj je bilo to storjeno, zakaj je toliko družin razpadlo in da so finančne institucije ter država pobrale nekaj, kar jim pred sprejetjem omenjenega zakona ni pripadalo. Ponavljamo, ni pripadalo.
Številni postavljajo vprašanja, zakaj je sodišče v Strasbourgu preprosto zavrnilo obravnavo številnih pritožb, ne da bi obrazložilo, zakaj iz procesnih razlogov noče obravnavati vsebine teh pritožnikov, ki pa so zelo različne. ESČP se pri zavrnitvah vsebinskega odločanja pritožb ne sklicuje na znano sodbo Lekić, glede na to, da je v sodbi sodišče jasno reklo, da je možno takšen zakon sprejeti samo v posebnih okoliščinah in da je ESČP praktično odločalo v zadevi Lekić na podlagi kriterijev, ki jih pozna institucija spregleda pravne osebnosti. Izrednih okoliščin leta 1999 ni bilo in jih tudi nihče ni ugotavljal, saj je šlo za politično odločitev, oblečeno in na prefinjen način skrito v pravne norme in razne domneve. V pravni teoriji je znano, da je uporaba domneve možna le izjemoma in da je domneva najnevarnejša grožnja za pravno varnost.
Ne moremo razumeti, da je ozka skupina petih oseb, ki se je zavzemala za sprejetje tega zakona, bila prepričana, da bi nesprejetje ZFPPod leta 1999 preveč obremenilo pravosodje, čeprav so s tem zakonom ustvarili veliko več sporov na sodišču. Ni sporno, da bo bodočnost, ki se bo pisala o slovenskem podjetništvu in pravosodju, to obdobje negativno ocenila, kljub večkratnim odločitvam Ustavnega sodišča in več desettisočih sodišč. Verjetno je to ena od največjih napak, ki jo je zakrivila mala skupina ljudi, prepričana, da lahko s pravom storijo, kar želijo.
V tem primeru je resničen rimski
pravni rek summum jus summa injuria,
vendar je tudi dvajset let trpljenja neprostovoljnih podjetnikov dovolj, da
družba to tudi spozna.
[1] Glejte podrobneje poročilo o raziskovalni nalogi Inštituta za podjetništvo in management malih podjetjih pri Ekonomski fakulteti UNI v Mariboru pod vodstvom prof. dr. Miroslava Rebernika, objavljeno pod naslovom »Neprostovoljnih podjetnikov je tretjina« v Financah 18.11.2002, str. 17.