Uvod
Čez nekaj mesecev bo minilo 20 let, odkar se slovenski zakonodajalec, pravosodje, pravna stroka, Ustavno sodišče RS in Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu ukvarjajo z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 93/02 – odl. US, 117/06 – ZDDPO-2, 31/07, 33/07 – ZSReg-B, 58/07 – odl. US in 126/07 – ZFPPIPP) in Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (Uradni list RS, št. 126/07 z dne 31. 12. 2007). S citiranimi zakoni je urejen posebni postopek izbrisa gospodarskih družb (predvsem kapitalskih) in ex lege prenos obveznosti izbrisanih družbe na družbenike (delničarje). Prenos obveznosti je temeljil na domnevi iz 4. odstavka 27. člena ZFPPod, da so družbeniki dali izjavo v skladu 394. členom ZGD,[1] ki se nanaša na bistveno drugačno situacijo prenehanja gospodarskih družb po postopku skrajšanega prostovoljnega prenehanja družbe brez likvidacije. Z določbo 2. odstavka 394. člena ZGD sta omenjena zakona v bistvu uvedla posebno obliko spregleda pravne osebnosti, ki je v praksi delovala ob urejenem spregledu pravne osebnosti v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD 1993, Uradni list RS, št. 30/93 z dne 10. 6. 1993) v 6. členu in ZGD-1 v 8. členu (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17).
Sporna vprašanja sprejetja ZFPP od 1999. leta
Vse omenjene institucije so se večkrat ukvarjale predvsem s posledicami zakonskega prenosa obveznosti izbrisanih gospodarskih družb na družbenike oziroma ustanovitelje na podlagi zakonske domneve, da so družbeniki podpisali izjavo pred notarjem o prevzemu obveznosti izbrisanih družb. Več deset tisoč ljudi pa je ostalo brez vsega premoženja čez noč, ker jih je zakon leta 1999 presenetil, kar je tipično za »zakon presenečenja«.
Prizadeti družbeniki so zaupali v pravno državo. Ta je namreč v 5. odstavku 580. člena ZGD (1993 leta) določila, da so sodišča dolžna izvesti postopek likvidacije oziroma stečaja po uradni dolžnosti nad družbami, ki so leta 1999 na podlagi ZFPPod postale predmet izbrisa.[2] Prav tako je v 3. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL-A), (Uradni list RS, št.39/97) bilo določeno, da so sodišča dolžna nad nedelujočimi družbami izvesti postopek likvidacije oziroma stečaja.[3]
Vseh omenjenih določb ZGD in ZPPSL pravosodje ni spoštovalo in do sprejetja ZFPP od leta 1999 ni začelo nobenega postopka (zato je razumljivo, zakaj je pravosodje pričelo s postopkom sprejetja ZFPPod in je ta po hitrem postopku (in v dvomljivih okoliščinah zavajanja poslancev) bil tudi sprejet.
Sam zakonodajalec je trikrat[4] jasno ugotovljal, ali je sprejetje omenjenih zakonov bila napaka in je v vse treh primerih želelo omiliti posledice ex lege prenosa obveznosti na družbenike zaradi izbrisanih družb. Temu je vedno nasprotovalo pravosodje, Ustavno sodišče pa sledilo predlogom pravosodja, da odprava posledic ni mogoča, češ, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo RS. Šele leta 2011 je Ustavno sodišče ugotovilo, da obstoj te ureditve pro futuro ni potreben. Ob tem je treba povedati, da takšne ureditve ne pozna nobena država.
Kaj je novega v sodbi ESČP v zadevi Lekić?
Pred kratkim je tudi ESČP obravnavalo konkretni primer prizadetega družbenika v zadevi Lekić v. Slovenija (začet že leta 2007) in ugotovilo, da ni bila kršena njegova pravica do mirnega uživanja lastnine. ESČP je sicer obravnavalo pravno ureditev izbrisa družb in ex lege prenos odgovornosti na družbenike (113-118 toč. sodbe) in primernost uporabe opisane zakonske ureditve le z vidika dejanskega stanja, ugotovljenega pri pritožniku (119-128. toč. sodbe).
Podrobnejša analiza sodbe Lekić v. Slovenija pokaže bistveno novost, ki je lahko podlaga za drugačen pristop k omenjeni sporni ureditvi, kar pa doslej ni bilo predmet obravnave na nobenem sodišču in tudi ne na Ustavnem sodišču. Le zakonodajalec je opozarjal na napako pri sprejemu treh omenjenih zakonskih poskusov, ki so se nanašali le na omilitev posledic omenjenih zakonov, s tem, da ni zahteval od Ustavnega sodišča, da ugotovi to, na kar sedaj opozarja sodba ESČP.
