Uvod
Nekaj tednov v objemu korone, kljub trikratnemu cepljenju, sem ležal v postelji in večkrat obiskoval urgentni center UKC v Mariboru. Občudoval sem skrbnost medicinskega osebja in njihovo dobro organizacijo dela z velikim številom pacientov. Oboleli za kovidom-19 smo res hvaležni zdravnikom in medicinskim sestram ne samo za strokovno obravnavo naših zdravstvenih težav, temveč zlasti za njihovo pripravljenost pomagati, ki presega običajne poklicne dolžnosti.
Del spodnjih zapisov je nastal v času mojega večurnega ležanja na urgentnem centru UKC MB v poteku preiskav, in sicer z redigiranjem mojih zapisov iz leta 2006, ki sem jih imel shranjene v mobitelu.
Zapisi so namenjeni študentom prava in pravnikom ter vsem tistim, ki imajo pravo radi (ali pa ga tudi preklinjajo).
To so osebni pogled pravnika, ki malo razume pravo in ga je imel rad, vendar počasi pozablja, zakaj mu je posvetil toliko svojega življenja.
RESNA IN MANJ RESNA RAZMIŠLJANJA
Podobno kot umetnik mora tudi pravnik razviti v sebi sposobnost, da ugotovi hitro, brez dolgotrajnega razmišljanja in da v prvih petih sekundah spozna, v čem je pravni problem. Intuitivno mora občutiti, kaj je na stvari sporno v konkretnem razmerju med ljudmi.
Moč razmišljanja brez razmišljanja lahko pravnik razvije s tem, da usmeri svoje razmišljanje na pravne detajle in pri tem opusti vse predstave in predsodke, kar so ga naučili profesorji pri branju zakonskih tekstov. Profesorji pogosto prispevam(j)o k temu, da si pravniki ustvarjajo napačno predstavo o pravu in bistvu prava.
To, kar dober pravnik vidi takoj, je bistveno in več vredno kot velike analize in argumentiranja »pro et contra«.
Podobno kot je znana slovenska gospa v radijskem intervjuju v juniju tega leta izjavila, da je bilo »okolje, čeprav je hrvaško«, zelo prijazno z njo. Podobno družbeno okolje meni za pravnika – da je človek »prijazen in dober, čeprav je pravnik«.
Če bi profesorji prava spraševali študente/ke in razne komisije izbirale kandidate/ke za določene funkcije »za zaveso«, kot npr. v Ameriki opravljajo avdicije za glasbene talente, bi povprečje ocen pri študentih/kah bilo po vsej verjetnosti bistveno drugačno. Moj znanec trdi, da bi to bilo na področju prava diskriminatorno do žensk, saj bi bilo v poklicnem življenju več pravnikov kot pravnic. Prav tako bi na razne funkcije bilo po njegovem mnenju izvoljenih več kandidatov kot kandidatk. Ugovarjal sem mu s podatki iz Amerike, ki ugotavljajo, da se je, ob uporabi te metode pri avdicijah glasbenikov, bistveno povečalo število žensk v znanih orkestrih na bolj vidnih mestih v orkestru, ki so izpostavljena televizijskim kameram.
Sodbe sodnikov bi bile bistveno drugačne, če bi v odnosu med sodnikom in stranko v postopku bilo manj prikritega kritiziranja in omalovaževanja, ki se sliši s povišanega stola.
Kako bi bilo prijetno strankam na sodišču, če ne bi udeleženci z izrazi svojega telesa, grimasami in drugimi neverbalnimi znaki pokazali, da jim stranka ni pri srcu oz. da njene izjave in dejstva, ki jih navaja, nimajo nobenega pomena.
Študenti prava imajo pravico do pravne logične in pravične izobrazbe, vendar profesorji na to pravico študentov pozabljam(j)o, ker v pravniških bukvah o pravičnosti ni ničesar napisanega, razen kot opomba, napisana v drobnem tisku pod tekstom.
Pravnik brez stila je izgubljen v sodnih hodnikih med številnimi zelo stiliziranimi pravnicami.
Lepše od pravniškega poklica so samo še pravnice.
Pravnice šele po 40. letu postanejo femme fatale v krogu moških kolegov.
Pravnik, ki želi uspeti v sodobni družbi, mora v bodočnosti več investirati v svojo obleko in svoj stil komuniciranja s klienti kot pa v nove računalnike.
Hudomušnejši trdijo, da so se slovenski pravniki, ki opravljajo sodniške in odvetniške ter tožilske funkcije, oblekli v sodniške, odvetniške in tožilske toge zato, da prikrijejo dejstvo, da so se zjutraj oblekli v temi.
Pravnice sicer ne opravljajo pravniškega poklica boljše, ampak ga opravljajo drugače.
Verjetno velja tudi za pravnika misel: ne stopi na najvišji vrh hriba – kajti svet se najlepše vidi s polovice hriba.
Za pravnika in za uspešen pravniški poklic niso najbolj bistvene ocene v času študija, je pa zelo bistven čas študija, saj pri krajšem času prej vstopijo v poklicno življenje in so praviloma uspešnejši.
