Pravo spremlja človeka od rojstva do smrti, pa tudi glede njegovega premoženja po njegovi smrti, je v osnovi neznanka, saj nimamo jasno opredeljene definicije prava. Res je, da obstajajo različne definicije, vendar nobena od definicij ne ponuja odgovor na vsa vprašanja, ki se povezujejo s pravom. V osnovi je pravo skupek družbenih norm, ki ureja odnose med ljudmi glede stvari, določenih obveznosti, dolžnosti, ravnanja ipd. Tesno je povezano z moralo, kot posebno vrsto družbenih norm, ki se oblikujejo samodejno v določeni družbi, glede na njeno organiziranost, tradicijo, religijo in podobno. Prav tako je povezano z etosom, kot skupom pravil, ki predstavljajo najvišje vrednote v družbi. Etika kot znanost v morali praktično poskuša prikazati določena moralna pravila kot univerzalna, trajna in jo uvršča na lestvici vrednot med najvišja. Pravo po svoji zasnovi se predvsem nanaša na organiziranost družbe in na vsebino odnosov, ki so povezani, posredno ali neposredno, z raznimi oblikami organiziranosti delovanja človeka kot aktivnega dejavnika in ustvarjalca. Pravo nastaja samodejno med ljudmi, pri čemer sicer obravnava udeležence v teh razmerjih kot enakopravne, ne pa tudi kot enakovredne. Z delitvijo družbe na pomembnejše, močnejše in manj pomembne in močne, pravo igra pomembno vlogo, kajti pogosto služi močnejšemu in pomembnejšemu kot sredstvo, da ureja odnose za manj pomembne.
Tisto, kar je pomembno z vidika avtopoeze je vprašanje, ali veljajo določene zakonitosti te znanosti tudi na področju prava. Nedvomno je, da je pravo kot družbeni pojav podvržen h kreativnemu ustvarjanju organizacijskih oblik in pravil. Vendar že to samo ustvarjanje vsebuje v sebi in generira možnost neomejene razširitve ustvarjanja organizacijskih pravil odnosov med ljudmi, bodisi, da se ti odnosi poglabljajo in urejajo v podrobnosti ali pa se poskuša urejanje odnosov med ljudmi z organizacijskega vidika obdržati na načelni ravni. Pravoznanstvo kot znanost o pravu je razvilo vrsto metod glede načina urejanja družbenih odnosov z vidika organizacije.
S samim nastankom izdelave teh pravil se ukvarja posebna pravna znanost nomotehnika, ki je po mnenju nekaterih znanost, vendar po svojih vsebini in načinu gre za veščino oblikovanja pravnih norm. Pravo je posebej razvilo formo sprejemanja pravnih norm skozi različne postopke.
Na področju prava razlikujemo avtonomno pravo in heteronomno pravo, pri čemer za heteronomno pravo velja zlasti dejstvo, da te heteronomne norme sprejema določena skupina, ki ima moč, ali pa posebni položaj v družbi in adresira te norme na druge.
Pri avtonomnem pravu gre za pristop oblikovanja pravnih odnosov od samih udeležencev, na katere se te norme nanašajo.
V socializmu je ustvarjanje avtonomnega prava bila primarna metoda, s tem, da v drugih družbenoekonomskih formacijah kot je kapitalizem, se norme pretežno oblikujejo kot heteronomne ( za druge) norme. Ne glede na vrsto norm pa je za vse norme pomembno, da so namenjene posamezniku, kadar se srečuje z drugim, ne pa norme, ki se nanašajo na njegovo osebno ravnanje do sebe. Gre vedno za področje zunanjih posledic ravnanja posameznika.
Avtopoeza se praktično ukvarja z notranjimi vzpodbudami, da se človek organizira kot posameznik, pravo pa vedno na oblikovanje ali pa na vzpostavljanje položaja posameznika v razmerju do drugega. Praktično to pomeni, da je avtopoeza sestavina enega širšega procesa oblikovanja organiziranosti s tem, da se nanaša primarno na notranje raziskovanje, kako pride do samoorganiziranosti, na področju prava pa po vsej verjetnosti veljajo podobne zakonitosti za oblikovanje organiziranosti v odnosu do drugih.
Tisto, s čemer se danes pravo srečuje kot aktualnim problemom, je način ustvarjanja teh norm, kjer so pretežno te norme ustvarjene s strani nekoga v imenu nečesa ali v imenu drugih in adresati oziroma ustvarjalci teh norm niso identični. Danes je prisotna tendenca akumuliranja teh norm brez meja in kriterijev.
Glede na kompliciranost odnosov v današnji družbi se pojavlja težnja, da se ti odnosi oblikujejo z voljo človeka oziroma določene družbene strukture in da se bistveno zmanjšuje področje samooblikovanja teh norm. To je proces, ki je prisoten, katerega stroke ugotavljajo in istočasno čutijo kot omejitev svobode kreativnega človeka.
Pristopi, ki jih avtopoeza ugotavlja v genetski strukturi človeka odseva na področju organiziranosti zunanjih odnosov v pravnih oblika organiziranja vsakokratne družbe.
Š. Ivanjko