ESČP v svoji sodbi na več mestih v obrazložitvi navaja, da država lahko poseže v pravice do zasebne lastnine na področju podjetništva pod pogojih drugačnega spregleda pravne osebnosti, kot jo je urejal ZGD v 6. členu oziroma ZGD-1 v 8. členu. Prav tako niso bila sporna določila o osebni odgovornosti družbenikov, če niso pravočasno do 1.1.1995 leta dokapitalizirali družbe v skladu z ZGD, sprejetim leta 1993 (glej člen 580 (6) zakona), kar pa je razveljavilo Ustavno sodišče 9. oktobra 2002 in določilo, da tudi v tem primeru odgovarjajo le aktivni družbeniki na podlagi ZFPod. Ustavno sodišče je nadomestilo osebno odgovornost po 6. odstavku 580. člena s spregledom pravne osebnosti po ZFPPod ter jo omejilo na aktivne družbenike.
ESČP je zavzelo stališče, da je dopustno poseganje države mimo spregleda pravne osebnosti, kot že uveljavljene korporacijske institucije, z drugimi oblikami spregleda pravne osebnosti, kot je to primer ZFPod in ZFPPIPP, vendar pod pogojem, da so za to podane izjemne okoliščine tako pri zakonodajalcu, ki sprejema ta ukrep, kot tudi pri prizadetem adresatu (družbeniku) glede na njegov dejanski stan. Ta posebni spregled pravne osebnosti predstavlja odstop od splošnega pravila ločitve pravne osebnosti družbe od njenih družbenikov in zato se lahko uveljavlja le, kadar ga narekujejo “izjemne okoliščine“ (glej 112. toč. sodbe Lekić). ESČP je jasen, da posebnih izjemnih okoliščin ni potrebno uveljavljati pri »klasičnem» spregledu pravne osebnosti, temveč pri dodatnem posebnem poseganju po ukrepih, ki zasledujejo enake cilje; odgovornost družbenikov za obveznosti družbe (ZFPPod in ZFPPIPP sta uvedla s svojo ureditvijo prenehanja družb z izbrisom posebno vrst spregleda pravne osebnosti in po stališču ESČP je za to novo posebno težjo obliko nujen obstoj izjemnih okoliščin). Nujnost obstoja »izjemnih okoliščin« je ESČP izrecno zapisalo v 115 toč. sodbe Lekić. Pri tem je zanimivo, da ESČP v omenjeni toč. pojasnjuje, da „izjemna narava okoliščin, ki lahko povzročijo spregled pravne osebnosti, ni odvisna od števila primerov, ampak od presoje nacionalnih sodišč, kar torej ne pomeni, da je takšen ukrep upravičen le v redkih primerih“.
Posebej je zanimivo, da to stališče ESČP o nujnosti »izjemnih okoliščin« izpodbija skupina sodnikov, na čelu z Zalarjem, v posebnem ločenem mnenju, zavedajoč se, da je za reševanje celotne problematike sporne ureditve zelo »nevarno« stališče ESČP o nujnosti ugotavljanja obstoja izjemnih situacij.
V svojem ločenem mnenju v 4. toč. navajajo; »Ne verjamemo, da lahko sodišče omeji diskrecijo domačega zakonodajalca, da uredi pravno osebnost družb kot se mu zdi primerno. Po našem mnenju načeloma nič ne sme preprečiti zakonodajalcu, da določi osebno odgovornost družbenika za obveznosti družbe ali da opredeli okoliščine pod katerimi družbenik postane osebno odgovoren. Stališče, da zakonodajalec to lahko stori le v „izjemnih okoliščinah“ (neopredeljen pojem in torej prepuščen presoji sodišča) po našem mnenju predstavlja neupravičeno omejitev diskrecije domačega zakonodajalca.«
Prav to je ključ celotne problematike sporne ureditve izbrisa družb na podlagah omenjenih zakonov. Slovenski zakonodajalec je leta 1999 zagotovo zastopal stališče neomejene diskrecije zakonodajalca, da lahko diskrecijsko in brez omejitev »določi osebno odgovornost družbenika za obveznosti družbe, ali da opredeli okoliščine, pod katerimi družbenik postane osebno odgovoren. Nasprotno, večina sodnikov ESČP je bila mnenja in je tudi v skladu s tem bila sprejeta odločitev, da obstoja omejenost zakonodajalca pri njegovi diskreciji, da predpiše kakršnokoli obliko spregleda pravne osebnosti. Njegova omejenost je v obvezi, da ugotovi obstoj izjemnih okoliščin, kar pa v tem sporu nikoli nihče ni ugotavljal.
Iz teh ESČP-jevih stališč izhaja kot nesporno, da morajo za posebne ukrepe države, ki spreminjajo ne odgovornost družbenikov pri kapitalskih družbah v osebno odgovornost, obstajati izjemne okoliščine in da zakonodajalec ni neomejen v svoji oblastni diskreciji, da to ureja brez kakršnihkoli omejitev. ESČP prav tako opozarja, da o tem, ali obstajajo neposredne izjemne okoliščine, odloča zakonodajalec in sodišča.
S sodbo ESČP v zadevi Lekić se odpira vprašanje ugotavljanja obstoja izjemnih okoliščin v času sprejemanja ZFPP od 1999. leta.