Študent, ki se napoti na pot pravniškega poklica, mora vedeti, da mu je nujno želeti biti uspešen in da mora biti uspešen pri vplivu na kvalitetne medčloveške odnose. Za uspešnost pravnika je potrebno, da poseduje predvsem visoko stopnjo inteligence s prilagodljivo učinkovitostjo. Prav tako mora posedovati sposobnost koncentracije in hitrega mislečega procesa. Ni vedno potrebno, da mora pri tem obvladovati vrhunsko strokovno znanje, mora pa biti visoko motiviran za svoje delo. Razen tega mora biti natančen pri svojem delu, redoljuben in sposoben organizirati svoje delo ter biti skrben in predvsem zanesljiv. Zlasti pa mora biti sposoben in pripravljen prevzeti odgovornost za svoje delo. Glede na to, da pravnik deluje v razmerju do ljudi, mora ustvariti zelo močno rezistenco zoper stres in biti emocionalno stabilen. Pravnik je vedno v sporu z drugimi in zaradi tega je nujno, da je sposoben razreševati konfliktne situacije z emocionalno stabilnostjo in brez velikih stresov. Glede na nujnost pravniškega poklica, ki je odprt za soljudi, mora pravnik imeti občutek za družbeno okolje, biti mora ekstravertiran in sposoben teamskega dela ter čutiti zadovoljstvo pri vodenju drugih. V poklicnem delu pa mora razviti željo po znanju, ciljno orientirano delo, discipliniranost, hitrost pri delu in sposobnost angažirati se za stvari, ki niso povezane samo s strokovnim poklicem. Imeti mora veselje do pravniškega dela in ne sme imeti strahu pred težkimi nalogami, zlasti pa mora biti ponosen na rezultate svojega dela. To, kar psihologi opredeljujejo kot alfa dejavnike za poklicni uspeh nasploh, velja tudi (in še posebej) za pravnike, pri čemer je med desetimi alfa pogoji za uspeh strokovno znanje na zadnjem mestu. Na prvo mesto postavljajo željo in sposobnost, da se vodi druge. Nadaljuje se s sposobnostjo, da se opravi dobro delo, da se vzpostavijo kontakti z drugimi ljudmi, da se vpliva na druge oziroma da se v očeh drugih predstavi kot pokončna osebnost. Emocionalno mora biti stabilen, nobene tolerance za površnost in izražati mora sposobnost, da se mu zaupa. Inteligentnost in strokovno znanje so »conditio sine qua non«, da se ostali našteti dejavniki sploh realizirajo. Teh kriterijev se pravnik ne more naučiti niti jih pridobiti s prakso, dobijo se »z rojstvom« in vzgojo v družini. Sposobnost komuniciranja, ohranjanja emocionalne stabilnosti in vključevanje strokovnega znanja pa je mogoče s treningom tudi zboljševati. Za pravnika je totalno nerentabilna lepa pisarna, je pa to njegova najboljša investicija. To še posebej velja za njegovo biblioteko.
Pri izdelku vrhunskega pravnika se ne ve, kaj je delo pravniške veščine, kaj pa je delo jezikovnega umetnika ter razumskega misleca.
V današnjih vrstah pravnikov/pravnic so še vedno pravniki oziroma pravnice, ki so to postali po nalogu in z blagoslovom Zveze komunistov v prejšnjem stoletju.
V času sprememb v naši družbi v preteklih 20 – 30-ih letih so se pravniki spreminjali glede na naloge časa s spreminjanjem pravnega poklica v politični poklic.
V eni od znanih slovenskih odvetniških pisarn sem na zidu prebral zapis Dostojevskega, katerega ime je bilo zapisano z drobnimi črkami pod z velikimi črkami zapisane ideje: «Denar je najbolj izrazita svoboda«.
Tudi pravniki sodelujejo v postopku povečane in vsesplošne »debilizacije« slovenskih medijev; preprost spor med sosedi glede mačke, ki je preskočila mejo, postane dogodek oz. zasluži naslovnico v slovenskih tabloidih.
Mnogi pravniki napravijo tudi nekaj, česar kot pravniki ne bi nikoli storili, samo zato da pridejo v slovenske medije.
Mnogi mladi pravniki in pravnice znanih slovenskih pravniških hiš so predstavniki slovenske zlate mladeži (juventus aureus) v času študija in pripravništva, vendar se jim pozneje pozlačenost popolnoma izgubi.
Profesorji prava bi študentom lahko veliko več povedali, če se ne bi na predavanjih vsak čas spomnili nekaj novega, česar ni v študijskih programih.
Med pravniki trač o drugih ni vedno »trač« temveč »pozitivno razmišljanje«, pri čemer pozabljajo, da je pri tovrstnem pozitivnem razmišljanju, mogoče takoj prepoznati, kako so neiskreni, ko hvalijo druge kolegice in kolege in kako so iskreni, ko jih kritizirajo.
Malo se zavedamo dejstva, da pravnik raje vidi kolegico pravnico v lepo urejeni poklicno primerni obleki kot v pomanjkljivo oblečeni, ki kaže njene lepe obline.
Obrekovanje drugih je s pravnega vidika je kot seksualni odnos; tisti, ki obrekuje tretjega, je aktiven, tisti, ki ga posluša, pa je pasiven. Aktivni pripoveduje trač, pasivni to vpija in požira, da bi to lahko posredoval tretjemu. Vrhunec je, ko se oba čudita, kako je to sploh mogoče, da je tretji katerega se obrekuje, storil ali opustil nekaj takega. Žal zoper obrekovanje ni kontracepcijskih sredstev, je pa veliko vrst na trgu dostopne viagre za oba spola.
Vsem, prijateljem in prijateljicam na družbenem omrežju se zahvaljujem za branje in zanimivo komentiranje mojih objav, želim srečno in zdravo leto 2022!
Š. Ivanjko