Kot je znano, je bil ta zakon sprejet v neobičajnih okoliščinah po hitrem postopku. Idejo za ta zakon in pripravo osnutka je opravilo Sodniško društvo Slovenije, predlagatelj je bilo Ministrstvo za finance, čeprav ta problematika ni bila v njegovi pristojnosti; izrecno mu je nasprotovalo Ministrstvo za pravosodje. Predlog zakona je zasledoval le interes pravosodja, da se legalizira njihova opustitev zakonske dolžnosti izvajanja postopkov likvidacije oziroma stečaja po navedenih določbah ZGD in ZPPSL. V obrazložitvi predloga ZFPPod ni bilo nobenih podlag, na podlagi katerih bi se ugotavljale izjemne okoliščine, ki narekuje sprejem takega predpisa. Sprejem zakona je bil opravljen praktično le z glasovanjem brez posebnih razprav na seji DZ o tem, ali je to nujno za gospodarsko poslovanje. V postopku in iz obrazložitve predloga ZFPPod ni niti besede o obstoju izjemnih okoliščin. Navedene so le preobremenitve sodišč, če bi izvajali postopke stečaja oziroma likvidacije (v večini primerov bi se stečajni postopki končali v istem dnevu, ker so praviloma to bile družbe bile brez premoženja).
Še bolj zanimivo je, da o vprašanju neobstoja izjemnih okoliščin noben predlagatelj ustavne presoje ni opozoril Ustavnega sodišča in tudi o izjemnih okoliščinah ni niti besede v ključni sodbi Ustavnega sodišča U-I-135∕00, z dne 9.10.2002. Tudi redna sodišča niso nikoli postavljala tega vprašanja, čeprav bi to vprašanje morala postaviti vsa sodišča, ki so kadarkoli odločala o tej problematiki.
ESČP je bilo jasno, ko je zapisalo v 115. toč. sodbe Lekić, da „izjemna narava okoliščin, ki lahko povzročijo spregled pravne osebnosti ni odvisna od števila primerov, ampak od presoje nacionalnih sodišč«, kar pomeni, da bi o obstoju izjemnih okoliščin ob sprejemu ZFPPod moralo odločati Ustavno sodišče, ki pa je to opustilo iz (ne)znanih razlogov.
Sklepno
Ker Ustavno sodišče nikoli ni obravnavalo vprašanja obstoja izjemnih okoliščin, bi bilo možno ponovno začeti postopek ustavne presoje dovoljenosti sprejetja omenjenega zakona. ZUstS v 47. členu tudi omogoča presojo ustavnosti zakona tudi, če ta ne velja več, pa niso bile odpravljene poledice njegove neustavnosti. To je še posebej očitno zato, ker je sam zakonodajalec ugotavljal, da je bila storjena napaka ob sprejetju omenjenega zakona in poskušal odpravite škodljive posledice teh zakonov, kar pa je vedno Ustavno sodišče razglašalo kot neskladje z ustavo.
Š. Ivanjko
[1] Omenjeni 394. člen ZGD je določal;
« (1) Družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.
(2) Upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo iz prejšnjega odstavka, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra.
(3) Za obveznosti iz prejšnjega odstavka odgovarjajo delničarji solidarno z vsem svojim premoženjem.
(4) Sodišče lahko zahteva od delničarjev dokazila o resničnosti izjave iz prvega odstavka tega člena. Za prevzeto obveznost plačila dolgov lahko sodišče zahteva tudi druge oblike zavarovanja«.
[2] 6. odstavek 580 člena ZGD je glasil:« Obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, se likvidirajo in izbrišejo iz registra; likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oziroma družbenikov«. Ta člen je razveljavljen ZFPPod.
[3] ZPPSL je bil noveliran v 3. členu z naslednjo vsebino v drugem in tretjem odstavku;
»(2) Ne glede na prejšnji odstavek pristojno sodišče uvede stečajni postopek po uradni dolžnosti nad dolžnikom v primeru, da dolžnik ni zagotovil izplačila plač za obdobje zadnjih treh mesecev ali da ima dolžnik blokiran žiro račun oziroma je nelikviden zadnjih 12 ali več mesecev
(3) V ta namen Agencija za plačilni promet enkrat mesečno obvešča pristojna sodišča o podjetjih, ki izpolnjujejo pogoje za uvedbo stečajnega postopka, določene v prejšnjem odstavku. Način zbiranja podatkov o izplačilu plač predpiše minister, pristojen za delo.”
[4] Slovenski zakonodajalec je opravil prvi poskus odprave škodljivih posledic 4.členu Zakon o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod-B), (Uradni list RS, št. 31/2007).
Drugi poskus je bil opravljen sprejetjem Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11 in 36/12 – odl. US).
Tretji poskus je bil opravljen sprejetjem Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID) (Uradni list RS, št. 30/18).
V vseh treh primerih je zakonodajalec izrecno ugotavljal napake zaradi prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike, s tem da je v prvih dveh primerih Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z ustavo na predlog pravosodja. Tretji zakon je prenehal veljati z sprejetje sodbe ESČP v zadevi Lekić.